Švedsko mesto Göteborg se utaplja v kriminalu in nasilju. Skupine mladih migrantov so zaradi pasivnosti policije vse bolj predrzne. Dva so zabodli v središču mesta. Domačini vse bolj ostajajo za domačimi zidovi, še posebno potem, ko pade mrak.
Migrantoljubci evropsko javnost vsakodnevno bombardirajo z zagotovili, da so množične migracije iz držav tretjega sveta blagodejne za evropsko družbo. Prišleki iz teh dežel naj bi nas obogatili, pomladili našo celino in pripomogli k njenemu napredku in blaginji. To šablonsko propagiranje migracij uporabljajo tako mediji kot levo-liberalni politiki in nevladne organizacije. Državljani po evropskih državah, ki pa dejansko občutijo “obogatitev”, ki jo prinašajo migracije, migrantoljubski propagandi seveda ne nasedajo več. Vendar so se razmere v mnogih evropskih državah zapeljale že tako daleč, da skorajda ni več pričakovati, da bi se izboljšale. Nastala je multikulturna utopija, v kateri državljanom ne ostane kaj dosti več, kot da trpijo in upajo, da jih bo “obogatitev” čim manj prizadela.
Propadanje Švedske
Nazoren primer takšne nesrečne države je Švedska. Ta skandinavska država je bila dolgo vzor kot ena najbolj liberalnih družb na svetu. S sosednjima Dansko in Norveško je veljala za družbo, kjer so človekove pravice na najvišji ravni, svoboda govora zagotovljena, imele so močno socialno mrežo in visok življenjski standard. Potem so v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja prišli na idejo, da bi bilo dobro nekoliko povečati prebivalstvo in odpreti vrata migracijam. Sprva priseljencem iz siromašnejših evropskih držav, potem pa kar vsakemu, ki se mu je zljubilo priti do Švedske. Politika odprtih vrat je končno pripeljala do tega, da se je v državo priselilo toliko migrantov, da so dejansko že prevzeli oblast v mnogih enklavah po švedskih mestih, nekoč vzorno delujoča socialna mreža in socialne službe so kolapsirale, vse več priseljencev pa se začenja ukvarjati s kriminalom in nasploh posega po nasilju. Zaradi tega se vse več mest začenja utapljati v kriminalu, oblasti, ki se bojijo, da bi bile obtožene stigmatiziranja in nasploh kršenja človekovih pravic, si ne upajo odločno posredovati in življenje v mnogih švedskih mestih se spreminja v pekel.
Göteborg se utaplja v kriminalu
Eno takšnih mest je Göteborg, drugo največje švedsko mesto, ki ima kakšnih 600 tisoč prebivalcev. Po podatkih iz leta 2016 (v zadnjih treh letih se je po ocenah razmerje še nekoliko spremenilo) je četrtina mestnih prebivalcev rojena v tujini. Več kot polovica v tujini rojenih je neevropskega izvora, izhajajo predvsem z Bližnjega vzhoda in iz severne Afrike. Mesto se vse bolj utaplja v kriminalu in policija je praktično nemočna. Lokalno prebivalstvo pravi, da niso samo deli mesta, kjer so se getoizirali priseljenci, preplavljeni s kriminalom, drogo in nasiljem, vse to se je dodobra razširilo tudi v druge dele mesta, predvsem v mestno središče. Prejšnji teden so tako v središču Göteborga do smrti zabodli dva človeka, pretepov in uličnega nasilja pa nihče več niti ne beleži.
