fbpx

Veliko bruseljsko polomijo o prepovedi prodaje motornih vozil po letu 2035 podprla tudi slovenska vlada

Foto: Pixabay

Zdaj je že jasno, da je nemška zelena preobrazba, ki se je začela leta 2000 in v katero bodo Nemci do 2030 vložili neverjetni trilijon (1000 milijard) evrov, velika polomija. Masovna izgradnja sončnih elektrarn in vetrnic, poleg tega pa rušenje jedrskih elektrarn – edinega zanesljivega in ekološko sprejemljivega vira energije je bil recept za energetske mrke in ponovni zagon termoelektrarn, ki za energijo kurijo premog. Evropska unija je ujetnica istih lobijev, ki so povzročili nemško katastrofo, in zdaj skuša na ravni Unije skopirati nemški recept za katastrofo s smelim načrtom Fit for 55 (pripravljeni na 55), ki predvideva zmanjšanje toplogrednih plinov za utopičnih 55 odstotkov do leta 2030. Del dolgoročnega utopičnega načrta za zeleni prehod je tudi ravnokar sprejeta prepoved prodaje novih vozil z motorji na notranje izgorevanje od leta 2035 naprej.

Težava nemškega zelenega prehoda ni le to, da je drag, kadrovsko potraten, da Nemčijo prepušča na milost in nemilost ruskemu osvajalskemu imperiju, ampak tudi to, da dosega nasprotne rezultate od teh, ki so si jih snovalci načrta želeli. Medtem ko je Francija na poti energetske neodvisnosti in popolne odprave termoelektrarn, njen ogljični odtis pa se niža, se ogljični odtis zaradi vedno večje uporabe premoga viša, skoraj enako vztrajno kot položnice za plin in elektriko.

Razlog je jasen. Obnovljivi viri energije niso le dragi, ampak predvsem nezanesljivi. Vetrnice delujejo, ko veter piha. Fotovoltaične celice delujejo, ko sonce sije. V pretežno oblačni Nemčiji je sonce prej redkost kot izjema. Celo norveške vetrnice, ki so postavljene sredi morja, kjer neprestano piha, so nerentabilne. Gre za drag in nestanoviten vir energije. Skupaj s podiranjem jedrskih elektrarn pa je povišana uporaba premoga ter odvisnost od ruskih energentov neizbežni izid zelene utopije.

Električna vozila so del enake blaznosti
Birokratsko spodbujen prehod na električna (EV) vozila je del enake blaznosti. Osnovna motivacija prehoda na EV-je je zmanjšanje izpusta toplogrednih plinov, predvsem ogljikovega dioksida, ki skozi daljše obdobje viša temperaturo ozračja in potencialno povzroča meteorološke ekstreme. A zavajajoče je trenutno politično oglaševanje, v katerem sodelujeta tako lobistično podprta evropska politika kot avtomobilski proizvajalci, da gre za vozila brez izpusta ogljikovega dioksida.

Foto: Freepik

EV avtomobili res nimajo izpusta iz izpušne cevi, kot vozila na notranje izgorevanje, a elektrika, ki jih poganja, pride – vsaj v primerih držav, ki posnemajo nemški model rušenja jedrskih elektrarn – iz premoga, ki je največji globalni povzročitelj ogljičnih izpustov. Univerza v Michiganu je izračunala, da EV vozilo, ki za svoj vir elektrike uporablja termoelektrarno, v ozračje izpušča enako količino CO2 kot vozilo na notranje izgorevanje s povprečno porabo 8,1 litra na 100 kilometrov. Za primerjavo. Avtomobil srednjega razreda tipa VW golf, ford focus ali peugeot 308 že več let porabijo manj kot 4 litre na 100 kilometrov (realno nekaj pod 5).

