Milijonski posli: Kako so mediji nasedli teoriji zarote

Foto: Pixabay

“Panamski dokumenti” — se tudi vam to zdi le kot ena napihnjena zgodba ali kot nekaj iz poceni vohunskega filma? Kakšno povezavo ima z njimi ruski predsednik Vladimir Putin in ali je vse skupaj zraslo na zelniku Rusov?

V začetku leta 2015, “John Doe” pošlje (iznenada) elektronsko pošto nemškemu časopisu Süddeutsche Zeitung (SZ) in mu ponudi 11,5 milijona dokumentov panamske odvetniške pisarne v zvezi z offshore navideznimi podjetji. Časopis to sprejme. V okviru Mednarodnega konzorcija preiskovalnih novinarjev (ICIJ) je približno 400 novinarjev iz 80 držav preživelo eno leto ob pregledovanju dokumentov. Potem so usklajeno predstavili svoje prve ugotovitve: S skoraj enakim jezikom v vseh medijih (vse do lokalne televizijske postaje v Washingtonu), govorijo o velikih novih razodetjih korupcije, pranja denarja in finančnih skrivnosti več kot 140 svetovnih voditeljev.

Večina poročil, ne glede na kraj, imajo ruskega predsednika Vladimirja Putina za glavno atrakcijo. Ampak to bi lahko zakrilo veliko večjo in bolj zvito zgodbo.

Pes, ki ni lajal
Kljub naslovnicam ni dokazov o neposredni vpletenosti Putina v nobeno podjetje, ki sodeluje pri uhajanju podatkov, še manj pa v kriminalno dejavnost, kraje, davčne utaje ali pranje denarja. Obstajajo dokumenti, ki dokazujejo, da so se nekateri njegovi “prijatelji” povzpeli “do dveh milijard dolarjev” v okviru teh navideznih podjetij s sedežem v Panami. A dokazov, da je Putin neposredno vpleten, preprosto ni.

Panamski dokumenti ne razkrivajo ničesar novega o Putinu. Dejansko je precej manj zgodbe, kot se je dolgo časa trdilo. Že več kot 10 let so obstajala sumničenja, da ima Putin veliko osebnega premoženja, ki naj bi ga bilo po prvih trditvah 20 milijard dolarjev, potem pa 40, 70 in celo 100 milijard … In vse, kar so zdaj našli, je “morda” nekaj milijard, ki pripadajo prijatelju?

Novinarji, ki kot psi čakajo na “Putinovo kost”
Tukaj je treba upoštevati geopolitični kontekst. V zadnjih letih so mediji postal ključno bojišče, na katerem se Rusija in Zahod poskušata diskreditirati med seboj. V začetku lanskega leta so krogi na Zahodu poskušali uporabiti medije, da bi odgovorili na to, kar so opisali kot Rusija “hibridnega bojevanja”, zlasti informacijsko vojno, po zgledu ruske priključitve Krima in z njo povezanih dejavnosti. Ugotovili so, da je korupcija vprašanje, kjer je Putin precej ranljiv. Vredno je pogledati na panamske dokumente v tem kontekstu: Novinarji so usmerjeni v Putina daleč v nesorazmerju z dokazi, ki jih predstavljajo.

Takoj ko se kdo zakoplje pod naslovnicami, je to že ne-zgodba. “Putinov prijatelj” je povezan s podjetji, ki usmerjajo nekaj milijard dolarjev prek offshore podjetij. Zakaj? Da se izogne ruskim davkom? Res? Prikrije lastništvo? Pred kom? Ne potrebujete offshore registracije za to. Da bi se izognil sankcijam? To je verodostojen razlog, ki pa je smiseln le, če so podjetja registrirana po drugi polovici leta 2014. So bila?

Ta podatek sploh ne bi škodil Putinu, ampak ga ščiti, tako da lahko le skomigne in reče: “Glej, vsi to počnejo.” Bolj resna možnost je, da bodo razkriti podatki privedli do škandalov po vsem Zahodu, kjer je korupcija pomembna, o čemer bom še razpravljal. V dobičkih Rusi zmagajo. Načelo bono cui povezuje dobiček z motivi in sprašuje, kdo pridobi z določenim dejanjem. Če so Rusi tisti, ki zmagajo, ali ni potem mogoče, da so nekako v ozadju vsaj dela te zgodbe?

Kdo je “John Doe”?
ICIJ je samooklicana elita preiskovalnih novinarjev, ampak kaj so odkrili o izvoru vseh teh dokumentov? Edini podatki, ki jih imamo o Johnu Doeju, so od časopisa SZ,  ki začne svojo zgodbo: “Pred več kot letom dni je anonimni vir stopil v stik s časopisom Süddeutsche Zeitung (SZ) in predložil šifrirane interne dokumente iz odvetniške pisarne Mossack Fonseca.” Ko je osebje na SZ vprašalo Johna Doeja o njegovem motivu, je menda odgovoril po e-pošti: “Želim, da javnost izve za te zločine.”

