Levica žre svoje podpornike

Švedski premier Stevan Lofven, diktator Nikaragve Daniel Ortega in beloruski diktator Aleksander Lukašenko.

Švedska socialdemokratska vlada se ob izbruhu epidemije COVID-19 na Švedskem obnaša nonšalantno in vztrajno zavrača uvedbo ukrepov socialnega ločevanja prebivalstva. Pri tem ne gre za naključje. Gre za tipično simptomatiko fundamentalne ideološke gnilobe evropske politične levice.

Kaj se dogaja s švedsko vlado? Zakaj ne ukrepajo? Kako to, da vlada države, ki je pred invazijo migrantov v osrednjih svetovnih medijih veljala za pravi mali raj na zemlji, kjer je poskrbljeno za vse, tudi najšibkejše, prepušča svoje državljane na milost in nemilost najhujši epidemiji na evropskih tleh v zadnjem stoletju? Od kod zdaj ta nova brutalnost švedske leve politike do lastnih ljudi? No, brutalnost levičarjev na Švedskem nikakor ni nova, ampak se je le prebudila iz zimskega spanja ob prvi res dobri priložnosti in je na neki način vraščena ne le v švedsko, ampak tudi v celotno evropsko levico.

Ideologije levičarjev se vedno obrnejo proti ljudem
Da bi razumeli sedanje stanje na Švedskem, se moramo vrniti v zgodovino. Karl Marx se je imel za velikega človekoljuba in pravičnika. A razvil je gospodarsko ideologijo, ki je prinesla gorje več kot milijardi ljudi. Poveličevanje marksistične socialne pravičnosti se je zaradi nedodelanosti in Marxove utopije izrodilo v rdeči elitizem, ki je dosegel svoj vrhunec v krvavi oktobrski revoluciji v Rusiji 1917. Komunisti so v imenu socialne pravičnosti uvedli diktaturo, ki je ugonobila desetine milijonov domačega prebivalstva. Rezultat v Rusiji in drugje, kamor so ruski komunisti in njihovi mednarodni podrepniki stegnili svoje lovke in prevladali, je bil ekonomski propad, revščina in zaostanek v razvoju za prav tisto prebivalstvo, ki naj bi ga v svoji sprevrženi levi ideologiji reševali.

Foto: Twitter

Na tem mestu ne nameravamo polemizirati, ali so bili italijanski fašisti in nemški nacisti levičarji ali desničarji. A četudi jih nekako zverižimo na pol radikalne desnice, je dejstvo, da so zagotovo uporabljali retoriko, nazive (nacizem = nacionalni socializem) in ideologijo, ki izhaja strogo iz levega političnega pola. Rezultat je bil prav tako trpljenje domačega prebivalstva, četudi je to prišlo z zamikom.

Socialni demokrati v evropskih državah, ki so ideje prav tako črpali iz marksizma, so s svojimi politikami prerazporejanja denarnih transferjev ekonomsko šibkim slojem dolgoročno vedno povzročili več škode kot koristi. Četudi se sliši zelo humano, da se veliko finančnih sredstev prerazporeja najrevnejšim, je to zgrešeno, če so transferji dolgoročno nevzdržni, ker to naposled povzroči zlom in gospodarsko krizo. Znan je britanski primer poloma leve politike v 70. letih 20. stoletja, ko je posledično prišla na oblast radikalna desničarka Margaret Thatcher, ki je vzpostavila tak režim, da so socialno najšibkejši v Veliki Britaniji izgubili vse in še več, kot jim je ugodnosti omogočila prejšnja leva vlada. Tako so bili ekonomsko šibki na koncu še na slabšem, kot so bili pred prevzemom oblasti levičarjev, in te posledice občutijo še danes, več kot tri desetletja po tem, ko se je “železna lady” poslovila od oblasti. Levičarji za svoje sledilce na koncu torej vedno pridelajo negativen rezultat.

Švedska socialnodemokratska blaznost
Socialni demokrati so oblast na Švedskem prevzeli daljnega leta 1936 in bili nepretrgano na oblasti šestdeset let. Na začetku so se močno zgledovali pri Hitlerju in kopirali njegove ukrepe države blaginje. Kopirali so tudi ideje evgenike in rasne čistosti, zato so sprejeli zakone, v skladu s katerimi so za tiste švedske državljane, ki bi lahko rodili otroke, ki bi bili v breme državi, odredili prisilno sterilizacijo. Država blaginje pač stane in denar je treba kje tudi prihraniti … Te zverinske prakse so na Švedskem ukinili šele v 70. letih 20. stoletja.

