Ukrajinski predsednik Volodimir Zelenski je decembra lani aktivno promoviral svoj mirovni načrt v 10 točkah, o njem je med drugim razpravljal z ameriškim predsednikom in pozival svetovne voditelje, naj organizirajo svetovni mirovni vrh, ki bi temeljil na njem. Rusija je seveda zavrnila mirovni predlog Zelenskega in ponovila, da se ne bo odrekla nobenemu ozemlju, ki si ga je zavzela s silo, kar je približno petina Ukrajine, za katero pravi, da si jo je priključila. Prejšnji teden pa so uradniki Evropske unije, ki so obiskali Kijev, podprli tako predlog kot tudi mirovni vrh.
Večina ljudi po svetu si želi miru v Ukrajini. Predsednik Volodimir Zelenski je naredil prvi korak k temu cilju in predstavil predlog mirovne rešitve v desetih točkah. Pozval je tudi k mednarodni mirovni konferenci, na kateri bi razpravljali o načrtu. Prejšnji teden so uradniki Evropske unije, ki so obiskali Kijev, podprli predlog in mirovni vrh. Z večjo močjo bi moral preostali svet slediti temu. Tudi predsednik ZDA Joe Biden bi moral priznati ta mirovni načrt in voditi preostali svet pri organizaciji te mirovne konference ter sprejeti druge korake k povojni pravičnosti in obnovi. Zelenski je ponudil izhodišče, vsi ostali bi morali pomagati pri uresničevanju predloga, je zapisal profesor politologije, direktor inštituta Freeman Spogli in Hoover, višji sodelavec na univerzi Stanford ter veleposlanik ZDA v Rusiji v letih 2012–2014 Michael McFaul.
Konec lanskega leta je Zelenski na skupnem zasedanju ameriškega kongresa po pogovorih z ameriškim predsednikom Joejem Bidnom dejal, da sta razpravljala o predlogih Kijeva za rešitev ukrajinskega konflikta. Po besedah Zelenskega je Biden podprl pobudo Ukrajine za izvedbo svetovnega mirovnega vrha, na katerem bi razpravljali o teh predlogih. Ko je pozneje komentiral predlagano pobudo, je tiskovni predstavnik ruskega predsednika Dmitrij Peskov dejal, da noben “mirovni načrt” za Ukrajino ni mogoč, če ne upošteva štirih novih regij, ki se aneksirajo Rusiji. Nekateri tuji mediji so sredi januarja pisali, da se zdi, da se resolucija OZN, ki bi vsebovala mirovni načrt, morda ne bo uresničila kot del komemoracije, in da je ministrska razprava o vojni okvirno predvidena za 24. februar v Varnostnem svetu. “Tveganja so bila ocenjena kot previsoka, da bi izsilili zapleten vrh v 193-članski generalni skupščini, kljub odmevni obsodbi vojne predsednika Vladimirja Putina,” so zapisali.
Ruski propagandisti in skeptiki na Zahodu so načrt Zelenskega obsodili kot nepraktičnega, ker Vladimirju Putinu ne ponuja nobenih koncesij. Toda zakaj bi Zelenski Putinu ponujal kakršne koli koncesije, sploh na začetku pogajanj? Putin je začel to barbarsko, nepotrebno vojno. Zdaj izgublja, kar tudi razume. Ali so Stalin, Roosevelt in Churchill leta 1943, potem ko je Nemčija izgubila bitko pri Stalingradu, ponudili Hitlerju reševanje samega sebe? Ali je koalicija držav pod vodstvom ZDA, ki je leta 1991 potisnila Sadama Huseina iz Kuvajta, ponudila iraškemu diktatorju dvajset odstotkov države, ki jo je poskušal priključiti v prizadevanju za mir? Načrt Zelenskega morda ni končna točka mirovne rešitve, je pa zagotovo logičen začetek, je prepričan McFaul, ki dodaja: “Če Putinu niso všeč ideje Zelenskega, naj objavi svoj predlog. Do danes tega ni storil.“
Mirovni načrt predsednika Zelenskega v desetih točkah je naslednji:
1. Varnost zaradi sevanja in jedrska varnost, s poudarkom na ponovni vzpostavitvi varnosti okoli največje evropske jedrske elektrarne Zaporožje v Ukrajini, ki je zdaj pod rusko okupacijo
2. Prehranska varnost, vključno z zaščito in zagotavljanjem izvoza žita iz Ukrajine v najrevnejše države na svetu
3. Energetska varnost, s poudarkom na omejitvah cen ruskih energetskih virov, kot tudi pomoč Ukrajini pri obnovi njene elektroenergetske infrastrukture, katere polovica je bila poškodovana zaradi ruskih napadov
4. Izpustitev vseh ujetnikov in deportirancev, vključno z vojnimi ujetniki in otroki, deportiranimi v Rusijo
5. Izvajanje Ustanovne listine Združenih narodov in ponovna vzpostavitev ozemeljske celovitosti in svetovnega reda Ukrajine.