Seveda bi bilo drugače, če bi večina energije prišla iz fotovoltaičnih celic in vetrnic, a to se tudi v Nemčiji, ki je v tehnologijo investirala trilijon evrov, ne dogaja. Nemčija leta 2022 še vedno uvaža 64-odstotkov svojih energijskih potreb, kar je eden izmed glavnih razlogov zakaj je videti, kot da nemška industrija in politika tiho kolaborirata z Rusijo v upanju na čimprejšnji zlom Ukrajine.

Prehod na EV vozila pa ima poleg tega, da je v tem trenutku za davkoplačevalce neverjetno drag in okoljevarstveno kontraproduktiven prinaša več vprašanj kot odgovorov.

Kdo bo gradil mrežo polnilnic? Za resnično neovirano mobilnost bo moral biti prav vsak parkirni prostor v mestu opremljen s hitro polnilnico. Gre za milijarde vložkov, poceni denarja pa je zaradi grožnje stagflacije nepreklicno konec.

Kje bomo dobili redke kovine? Nekatere države – med njimi Kitajska – že kopičijo zaloge za naslednja desetletja in odpirajo nove rudnike v Afriki. Ko jih bo zmanjkalo, bo dobava redkih kovin predstavljala pomembno industrijsko omejitev, zaradi katere bodo EV vozila ostala draga.

Cena litija, ki je nujno potreben za proizvodnjo električnih vozil, je v zadnjem času zaradi povpraševanja po EV vozilih eksplodirala. Leta 2012 je bila cena tone litija 4,450 ameriških dolarjev. Leta 2021 že 17.000, leta 2022 pa se je zvišala na neverjetnih 78.000 dolarjev na tono – gre za štirikratno podražitev. Res je, da se tudi tehnologija litijevih baterij izboljšuje (od leta 2010 do 2020 je cena proizvodnje padla za desetkrat), a tudi tukaj smo naleteli na nek naravni zid, saj se bo cena do leta 2030 znižala le še za približno 30 odstotkov, medtem ko bo cena litija zaradi večjega povpraševanja le rasla.

Kaj bomo naredili z odsluženimi baterijami, ki jih bo več sto milijonov po vsem svetu, če res pride do popolne elektrifikacije? V tem trenutku ni nobenega načrta, kako takšne baterije ekološko reciklirati.

Kaj se bo zgodilo s cenami novih vozil, če bodo na voljo le EV vozila? Trenutno je edina uporabna možnost za nakup vozila za manj kot 20 tisoč evrov povsem izropana dacia spring, ki je ne le povsem brez opreme in tehnološko postavljena na poltogo premo predstavljeno v prastarem renaultu cliu iz leta 1998, ampak tudi nevarna – na NCAP-ovem testu je dobila le eno zvezdico. Se bodo ljudje od zdaj vozili z nevarnimi vozili brez opreme v imenu zelenih sanj? Kot rečeno, cene litija se bodo višale, zato strokovnjaki predvidevajo, da se cene običajnih EV-jev ne bodo nižale. Hyundai je že napovedal, da je cena njihove serije Ioniq nekje na robu proizvodnih stroškov – z nekaterimi modeli celo ustvarjajo izgubo. Takšna vozila srednjega razreda stanejo vsaj 35 tisoč evrov s subvencijami.

Evropska unija izgublja tehnološko vojno. Tajvanci in Korejci so pri proizvodnji mikročipov vsaj desetletje pred nami, Američani pa pri proizvodnji high tech luksuznih izdelkov. Konkurenčna prednost EU je proizvodnja motorjev na notranje izgorevanje. Dizli z nižjo prostornino motorja skupine PSA (Peugeot-Citroen) in Renault so v svetovni špici in praktično hegemonsko obvladujejo celotno industrijo (tudi azijski in ameriški proizvajalci uporabljajo njihove izdelke), medtem ko Daimler Benz in BMW dominirata v kategoriji motorjev z višjo delovno prostornino. Praktično gre – poleg letalske industrije – še za edino panogo, kjer je EU v prednosti pred preostankom sveta. Prehod na EV vozila bi nas naredil odvisne od azijskih proizvajalcev baterij in ameriških patentov. Evropska strojna industrija bi v dveh desetletjih izgubila trilijone evrov in pridelala na stotisoče brezposelnih, ki jih industrija EV ne bo potrebovala.

