Švedski demokrati so pred volitvami objavili poročilo o stroških priseljevanja, ki je zbirka posodobitev več priznanih znanstvenih raziskav na tem področju. Najbolj objektivna ocena je, da morajo švedski davkoplačevalci letno za ohranjanje visoke stopnje priseljevanja plačevati okoli 130 milijard švedskih kron, kar znaša okoli 12,27 milijarde evrov. Gre za denar, ki bi ga lahko porabili za zdravstveno varstvo, šolstvo, obrambo, infrastrukturo ter ostala zapostavljena družbena področja.
Poročilo z naslovom “Priseljevanje in javne finance 15 let pozneje” temelji na treh priznanih raziskovalnih študijah Priseljevanje in javne finance” Jana Ekberga, “Fiskalni stroški priseljevanja beguncev: Primer Švedske” Joakima Ruista in “Čas za integracijo” – poročilo ESO o izvoru beguncev in vzpostavitvi trga dela” ter Lina Aldén in Mats Hammarstedt “Kako priseljevanje beguncev vpliva na javne finance“. Študije so bile preučene in podatki stari, 5–15 let pa posodobljeni, poroča Samnytt.
Neto davčni stroški so za obdobje 2007–2021 znašali 1712 milijard SEK (okoli 161,62 milijard evrov), kar je približno 114 milijard SEK letno (10,76 milijard evrov), to pa ustreza 2,38 odstotka BDP na leto. Švedska socialdemokratska oblast je po zlomu azilnega sistema leta 2015 trdila, da je omejila priseljevanje, na “minimalno raven EU“, vendar pa statistike švedske agencije za migracije kažejo, da ni prišlo do izboljšanja razmer.
Tudi po letu 2015 je priseljevanje ostalo na najvišji ravni s skoraj 100.000 dovoljenji za prebivanje na leto. Leto 2022 bo morda leto, ko bo Švedska odprla meje za več migrantov kot kadar koli doslej. Da se priseljevanje kvečjemu krepi, izredno izčrpava tamkajšnje gospodarstvo. To dokazujejo tudi povprečni letni stroški za obdobje 2014–2021, ki so višji kot daljše obdobje 2007–2021. Po azilnem kaosu leta 2015 letno znašajo 131 milijard SEK (12,37 milijard evrov).
Stroški varnostnih tveganj, fizičnega in psihičnega nasilja ter večjih kraj premoženja itd. sploh niso všteti
Skupni znesek za obdobje znaša 1,051 milijard SEK, kar v povprečju ustreza 2,58 odstotkom BDP. Stroški migracij so torej neprenehoma rastli. Vendar pa v študije niso zajeti nematerialni stroški, ki jih s seboj prinaša priseljevanje pripadnikov neevropskih kultur. Govora je o varnosti v družbi, fizičnem in psihičnem trpljenju, povezanem z nasiljem, težkimi kaznivimi dejanji zoper premoženje, o vsiljevanju kulture in vere v vsakdanjem življenju in lokalnem okolju, kvarnem vplivu na demokracijo.
Domen Mezeg