Nasilje je naraslo že do te mere, da si mnogi prebivalci sploh ne upajo več na cesto, ko pade mrak. Sicer pa se mnogi izogibajo odhoda izza domačih zidov tudi podnevi, opravijo pač tisto, kar morajo (otroci gredo v šolo, starejši v službo, opravijo nakupe) in se nato “spravijo na varno”. Mesto je medtem na milost in nemilost prepuščeno tolpam, ki jih skoraj izključno sestavljajo mladi priseljenci. Zaradi pasivnosti policije in mestnih oblasti nasploh, da o pasivnosti lokalnega prebivalstva niti ne govorimo, postajajo migranti vse bolj predrzni. Tako na socialnih omrežjih pogosto zasledimo videoposnetke, navadno snemane skozi okna stanovanj, na katerih tolpe mladih migrantov razbijajo in celo zažigajo avtomobile, se lotevajo izložb, mečejo predmete v hiše. Drugi posnetki, ki so jih “na ulici” posneli pogumnejši domačini, kažejo tudi znašanje migrantskih nasilnežev nad mimoidočimi, nad gosti ali osebjem lokalov. Ne manjka niti posnetkov, na katerih kar prestopniki sami ovekovečijo svoja “junaštva”, ko v tropu pretepajo in ponižujejo svoje žrtve.
Pasivna policija
V pogovoru za časopis Aftonbladet je taksist, ki pokriva središče mesta že skoraj tri desetletja, dejal, da so razmere v tem času strmoglavile. “Več je ljudi, več je drog in ljudi sploh več ne briga za posledice teh dejanj,” je komentiral razmere. Meni, da je velik del krivde v tem, da policija sploh ne pošilja več patrulj na teren, predvsem ne policistov, ki bi hodili peš. Policisti se dandanes zapeljejo skozi center, da pokažejo, da obstajajo, je dejal taksist, medtem ko se redko vmešajo v nasilje. Povedal je, da so eni njegovih strank zagrozili z nožem in jo oropali v samem centru mesta in policistov ni bilo od nikoder. Pasivnost policije lahko pripišemo deloma temu, da jim zaradi politične korektnosti politika veže roke, deloma pa zelo liberalnemu sodnemu sistemu, ki omogoča, da jo kriminalci zelo lahko odnesejo, marsikdaj tudi brez kazni. Kot denimo severnoafriški migrant, ki je posilil trinajstletnico in jo odnesel brez kazni, ker je na sodišču dejal, da “ni vedel, da se to ne sme”. Sicer pa si marsikdo sploh ne upa prijaviti kaznivega dejanja, ki ga zagrešijo migranti, ker se boji, da ga bodo obtožili rasizma ali ksenofobije ali sovražnega govora. To se je nedavno zgodilo osemdesetletni Švedinji, ki je prijavila, da “skupina priseljencev razbija avtomobile”. Obtožili so jo sovražnega govora, za kar ji grozi do leto dni zapora.
Sprenevedanje političnih elit
Najhujša ovira, da bi se karkoli spremenilo, pa je politika, tako državna kot tudi lokalna. Švedska politična elita preprosto noče priznati, da je njihova politika priseljevanja popolnoma spodletela, vsaj kar se integracije tiče, da o varnosti niti ne govorimo. Zato raje vse težave pometa pod preprogo in ironično spreminja družbo, ki je bila nekoč zgled za svobodo govora, v družbo, ki vse bolj prakticira cenzuro. Kadar pa problemov le ni mogoče pomesti pod preprogo, pa najdejo množico izgovorov, kjer je krivo vse drugo, le priseljenci ne. Tudi glede zadnjih izbruhov nasilja v Göteborgu je lokalna politična elita sprva trdila, da gre za lažne novice, ki jih širijo rasisti in ksenofobi, ko pa prikrivanje ni bilo več mogoče (dva zabodena v središču mesta je pač težko pomesti pod preprogo), pa je za nasilje našla kup izgovorov, od lokalnega mladinskega nogometnega turnirja, se pravi, naj bi šlo samo za divjanje navijačev, pa do visokih poletnih temperatur, ki naj bi povzročile, da so ljudje bolj napeti in nasilni. Tipična reakcija politike je denimo tudi primer, ko je policija v Göteborgu sestavila seznam najnevarnejših mestnih predelov (ki se ujemajo z območji, kjer je največja koncentracija priseljencev), in lokalna politika se je seveda zelo potrudila, ne da bi izboljšala varnost, pač pa da bi preprečila, da bi ta seznam prišel v javnost. To pa je tipično ravnanje migrantoljubskih politikov, pa ne le na Švedskem, ampak v zahodnem svetu nasploh, ko niso važne posledice njihove zgrešene politike, važno je le, da ne pridejo v javnost.
Demokracija