Zgodovina nas uči, da so vsi totalitarizmi isti: Demokracija še ne pomeni svobode, zanjo se je potrebno boriti

Hitler, Stalin, Mao (vir: twitter)

Številni ljudje pravijo, da želijo več svobode, jo zagovarjajo, se zanjo borijo in ponekod da bi si svobodo izborili tudi umirajo. Medtem se v svobodni družbi, kakor piše Richard M. Ebeling za The Future Freefom Foundation, še naprej odvija pogovor kaj pomeni biti svoboden.

Kakor se kaže, je svobodo veliko lažje definirati, ko poznamo njeno nasprotje, v tem primeru tiranijo. To se je za še posebej resnično pokazalo v 30-ih letih 20. stoletja, ko so sovjetski komunizem, italijanski fašizem in nemški nacional-socializem vladali v evropskih državah.

Ne glede na to kaj naj bi bil cilj izbranega totalitarizma pa je bil način za dosego le tega vedno enak – manj individualne svobode. Med nacional-socializmom, komunizmom in fašizmom so zgolj estetske razlike. Nemci so imeli delavska taborišča, Sovjeti gulage, Italijani koncentracijska. Vsi so notri zapirali in do smrti izčrpavali svoje politične nasprotnike.

Totalitarizem se lahko ohranja samo z represijo
Koncentracijskemu taborišču ni ušel nihče, ki ga je totalitarni režim vzel na piko. In ne glede na to, kako radi bi nekateri v Sloveniji želeli rehabilitirati komunizem, dober totalitarni režim ne obstaja. Vsi so zlo, vsi so slabi.

italijanski fašstični diktator Benito Mussolini (vir: twitter)

Vsi totalitarizmi namreč na prvo mesto postavljajo kolektiv. Kolektiv, ki gre do skrajnosti, kolektiv, ki je država, umetna politična tvorba, ki nima nikakršne vsebine. Ko pa oblast prevzame totalitarni režim, pa se pri moči lahko ohranja zgolj z vzpostavitvijo celovitega nadzora nad življenjem svojih državljanov.

Da bi jim rekli ljudje, bi pomenilo, da jih totalitarni režim doživlja kot človeška bitja. V totalitarizmu je človek samo še številka. Tajna policija, zaslišanja, mučenje, zapiranje, izvensodni poboji, nasilje. To so metode totalitaristov.

Ko svoboda umira na obroke
Švicarski ekonomist in politolog William E. Rappard (1883–1958) je na enem svojih predavanj leta 1934 v Ženevi povedal: “Država, ki je nekoč veljala za zaščitnico in služabnico ljudstva, se je v določenih državah zahodne civilizacije spremenila v orožje, ki zatira svoje lastne državljane in grozi svojim sosedom glede na kaprice enega ali nekaj samo nastavljenih posameznikov.”

Rjavosrajčniki na delu (vir: twitter)

Mednarodni dopisnik in priznani avtor William Henry Chamberlin (1897–1969), ki je preživel osem let v Sovjetski zvezi, zatem pa poročal še iz cesarske Japonske in Nemčije, v kateri so vladali nacional-socialisti je v svoji knjigi Collectivism: A False Utopia zapisal, da svoboda in totalitarna država nikakor ne moreta iti skupaj. “Pred veliko vojno bi se zdelo banalno in odvečno zagovarjati potrebo po človekovi svobodi, vsaj kar se Severne Amerike in večjega dela Evrope tiče. Stvari kot so redne volitve, svoboda tiska in govora, zaščita pred arbitrarnimi aretacijami, mučenjem in usmrtitvijo so bile nekaj, kar je bilo vzeto za gotovo v večini držav.”

Ni trajalo dolgo, da bi se izkazalo, kako zelo hitro lahko najbolj osnovne človekove svoboščine končajo na seznamu nezaželjenih. Kakor je povedal italijanski filozof Benedetto Croce leta 1932: “Nestrpnost s svobodnimi institucijami je vodila do odkrite ali prikrite diktature, in kjer diktatura ne obstaja, obstaja želja po njej.”

Demokracija še ne pomeni svobode
Pomembna lekcija, ki jo uči zgodovina je, da demokracija sama po sebi še ne pomeni svobode. Navsezadnje so ravno nacionalsocialisti v Nemčiji prišli na oblast z volitvami, po drugi strani so fašisti v Italiji izvedli puč, medtem ko je bila komunistična revolucija v Rusiji natopljena v krvi svojih lastnih podpornikov proti katerim se je hitro obrnila.

Posledica totalitarizma (vir: twitter)

Totalitaristični tirani v 30ih letih prejšnjega stoletja so vsi po vrsti trdili, da je njihova država “najbolj svobodne in najbolj demokratična na Zemlji.” Za njih je svoboda pomenila napredek družbe kot celote. Družba pa je bila država. “Stalin, Mussolini in Hitler so vsi vztrajali, da je njihov prisilni kolektivistični pristop najbolj demokratičen način saj duši ozke, malenkostne in individualne interese nekaterih, zato, da bi lahko resnični interesi vseh lahko uspeli v obljubljenem nastajajočem boljšem jutri,” je zapisal Ebeling.

Ivan Šokić

Naročite se na novice Nova24tv.si!

Vpišite vaš email naslov in se naročite na novice Nova24TV.si!

Uspešno ste se prijavili na novice Nova24tv.si!