fbpx

Nemški mediji po obsodbi udbašev: Jugoslavija je bila teroristična država, ki je ubijala Hrvate v tujini

Josip Perković na sodišču (foto: STA)

Kar 33 let je bilo potrebnih, da je nemško sodišče pred roko pravice pripeljalo dva pripadnika Jugoslovanske tajne službe Josipa Perkovića in Zdravka Mustaća pred roko pravice in jih obsodilo na doživljenjsko zaporno kazen, zaradi sodelovanja pri umoru hrvaškega političnega emigranta Stjepana Đurekovića. 

Sodnik Manfred Dauster je v obrazložitvi sicer še nepravnomočne sodbe pojasnil, “da je bil glavni motiv ubiti separatista in kritika režima. Đurekovića je bilo potrebno utišati fizično, kot tudi politično. Zato ta umor sodišče smatra kot nizkotnega. Če bi govorili o uboju terorista, takšne kvalifikacije ne bi bilo.”

V medijih in javnosti ni bilo zaslediti kakršnekoli kritike sodbe nemškega sodnika Dausterja in njegove pogumne odločitve, ki bo pomembno vplivala na nadaljnje postopke proti odgovornim za uboj hrvaških emigrantov. Njihovo število se namreč giblje med 60 in 65 ubitih emigrantov, kar dokazuje, da nobena druga komunistična država ni ubila toliko nasprotnikov na tujem ozemlju, kot Jugoslavija. S tem je po brutalnosti prekašala tudi Sovjetsko zvezo.

Bavarski radio je o sojenju povedal, da se je tekom postopka pokazalo, kako velik vpliv imajo stare tajne službe na aktualno politiko v tej balkanski državi. “Mustać in Perković sta vse do svoje izročitve Nemčiji, razpolagala z najboljšimi vezami v najvišji državni politiki,” so poročali.

Kjer je oblast, tam je rodbina Perković
Frankfurter Allgemeine Zeitung pa je kratko opisal, kako sta se oče in sin Perković oba priključila novi oblasti. Josip Perković se je namreč po vojni priključil predsedniku Franju Tuđmanu, da je zgradil nov sistem obveščevalnih služb, nekaj časa je vodil vojaško obveščevalno službo in bil celo minister za obrambo. Prav tako je bil z njim dobro povezan Tuđmanov naslednik Stipe Mesić, v najožji Mesićevi ekipi pa je svetoval tudi Perkovićev sin, nato pa se je priključil še predsedniku Ivu Josipoviću. Zaradi Perkovićevih vez in poznanstev v hrvaški politiki so bili številni prepričani, da jim ga ne bo uspelo pripeljati pred nemško sodišče. Novinar FAZ-a nato omeni številna prizadevanja nekdanjega premierja Hrvaške Zorana Milanovića, da z vsemi sredstvi prepreči izročitev Perkovića, vendar je njegove poskuse odbila vztrajna nekdanja komisarka EU za pravosodje Viviane Reding.

V mediju Deutche Welle so se pogovarjali s predsednikom društva Goli otok, ki je opisal hrvaško stvarnost, ki se kaže v ignoranci hrvaške politike, da preganja zločine nekdanje udbe. “Najmanjši interes kažejo državne in lokalne oblasti,” pravi.     

Neznanih morilcev je še veliko
Je pa švicarski dnevnik Neue Zürcher Zeitung o primeru Perković zapisal, da obsodba obeh pripadnikov nekdanje službe državne varnosti predstavlja določeno zadovoljstvo za sorodnike in prijatelje umorjenih ter za vse nasprotnike nekdanjega totalitarnega režima. Ko je sodnik v sodni dvorani izrekel besede “kriv zaradi uboja,” so si ljudje v sodni dvorani začeli stiskati roke, čutiti pa je bilo subtilne občutke zmagoslavja. Tam je bila tudi Gervalla Schwarz, hčerka kosovskega emigranta, kritika nekdanjega režima in kantavtorja, ki so ga tri leta po pobegu iz Jugoslavije našli ubitega pred stanovanjem v Stuttgartu, vendar morilcev nikoli niso našli. V izjavi je povedala, da je sedaj končno znano, da je umore v tujini odrejala Jugoslavija, česar se ne sme zanemariti.

Mednarodni odnosi pomembnejši od življenj
V dokumentarni oddaji z naslovom ‘Umor v Titovem imenu- tajni ubijalski komandosi’, ki so jo objavili na Bavarskme radiu, pa so dokazali, da so člani nekdanje socialno- liberalne vlade pod vodstvom Willyja Brandta vedeli za jugoslovanske likvidacije, vendar so s Titovo Jugoslavijo ravnali drugače, kar je priznal tudi takratni minister Baum: “Jugoslavijo bi kot vsako drugo totalitarno državo morali obravnavati in kritizirati enako kot Vzhodno Nemčijo, Poljsko ali Sovjetske republike. Pri Jugoslaviji smo bili zadržani, ker smo jo potrebovali proti Sovjetski zvezi.”

M. P.