Nekaj, kar je nam samoumevno, je za mnoge preganjane kristjane po svetu veliko tveganje. Čas Božiča, ki je za nas čas praznovanja, povezovanja in miru, je za druge vojna. In medtem ko pri nas božična drevesca vidimo na vsakem vogalu, preganjani verniki morda nikoli ne bodo videli niti enega božičnega okraska. Če že, je to samo na tajnem praznovanju, saj je Božič v njihovih državah nezakonit in/ali popolnoma prepovedan. Vsako božično praznovanje nosi s seboj možnost denarne kazni, aretacije in zapora.
“Pet prijateljev se počasi odpravi do zunanjega prostora, ki ga uporabljajo vsak dan. Pogledujejo nazaj, da bi se prepričali, če jim je kdo sledil. Nikogar ni. Zberejo se v kotu sobe. Malo govorijo, vedno mrmrajoče šepetajo, tiho stojijo. Ena ženska nežno poje. Drugi vodi kratko molitev,” tako je organizacija Open doors, ki spremlja in nadzoruje preganjanje kristjanov po svetu, opisala “običajni” Božič vernikov v enem od severnokorejskih delovnih taborišč. Verniki v Severni Koreji so le eni od tistih, ki tvegajo svoja življenja, da bi se zbrali pri molitvi in petju ter razmišljali o prihodu svojega Odrešenika pred več kot 2000 leti in nekem prihodnjem dnevu, za katerega upajo, da bo prišel zelo kmalu.
Tveganje smrti v Severni Koreji
V Severni Koreji je krščanstvo nezakonito – verniki Božič praznujejo na skrivaj, največkrat v gozdu, kjer se jih zbere največ peščica. V domovih ga drugi praznujejo s svečami in šepetom. Kljub velikemu tveganju se na ta dan le zberejo v spomin na upanje, ki ga je dan Božiča prineslo svetu, trdijo v Open doors organizaciji in dodajajo, da se nekateri v dvojicah zberejo na klopeh v parku in tam tiho mrmrajo molitve. Enako diskretni morajo biti tudi v svojih domovih, da jih sosedje ne bi prijavili.
Leta 2017 je severnokorejski voditelj Kim Jung Un namreč prepovedal Božič in namesto tega naročil ljudem, naj praznujejo njegovo babico Kim Jong-suk, ki se je rodila na božični večer leta 1919. Severnokorejci poznajo prvo ženo ustanovnega voditelja države Kim Il Sunga kot “svetoa mati revolucije”. Marsikdo Božiča v Severni Koreji sploh ne pozna in ne ve, kdo je Jezus Kristus ali da je Božič rojstni dan Jezusa Kristusa. Poznajo pa vse rojstne dneve treh Kimov (voditeljev Severne Koreje od njenih začetkov).
Skrivno praznovanje v Savdski Arabiji
V Savdski Arabiji so cerkve, križi in kakršna koli krščanska srečanja po vsej državi nezakoniti. Ni cerkva in celo nošenje kakršnih koli verskih simbolov je prepovedano. Božično drevo ali lučke zunaj so nepredstavljive in nedopustne, družine pa praznujejo na skrivaj. Vsi krščanski spreobrnjenci v muslimanski družini (spreobrnitev je nezakonita in se kaznuje s smrtjo, zaporom ali udarci z bičem) so pogosto prisiljeni skrivati svojo vero in se obnašati kot muslimani, ki ne praznuje Božiča – Jezusa praznujejo le tiho v svojih srcih. Medtem ko državni zakoni kristjanom “dovoljujejo” zasebno praznovanje, so nekateri uradniki še vedno ostri do praznovanja. Decembra 2012 so arabski mediji poročali, da je policija Savdske Arabije vdrla v zasebni dom in aretirala več kot 40 gostov, ker so nameravali praznovati Božič.
Tri leta kasneje, decembra 2015, so govorice o vse pogostejših skrivnih božičnih zabavah spodbudile državne medije, da so potrdili, da je praznovanje Božiča prepovedano, kar namiguje, da je za muslimane celo voščilo nemuslimanom z božičnim sporočilom v bistvu “podpora njihovi veri”.
Kljubovanje prepovedi božiča v Somaliji
V Somaliji so Božič prepovedali leta 2015, šest let po tem, ko je država sprejela šeriat (islamsko pravo). Vsako leto je objavljeno obvestilo, ki državljane opozarja, da je praznovanje Božiča nezakonito. Leta 2015 je vlada Somalije “posvarila” pred praznovanjem božiča, češ da je samo za kristjane in da nima nobene veze z islamom. Po pisanju Open Doors je vlada Somalije poslala pisma policiji, nacionalni varnostni obveščevalni službi in uradnikom v glavnem mestu Mogadišu, v katerih jim je naročila, naj “preprečijo božična praznovanja”.
V Tadžikistanu ni obrezovanja dreves
V večinsko muslimanskem Tadžikistanu nihče javno ne praznuje Božiča, ker je bil prepovedan. Odlok ministrstva za izobraževanje v nekdanji sovjetski republiki iz leta 2015 je prepovedal javno prikazovanje Božiča, zlasti v šolah in na univerzah. To vključuje ognjemete, praznične obroke in obdarovanje, pa tudi “postavitev božičnega drevesa, živega ali umetnega”. Od leta 2013 je Tadžikistan postopoma zmanjševal božična praznovanja, kar je vodilo do najnovejšega zakona, ko je leta 2014 država prepovedala tudi rusko različico dedka Mraza.
Posedovanje Svetega pisma vam prinese 9 let zapora v Bruneju
V Bruneju, z nafto bogati državi na otoku Borneo v jugovzhodni Aziji, se lahko vsakdo, ki ga ujamejo pri nezakonitem praznovanju Božiča, sooči z do petimi leti zapora in denarno kaznijo v višini 20 tisoč dolarjev. Posedovanje Svetega pisma v majhni večinsko muslimanski državi vam prinese devet let. Tudi nekaj tako preprostega, kot je nošenje Božičkove kape, vas bo spravilo v zapor. Za razliko od Tadžikistana prepoved božiča prihaja neposredno iz strogega islamskega režima.
Leta 2015 je brunejsko ministrstvo za verske zadeve izdalo izjavo, v kateri je zapisano, da bi lahko kakršna koli javna praznovanja “vplivala” na “islamsko vero” muslimanov v Bruneju. V državi živi 420.000 prebivalcev, 67 odstotkov jih je muslimanov, 13 odstotkov budistov in 10 odstotkov kristjanov. Nemuslimani lahko zasebno praznujejo Božič na svojih domovih, vendar morajo o tem najprej obvestiti oblasti. Kljub temu to opozorilo kristjanom pošilja subtilno sporočilo, ki ga vlada opazuje. Brunejskih kristjanov v tej promuslimanski in protikrščanski državi poteza ni šokirala. Navajeni so praznovanja v senci.
Kljub tveganjem se preganjani verniki še naprej drzno in kljubovalno odločajo, da bodo častili svojega Odrešenika in praznovali njegov prihod na svet. Kot Kristusovo telo lahko stojimo ob naših bratih in sestrah, ki bodo ta mesec in 25. decembra imeli veliko drugačno praznovanje, kot je naše.
Tanja Brkić