36-letni ukrajinski vojak je svetovni javnosti zaupal zgodbo, kako je obkrožen z ruskimi sovražniki, soborcem zaupal svoje koordinate in jim naročil, naj njegov položaj uničijo s topništvom. Napad je čudežno preživel, težko ranjen se sedaj zdravi v bolnišnici.
Ameriški CNN je objavil zgodbo o herojstvu ukrajinskega vojaka Serhija, ki je preživel srdit napad topništva, medtem ko je svojim sam posredoval svoj položaj. Še danes, ko se zdravi v bolnišnici, ne more verjeti, da je živ.
Serhij je pred napadom Rusije na svojo domovino 10 let živel na Finskem, zato so mu soborci nadeli vojaško ime Finec. Bil je pripadnik 80. padalske galicijske brigade, njegova enota pa je dobila cilj obraniti rove v bližini Bahmuta. Misija je bila načrtovana za tri dni, a se je nepričakovano raztegnila na dva tedna, saj se je brigada znašla v sovražnikovem obroču, zaradi česar so mnogi njegovi soborci izgubili življenje.
V nenehnem obstreljevanju Rusov in ob številnih ranjenih umik nenadoma ni bil več mogoč. “Vsi smo bili ranjeni. Jaz sem bil ranjen v obe nogi, soborci so imeli polomljene noge in čeljusti,” pove Serhij in doda, da je bil njegov sotrpin v takšnem šoku, da si je želel vzeti življenje, zato so mu vzeli orožje. Ko je končno prispela pomoč, je vztrajal, da položaj prvi zapustijo ostali ranjenci, on pa se bo poskušal izvleči ob drugi priložnosti. Ko je bival v rovu, so mu pomoč v obliki vode, tablet proti bolečinam, čokolade in cigaret pošiljali kar z dronom. Voda je bila še posebej velika težava, saj dron ni bil sposoben prenesti večjih količin. “Vsak požirek mi je bil dragocen,” je dejal.
Iz oči v oči z ruskimi sovražniki
Serhij je izpostavil, da so se mu Rusi na neki točki toliko približali, da je slišal njihove pogovore in načrte. Ker se je vdal v usodo, da bo na bojišču umrl, je preko radio zveze ukazal poveljništvu, naj ruske položaje uničijo s topništvom. Zahvaljujoč napredni tehnologiji, so bili napadi topništva natančni, vendar niso uspeli uničiti vseh položajev. Na neki točki je ruski vojak prišel v Serhijev rov in ga vprašal, od kod je. “V ruščini sem mu odgovoril, da imam pretres možganov in da potrebujem vodo. Vode mi ni dal, vendar se je splazil iz mojega rova. Ni mi jasno, da ni dojel, da sem Ukrajinec,” je pričeval Serhij.
Na koncu mu ni preostalo drugega, kot da se splazi iz svojega rova in upa na najboljše. To je storil z radio sprejemnikom v rokah mimo ruskih položajev. “Finec samo nadaljuj,” je slišal besede bodrenja svojih ukrajinskih kolegov. Kljub vsemu Serhij danes, ko se zdravi v bolnišnici, sebe ne vidi kot heroja. “Morali bi videti ostale soborce, kako so pomagali ranjenim. Nekateri plačujejo visoko ceno, tudi s krvjo,” je pojasnil in dodal, da si po ozdravitvi želi le ribolova s prijatelji in z njimi popiti pivo v tišini.
M. P.