Švedski levičarji so zavozili več generacij Švedov z uveljavljanjem zgrešene permisivne vzgoje, v skladu z ideologijo katere otroku ne smeš reči ne. Posledica so povišanje samomorilnosti in alkoholizma ter socialno neprilagojeni odrasli posamezniki. Švedska politična korektnost in ljubezen do internacionalizma in multikulturalizma, kar so tipične levičarske agende, sta omogočili pravo malo invazijo azijskih in afriških ekonomskih migrantov, ki na Švedskem stvari počasi jemljejo Švedom iz rok, kar je gotovo v škodo kakovosti življenja avtohtonega nordijskega prebivalstva.

In po vseh mogočih takih in drugačnih levih nadlogah je zdaj Švedsko zadela še epidemija COVID-19. Švedska socialnodemokratska vlada je spet reagirala predvidljivo – v škodo domačega prebivalstva. Namesto da bi reagirala zaščitno, je vlada uvedla pristop, ki ga v tem svetu uvajata samo dva levičarska diktatorja, Daniel Ortega v Nikaragvi in Aleksander Lukašenko v Belorusiji, ki se korona virusu javno rogata – pristop neukrepanja. Razlogi za takšno početje švedske leve vlade so dvojni: odkriti in prikriti.

Odkriti razlogi švedske vlade za prepuščanje Švedov na milost in nemilost nevarnemu virusu so razlogi politične korektnosti. Bog ne daj, da bi sprejeli kakšne ukrepe, ki bi vznejevoljili švedske volivce. Mlajši Švedi so bili vzgajani, da se jim ne sme reči ne, zato se vlada svojim volivcem noče zameriti, da bi jim ukazala, naj ostanejo doma. Vlada zagotavlja, da so Švedi dovolj pametni in odgovorni, da bodo sami prekinili socialne stike in naredili tisto, kar je prav. A to se seveda ni zgodilo, ker so tudi Švedi krvavi pod kožo, in socialno življenje na Švedskem ostaja skoraj enako, kot je bilo pred epidemijo.

Švedska vojska postavlja mobilno bolnico. (Foto: epa)

Prikriti razlogi, zakaj švedska vlada ob epidemiji ne ukrepa odločno, pa so diabolični, a na Švedskem nič novega. Socialna država oz. država blaginje stane in treba je kje tudi prihraniti. Za levo vlado je prišla odlična priložnost, da COVID-19 malce razredči populacijo. Ker za to boleznijo umirajo starejši in bolni, je to dolgoročno odlična razbremenitev sistema zdravstva, sociale in izvrstna pokojninska reforma. Švedske socialnodemokratske ideje iz časov prisilne sterilizacije se zdaj lahko s tem korona virusom, ki pobija šibke, realizirajo bolj, kot so se kadarkoli v zgodovini švedskih levih vlad. Odličen dokaz v seriji mnogih, da se levičarske politične prakse vedno razpletejo v škodo najšibkejših domačih ljudi.

Globalisti so enako škodljivi kot levičarji
Čeprav globalisti načeloma sodijo v radikalno gospodarsko desnico, pa imajo z levičarji pomembni skupni točki: internacionalizem in multikulturalizem. Pri levičarjih gre za čaščenje teh dveh praks iz ideoloških razlogov, pri globalistih pa gre za praktične potrebe. V razmerah globalizacije je potreben prost pretok kapitala, blaga in ljudi (delovne sile) po vsem svetu in internacionalizem ter multikulturalizem sta pogoja, da se to lahko dogaja. Globalisti so tako v Evropi hoteli reševati gospodarstvo z uveljavitvijo nepreizkušene medicinske teorije o čredni imunosti. Šlo pa je kajpak le za krinko: karantene držav namreč škodijo gospodarstvu in znano je, da globalisti dajejo prednost profitu pred zdravjem in življenjem ljudi. V tej luči si lahko razlagamo poskusa britanske in nizozemske vlade, ki sta bila dejansko podobna švedskemu modelu in sta na srečo pogorela, tako da zdaj britanska in nizozemska vlada končno počneta tisto, kar bi morali že na začetku: ščitita svoje državljane.

Kakorkoli. Švedski ter nizozemski in britanski primer jasno kažejo, da v teh turbulentnih časih 20. let 21. stoletja ni vseeno, katera stranka oz. kdo vodi vlado. Pri epidemiji COVID-19 je to lahko tudi vprašanje, ali bo državljan ostal živ ali ne. Zato velja na naslednjih državnozborskih volitvah dobro premisliti, koga bomo volili.

Tadej Ian