Vozila z motorji na notranje izgorevanje so danes na ravni izpustov, ki ozračju praktično ne škoduje več. Euro 6D motorji, ki se trenutno izdelujejo dosegajo manj kot 100 gramov izpusta CO2 na 100 kilometrov, zaradi različnih čistilnih sistemov (adBlue, DPF) pa prav tako ne škodujejo več zdravju ljudi. Gre za zrelo tehnologijo, ki je praktično brez pomanjkljivosti. Na vidiku pa so motorji na notranje izgorevanje, ki bodo ustrezali tudi prihajajočemu standardu Euro 7. Pri razvoju bodo sodelovala tudi druga evropska podjetja – Bosch, Mahle, Siemens, Continental, Valeo … Na žalost sta jih zaenkrat napovedala le BMW in PSA, medtem ko drugi proizvajalci sledijo politikom in birokratom ter napovedujejo popolno ustavitev razvoja motorjev na notranje izgorevanje.

Vprašanje je, kaj se bo zgodilo, ko bo prodaja novih motorjev na notranje izgorevanje povsem prepovedana. Bodo ljudje kupovali nove EV-je tudi ko ne bo več subvencij? (v Združenem Kraljestvu in Norveški so jih že ukinili) Jih bodo kupovali, če še ne bo ustrezne mreže polnilnic (strokovnjaki se strinjajo, da je kaj takega do 2035 nemogoče). Obstaja tveganje, da se bomo spremenili v evropsko Kubo – deželo starih avtomobilov, ki jih bodo ljudje raje vzdrževali, kot da bi kupovali nove EV-je, ki so dragi in ne zadovoljujejo njihovih potreb. Države bodo lahko v takšne navade posegle le z drastičnimi ukrepi – npr. večkratnim dvigom davkov na fosilna goriva, kar bi na silo spremenilo navade. A večina ljudi še vedno ne bi imela dovolj za nakup EV vozila. Gre morda za posreden manever, ki bi ljudi iz osebnih vozil spravil na javni promet in omejil individualno mobilnost, o čemer socialisti sanjajo že pol stoletja?

Na nobeno od teh vprašanj odgovora še ni. Bruseljskim politikom pa to ni preprečilo implementacije prepovedi prodaje novih vozil z motorji na notranje izgorevanje do 2035. Zdi se, kot da jedrna Evropa pri vprašanjih okoljevarstva deluje vedno bolj iracionalno, politikantsko in lobistično – nobeno presenečenje ni bilo, ko smo zvedeli, da je belgijske okoljevarstvenike, ki so se borili proti jedrski energiji plačevala Ruska federacija.

Bo vzhodna Evropa znova zatočišče zdravega razuma?
Rusom se lahko dolgoročno le smeji ob takšni evropski politiki. Gre za naklepno odrekanje energetske suverenosti, hkrati pa se odpovedujemo edini industriji, kjer na svetovni ravni povsem dominiramo. V čigavem interesu delujejo zahodnoevropske države iz ZDA? ZDA še nekako razumemo, saj imajo pri razvoju EV vozil prednost in obilico patentov, ki jih morajo plačevati tudi evropski proizvajalci.

Težko pa je razumeti voditelje zahodnoevropskih držav, ki samoiniciativno sabotirajo domačo industrijo, ki je že danes čista in zelena. Sicer sta Poljska in Češka pred kratkim oznanili, da bosta sabotirali prepoved prodaje vozil na notranje izgorevanje, saj gre za preambiciozne roke, infrastruktura pa do takrat še ne bo nared.  Morda bo vzhodna Evropa kot pri mnogih vprašanjih zadnje zatočišče zdravega razuma?

Andrej Žitnik