Toda kako so lahko novinarji in javnost prepričani, da je vreden zaupanja in da so dokumenti resnični, popolni in niso prikrojeni? Ni jasno, če je John Doe en sam posameznik, kot prvo, niti, zakaj bi bil prepričan, da lahko razkrije dokumente, ne da bi se sam razkril. Imel bi tudi dostop do precej impresivnega skrivališča dokumentov, kar kaže, da bi lahko bila vpletena obveščevalna služba.

Poleg tega to razodetje prinaša kolateralno škodo izvedbi pravnega posla in nedolžnim posameznikom, nas to ne skrbi? Po mojem mnenju se ne bi nobena odgovorna oseba z resnično skrbjo za pravno državo zavzemala za to vrsto opletanja z objavljenimi dokumenti. Morda bo prišlo do veliko neželenih posledic; lahko se zrušijo režimi, z nepredvidljivimi posledicami. To je čisti in naivni anarhizem, če je bilo mišljeno (kot se zdi od zunaj), da bi ustvarili največji možni kaos, da bi očistili sistem vsega zla. V vsakem primeru je potencial za uporabo takšnih razkritih podatkov v politične namene ogromen.

Potencial za uporabo takšnih razkritih podatkov v politične namene je ogromen.

Če to naredimo “mi” je cilj jasen, če pa to naredijo “oni” …
Če bi “mi” (v ZDA ali na Zahodu) objavili te dokumente, se zdi, da bi bil motiv osramotitev Putina. To je del domišljije, da bi lahko premagali Putina v informacijski vojni. Če je bil to motiv, je rezultat patetičen: nobene resnične škode ni bilo storjene Putinu, vendar je prišlo do kolateralne škode ameriškim zaveznikom.

Če so to storili Rusi, bi lahko bil dober motiv, da se preusmeri kampanjo Zahoda proti Putinovi korupciji. Ampak kot sem že pojasnil, je kakršna koli dejanska škoda ugledu Putina ali Rusije, ki bi jih povzročili panamski dokumenti, v resnici zanemarljiva. Po tej ugodni ceni bi Rusi imeli 1) povsod izpostavljene skorumpirane politike, tudi v “vzornih” zahodnih demokracijah, in 2) podpihovanje resnične nestabilnosti v nekaterih zahodnih državah. Kar se zato sprašujem, pa je: Je to prevara? Rusi so vrgli vabo, ZDA pa so jo pogoltnile. Zgodbe panamskih dokumentov odtekajo s Putina kot voda z racinega hrbta. Vendar pa imajo negativen vpliv na zahodno stabilnost.

Zgodbe panamskih dokumentov odtekajo s Putina kot voda z racinega hrbta. Vendar pa imajo negativen vpliv na zahodno stabilnost.

Kako to, da Rusi ne bi tega odkrili?
Torej, recimo, da so “kdo” Rusi, “zakaj” pa je odvrniti pozornost in pokazati, da “to vsi počnejo.” Ampak kako? Glede na rusko opevano zmožnost kraje podatkov bi lahko bila posebna kibernetska enota v Kremlju sposobna pridobiti dokumente. (Monssack Fonseca trdi, da do uhajanja podatkov ni prišlo znotraj družbe.) Ampak je najbolj verjetno, da bi takšno operacijo vodila agencija, imenovana Ruska služba finančnega nadzora (RFM). RFM je Putinova osebna finančna obveščevalna enota, sam jo je ustvaril in je njen edini vodja. Je popolnoma legitimna in priznana kot najmočnejša taka agencija na svetu z monopolom nad podatki o pranju denarja, offshore centri in s tem povezanimi vprašanji, ki vključujejo Rusijo ali ruske državljane. Operacijo, kot so panamski dokumenti, kjer gre le za finančni nadzor, bi morala voditi RFM. Ne Odbor za finančno stabilnost (FSB) ne neka ad hoc tolpa v Kremlju.

Kljub temu da morda (pravno) nima dostopa do skrivnosti podjetja, kot je Mossack Fonseca, je seznanjena z veliko mednarodnih finančnih informacij prek mednarodnega organa, katerega vodilni član je, in sicer Projektne skupine za finančno ukrepanje. Skratka Rusi so bolje opremljeni kot kdorkoli, bolj sposobni in manj omejeni, kar jim omogoča, da lahko vdrejo v skrivne datoteke.

