Čeprav Emmanuel Macron v svoji državi izvaja reforme, ki bi bile pri nas na rdeči strani Alp označene za neoliberalne, v normalnih državah pa desnosredinske, velja v zunanji politiki za Enfant Terrible evropske politike. Jasno je, da v mednarodnih vodah večkrat plava proti toku tudi kot poskus, da bi se njegovi volivci začeli pogovarjati o čem drugem kot o davčni reformi. Vsekakor pa občasno daje neprijetni občutek, da ima čudno afiniteto do samodržcev – pred časom do Putina, pred kratkim do Xija. Očitno zdaj želi delno zgladiti ugled – tudi v tem smislu lahko razumemo pismo podpore pri vstopu v EU, ki jo je pisal novoizvoljenemu predsedniku Črne gore.
Jakov Milatović, zmagovalec nedavnih predsedniških volitev v Črni gori, je na tviterju namreč objavil pismo podpore, ki ga je prejel od francoskega predsednika. V pismu Macron čestita Milatoviću in izraža podporo pri njihovi poti v Evropsko unijo.
“Te volitve odpirajo novo poglavje v zgodovini Črne gore od njene neodvisnosti leta 2006. Želim vam, da bi našli pot narodne harmonije, ki je nujna za dobro delovanje demokratičnih institucij in nadaljevanje procesa evropske integracije. Upam, da se bodo v vašem mandatu bistveno pospešila pogajanja o članstvu v Evropski uniji in da bodo sprejete reforme, ki so potrebne za pravno državo in dobro gospodarjenje. Računate lahko na prijateljstvo in podporo Francije!” je v uradni depeši zapisal Macron.
Francija do zdaj skeptična do novih članstev
Marca 2023 je Milatović kot kandidat Evrope zdaj kandidiral na predsedniških volitvah v Črni gori leta 2023. Za predsednika je bil izvoljen 2. aprila 2023 po prepričljivi zmagi v drugem volilnem krogu proti dotedanjemu predsedniku Milu Đukanoviću. Kandidiral je na proevropski platformi, ki promovira čimprejšnjo vključitev države v Evropsko unijo, kasneje pa tudi v Schengen in monetarno unijo.
V preteklosti so bili francoski predsedniki (tako konservativni kot socialistični) dokaj zadržani do novih članic EU – spomnimo, tudi do kandidature Slovenije se od začetka niso odzvali pretirano entuziastično. Kar se tiče širitev, Francija podpira princip počasnega in previdnega vključevanja novih članic, pri tem pa kaže na Romunijo in Bolgarijo, ki sta bili sprejeti nepripravljeni in še danes nista dosegli evropskih standardov vladavine prava, boja proti korupciji, gospodarskega in družbenega razvoja.
Se Macron med vrsticami opravičuje zahodu?
Spomnimo, medtem ko je večina ostalega zahoda diktatorja Vladimirja Putina že spoznala za novodobnega Hitlerja, se je Macron z njim po chamberlainsko srečal tik pred invazijo Ukrajine, tudi kasneje, ko so ruski vojaki že klali otroke in ženske po sosednji državi, pa se je z njim večkrat slišal po telefonu.
Pred kratkim pa je strasti razvnel z zaušnico Američanom, ko je po srečanju s kitajskim diktatorjem Xijem povedal, da se EU ne bi smela odzivati v primeru kitajske invazije na Tajvan. Kar je med vrsticami Xiju dalo vedeti, da ima Macronov žegen, da si podjarmi svojo manjšo otoško sosedo, ki ima svojo oblast, vojsko, sodni sistem in je de jure povsem ločena od Kitajske. Marsikoga v evropski in ameriški diplomaciji je takšna zunanjepolitična drznost in podložnost kitajskemu diktatorju izredno zmotila, Macron pa je od zaveznikov dobil tudi jasne namige, da ne bo več dolgo užival njihove mednarodne podpore, če se želi inkognito pridružiti osi zla Minsk-Moskva-Peking.
Macron na robu
Spomnimo, Macronova oblast se v zadnjem času hudo maje zaradi trajajočih protestov po vsej Franciji, potem ko je državljane razburila nova pokojninska zakonodaja. Za enkrat ga zahodni zavezniki še ščitijo in ne izpostavljajo, da francoska policija občasno tudi brutalno obračunava s protestniki (na drugi strani so EU in diplomacije posameznih držav problematizirala dejstvo, da je slovenska policija uporabila solzilec, ko so brutalni protikovidni protestniki okupirali Ljubljano). Macron je dobil sporočilo, da je morda napak plavati proti toku, kar se tiče zadev, ki sodijo v spekter zahodno-interesnih skupnih točk in vrednot, drugače bodo na njegovo majajočo vladavino začeli opozarjati tako v Bruslju kot v Washingtonu.
Da je prišlo do nepričakovane čestitke novemu črnogorskemu predsedniku, hkrati pa obljubi podpore pri vstopu v EU, je tako mogoče razumeti kot poskus povrnitve ugleda v luči zahodnih zaveznikov. Vprašanje pa je, ali bo čestitka pomenila tudi, da se bo Macron omehčal pri prizadevanjih Ukrajincev za čim prejšnji vstop v Evropsko unijo, ki pa je mnogo bolj problematičen kot vstop Črne gore.
Andrej Žitnik