fbpx

Nemški znanstveniki priporočajo drogiranje Evropejcev, da bi sprejeli priseljevanje migrantov

Fotografija je simbolična. (Foto: epa)

Nemški znanstveniki z univerze v Bonnu predlagajo uporabo kombinacije različnih snovi in izvajanjem družbenega pritiska, da bi Evropejce, ki niso pripravljeni sprejeti migrantov v svoje okolje, pripravili da spremenijo mnenje.

V raziskavi, ki je bila v izvirni obliki objavljena na spletni strani Zbornika Nacionalne akademije znanosti (PNAS) in pa tudi na strani znanstvenega portala Science Daily, je sodelovalo 183 belcev. Vsak od sodelujočih je dobil na voljo 50 evrov, ki jih je lahko nato namenil migrantom ali lokalnim revežem.

Raziskovalci z univerze v Bonnu so v sodelovanju z univerzo v Lübecku in ameriškim inštitutom Laureate za raziskave možganov ugotovili, da so sprva sodelujoči v raziskavi 20 odstotkov več denarja namenili migrantom kot lokalnim revežem. Vendar pa so udeleženci po prejemu hormona, imenovanega oksitocin (tako imenovani “ljubezenski hormon”), migrantom namenili še več denarja, kot so ga sprva nameravali nameniti.

Fotografija je simbolična (Foto: STA)

Raziskovalci so izpostavili da so sodelujoči, pri katerih so beležili višjo stopnjo altruizma bili bolj pripravljeni pomagati “beguncem”, t.j. nekomu, ki ni del njihove družbe. Sama raba nevropeptida oksitocina ni bila uspešna pri posamezniki z višjimi stopnjami zabeležene “ksenofobije”. Pri teh je poleg oksitocina bil potreben še družbeni pritisk. V takih primerih se je število donacij “beguncem” povečalo za 74 odstotkov.

Z drogiranjem do večjega sprejemanja migrantov

Ljudje, ki so imeli že prej negativen odnos do migrantov, vendarle niso popustili vplivom. Ko pa so ugotovili, kako radodarni so bili drugi v kombinaciji z mamili, “so darovali 74 odstotkov več denarja.” Rene Hurlemann, profesor na psihiatričnem oddelku univerze, je zaključil, da je kombinirano delovanje oksitocina in vplivov iz okolja učinkovito rešilo problem, ki ga označujejo kot “sebični motiv”. “V ugodnih okoliščinah lahko oksitocin pomaga pri sprejemanju integracije migrantov v državah na Zahodu,” je dodal po poročanju hrvaškega Tribuna.

Kljub dejstvu, da so veliki deli Afganistana, Iraka in Sirije očitno varni za vrnitev, kar dokazuje vrsta ukrepov s strani Visokega komisariata Združenih narodov za begunce (UNHCR) v zadnjem času, se zdi, da evropski sistem priseljevanja takšnih razmer sploh ne želi prepoznati. Poleg vrste namišljenih težav, povezanih z deportacijo tistih, ki jim je bil zavrnjen azil, se zdaj očitno poskuša ustvariti nova ideja, da bi morali biti Evropejci poskusni zajčki v že dolgo neuspelem eksperimentu množičnega priseljevanja.

Izsledke nemške študije si lahko ogledate TUKAJ

Nina Žoher