Glede načina uhajanja dokumentov bi bilo pravzaprav zelo domiselno, da bi “obtožili” Rusijo na navidezno resen (v prizadevanju, da prišli na naslovnice časopisov) način, ne da bi dejansko razkrili obremenilne informacije. To je točno to, kar imamo. Panamski dokumenti niso razkrili nobenih ruskih skrivnosti. Ničesar niso prispevali h govoricam, ki že krožijo o domnevnem Putinovem zasebnem bogastvu. In zgodba, ki to ni, je napredovala le po zaslugi ICIJ. Torej po pravici, zadnja stvar, ki bi jo kdo posumil je, da so panamski dokumenti ruska operacija.

Bolj resen ruski motiv?
Zagotovo bi bila to zapletena operacija, samo da bi umirili zahodno kampanjo, ki želi pokazati, da je “Putin kleptokrat.” Morda pa obstaja še en motiv.

Kot so mnogi že opozorili, je nenavadno, da panamski dokumenti ne omenjajo nobenih Američanov. Vendar je možno, da jih in da ICIJ ni razkrila tega podatka. Ker ICIJ financirajo Američani, morda ne bodo ugriznili roke, ki jih hrani. Toda recimo, da ICIJ dejansko nima podatkov o Američanih, kar postavlja pod vprašaj izvirne podatke, ki, če so dejansko resnični in necenzurirani, najverjetneje vsebujejo nekaj o Američanih. Obstaja nedvomno veliko ameriških posameznikov in podjetij, ki so poslovali z osebjem družbe Mossack Fonseco, in ne bi imelo smisla, da bi v zbirki 11,5 milijona dokumentov, ki vključujejo offshore finance, izpustili Američane v celoti. Morda je nekdo odstranil te navedbe, preden so bili dokumenti predani nemškemu časopisu. Ta “nekdo” bi po moje hipotezi lahko bili Rusi in odsotnost obremenilnih informacij o Američanih je pomemben namig o tem, kar mislim, da je pravi namen tega uhajanja.

Ko se enkrat razkrite, je njihova vrednost uničena
Panamski dokumenti vsebujejo tajne finančne podatke pravnih oseb, od katerega nekateri, ampak še zdaleč ne vsi, razkrivajo kriminalne dejavnosti. V rokah organov pregona se lahko ti podatki uporabijo za pregon podjetij in posameznikom; v rokah tretje osebe pa je to orožje za izsiljevanje. Da so lahko informacije učinkovite kot orožje za izsiljevanje, morajo ostati skrivne. Ko so enkrat razkrite, kot v primeru panamskih dokumentov, so neuporabne za izsiljevanje. Njihova vrednost je uničena.

Zato menim, da je lahko namen operacije panamskih dokumentov naslednji: To je sporočilo, namenjeno Američanom in drugim zahodnim političnim voditeljem, ki bi lahko bili omenjeni, vendar niso. Sporočilo je: “Imamo informacije tudi o vaših finančnih zločinih. In vi to veste. Lahko poskrbimo, da ostanejo nerazkrite, če boste sodelovali z nami.” Z drugimi besedami, posamezniki, omenjeni v dokumentih, niso tarče. Tisti, ki niso omenjeni, so tarče.

Posamezniki, omenjeni v dokumentih, niso tarče. Tisti, ki niso omenjeni, so tarče.

Kontrol, posebna ruska različica nadzora
Skratka, moje mišljenje je, da bi to lahko bila operacija ruske obveščevalne službe, ki je organizirala odmevno razkrivanje podatkov in si zagotovila popolno verodostojnost z “vključitvijo” (ne pravo vključitvijo) Rusije, ne da bi pri tem razkrila vir. Nekatere dokumente bi uporabili za protikorupcijske kampanje v nekaj državah, zrušili nekaj manjših režimov, uničili nekaj karier in usod. Do takrat bi z izsiljevanjem pravih tarč v ZDA in drugod (še ne razkritih posameznikov) ruski lutkovni mojstri pridobili “kontrol” in vpliv.

Če za panamskimi dokumenti stojijo Rusi, vemo dve stvari in obe privedeta nazaj do Putina osebno: prvič, gre za operacijo, ki jo je vodila RFM, kar pomeni, da jo je vodil Putin; drugič, končni cilj izsiljevanje. To pomeni, da resnična zgodba leži v skritih in ne razkritih podatkih. Skrivnosti razkrivamo, da bi uničevali;  prikrivamo, da bi nadzirali. Putin ni uničevalec. On je nadzornik.

M. K., prevod članka avtorjev: Frederik Obermaier, Bastian Obermayer, Vanessa Wormer in Wolfgang Jaschensky