6. Umik ruskih čet in prekinitev sovražnosti, ponovna vzpostavitev državnih meja Ukrajine z Rusijo
7. Pravica – z ustanovitvijo posebnega sodišča glede zločina ruske agresije na Ukrajino in mednarodnega mehanizma za nadomestilo vse škode, ki jo je povzročila vojna
8. Preprečevanje ekocida: potreba po takojšnji zaščiti okolja s poudarkom na razminiranju in obnovi čistilnih naprav
9. Preprečevanje stopnjevanja konflikta z učinkovitimi varnostnimi zagotovili, za kar je Ukrajina predložila predlog Kijevskega varnostnega dogovora
10. Potrditev konca vojne s skupno podpisano listino
Pri podpori mirovnega načrta Zelenskega in ideje o organizaciji konference bi se morali zahodni voditelji vzdržati spodkopavanja pogajalskega vzvoda Zelenskega z javnim predlaganjem svojih idej za kompromise in mirovne rešitve. Navsezadnje so samo Zelenski, ukrajinski parlament in ukrajinsko ljudstvo tisti, ki se lahko odločijo, ali se bodo strinjali s koncesijami ali ne. Trenutno so osredotočeni na osvoboditev celotne države izpod ruske okupacije. Za Ukrajince to ostaja prioriteta številka ena. In moralo bi biti tudi za njihove mednarodne podpornike. Tudi če bi Zelenskemu in Putinu letos uspelo podpisati mirovni sporazum, bo vprašanje trajne varnosti ostalo. Zdaj je treba začeti z več pobudami za ta cilj.
Prvič, mednarodna skupnost bi morala zdaj začeti vzpostavljati mehanizme za odgovarjanje vojnih zločincev. Načrt predsednice Evropske komisije Ursule von der Leyen o ustanovitvi posebnega mednarodnega sodišča za pregon Rusov za njihove vojne zločine, ki ga je nedavno podprla nemška zunanja ministrica Annalena Baerbock, je dobrodošel znak. Zamisel o posebnem sodišču so že podprle tudi Ukrajina, Evropska unija in Nizozemska. Drugič, voditelji sveta morajo bolj ustvarjalno razmišljati o tem, kako sodelovati pri obnovi Ukrajine po vojni. Pred nekaj tedni so se Evropska unija, G7, Mednarodni denarni sklad (IMF), Svetovna banka, Evropska banka za obnovo in razvoj (EBRD) in Evropska investicijska banka (EIB) zbrali, da bi napovedali uvedbo nove Večagencijske platforme za usklajevanje donatorjev za Ukrajino. To je dober prvi korak, vendar le prvi korak. Naslednji koraki morajo vključevati ustvarjanje novih tokov financiranja, vključno z zaplembo zamrznjenega premoženja ruske centralne banke na Zahodu, prenos premoženja ruskih oligarhov in na koncu odškodnine, ki jih mora plačati ruska vlada. Zahodni in ukrajinski voditelji morajo posvetiti posebno pozornost ustvarjanju načinov za vključitev ukrajinske civilne družbe v odločanje in spremljanje izdatkov za obnovo, navaja McFaul.
McFaul meni, da za pravilno izvedbo te velikanske naloge platforma za usklajevanje morda ne bo dovolj. Mogoče bi bilo treba iz nič ustanoviti novo mednarodno agencijo, skupaj z novim mednarodnim svetovalnim odborom za spremljanje napredka in porabe, za povezavo med ukrajinsko vlado in mednarodno skupnostjo donatorjev, povezovanje akterjev zasebnega sektorja in zagotoviti poseben nov poudarek na transparentnosti, decentralizaciji in krepitvi demokratičnih institucij za ustvarjanje permisivnih pogojev za učinkovito obnovo. Tretjič, dan po koncu vojne morajo ZDA in Nato takoj začeti z obnovo in krepitvijo ukrajinskih oboroženih sil. Henry Kissinger, eden najglasnejših kritikov širitve Nata, je nedavno zapisal: “Ukrajina je dobila eno največjih in najučinkovitejših kopenskih vojsk v Evropi, ki so jo opremile Amerika in njeni zavezniki. Vendar bi moral mirovni proces povezati Ukrajino z Natom. Alternativa nevtralnosti nima več smisla, zlasti potem, ko sta se Finska in Švedska pridružili Natu.” Glede tega vprašanja ima Kissinger prav. Nato bi moral zgraditi to povezavo čim globlje in hitreje, takoj po vojni. Najboljši način za odvračanje prihodnjih ruskih vojaških napadov je oborožitev in usposabljanje oboroženih sil Ukrajine do največje zmogljivosti.
Nazadnje, ko se varovanje konča, bi morali Biden in evropski voditelji predlagati večstranska pogajanja za širšo krepitev evropske varnosti. Pred začetkom vojne je avtor članka Michael McFaul v Zunanji zadevi začrtal nekaj idej za takšna pogajanja in jih poimenoval Helsinki 2.0. Medtem ko je Putin na oblasti, je težko videti, da bi Rusija igrala konstruktivno vlogo v kakršnem koli dialogu o evropski varnosti. Toda morebitna pogajanja o novi evropski varnostni arhitekturi bodo trajala leta, zato je bolje začeti zdaj, zaenkrat tudi brez Rusije.
Sara Bertoncelj