fbpx

Nemške volitve pokazale, da sta si skrajna pola bližje, kot se zdi

Foto: epa

V nedeljo so Nemci izbirali, kdo bo tisti, ki bo zasedel stolček v zveznem parlamentu. Tokratni parlament bo največji do sedaj, po izračunu naj bi namreč imel kar 735 poslank in poslancev. Mogoča je ponovitev velike koalicije (GroKo), precej bolj verjetna opcija pa je koalicija treh strank pod vodstvom socialdemokratov (SPD) ali pa konservativne unije CDU in CSU. Pot do oblikovanja nove vlade je dolga. Nedvomno pa je zanimiv prikaz, kako so se glasovi podpornikov skrajne levice (Die Linke) prelivali k Alternativi za Nemčijo (AfD).

Uradni volilni rezultati, ki so bili objavljeni na strani nemške volilne komisije, so pokazali, da bo SPD v novem sklicu Bundestaga pripadlo 206 glasov, uniji CDU in CSU 196- skupaj torej več kot polovica. Zelenim naj bi pripadlo 118 poslancev, liberalcem (FDP) 92, AfD 83 in Levici 39.

Osvojeni mandati nemških strank, po ARD. Skrajna stranka Levica, katere program močno spominja na svojo sestrsko stranko v Sloveniji, se je komajda prebila v parlament.

Skrajnosti sta si bližje, kot se zdi
Če si pogledamo pobližje premikanje glasov pri nemški Alternativi za Nemčijo (AfD) lahko vidimo, da je glasove oddala vsem, razen skrajni levici. Največ glasov je šlo stranki SPD (220 tisoč), najmanj pa k uniji CDU in CSU in Zelenim (obema po 60 tisoč). Zanimivo je, da edina stranka h kateri se glasovi niso stekli je skrajna levica. So pa glasovi skrajne levice edini, od koder je stranka pridobila glasove. Po besedah politologa dr. Mira Hačka to predstavlja precej dober dokaz za to, da sta skrajnosti precej bliže, kot se morda zdi na prvi pogled.

Foto: ARD-aktuell / tagesschau.de

Največ volivcev AfD je prepričala njihova politika glede priseljevanja, sledilo je njihovo soočanje s koronavirusom in politika socialne varnosti. Največ volivcev skrajno leve stranke Levica je glasovalo za SPD in Zelene, najmanj pa za unijo CDU in CSU.

Oblikovanje nemške vlade bi lahko trajalo več kot tri mesece. Do sedaj se je že trikrat zgodilo, da vlade ni sestavila zmagovalka volitev, ampak drugouvrščena stranka. Prvič se je to zgodilo leta 1969, ko je novo vlado kljub zmagi konservativcev oblikoval socialdemokrat Willy Brandt, ter v letih 1976 in 1980, ko je položaj kanclerja ostal v rokah socialdemokrata Helmuta Schmidta, čeprav je na volitvah več glasov prejela unija CDU/CSU, poroča STA.

Sara Kovač