fbpx

Pismo skrušene študentke iz Kabula: “Lahko se igrajo z mojim življenjem, kot si to želijo”

Fotografija je simbolična (Foto: epa)

Britanski Guardian je objavil besedilo študentke iz Kabula, ki je opisala dogajanje v času preden so talibani vkorakali v mesto. “Včeraj zgodaj zjutraj sem se napotila na predavanja. V nekem trenutku je iz študentskega doma pritekla skupina žensk. Vprašala sem, kaj se je zgodilo, in ena od njih mi je povedala, da jih policija evakuira, ker so v Kabul prispeli talibani, ki bodo tepli ženske, ki ne nosijo burke.”

“Vse smo želele domov, vendar nismo mogle uporabiti javnega prevoza. Vozniki niso želeli prevzeti odgovornosti za prevoz ženske”. Še huje je bilo po njenih besedah za ženske iz študentskega doma, ki so zunaj Kabula in so bile prestrašene in zmedene, kam naj sploh gredo. “Moški, ki so stali naokoli, so se norčevali iz žensk ter se smejali našemu obupu. Pojdi in si obleci burko,” je rekel eden. “Tvoji zadnji dnevi so na ulici,” je rekel drugi. “V enem dnevu se bom poročil s štirimi,” je rekel tretji.

“Malo mi manjka, da dobim dve diplomi na dveh najboljših univerzah v Afganistanu. Novembra bi morala diplomirati, a danes zjutraj je vse skupaj izginilo,” je študentka povedala razočarano.

“Sem žrtev politične vojne, ki so jo začeli moški”
“Toliko dni in noči sem delala, da sem postala takšna kot sem in danes zjutraj, ko sem prišla domov, smo s sestrami najprej skrile osebne izkaznice, diplome in spričevala.”. Po njenih besedah je bilo uničujoče. “Zakaj bi morali skrivati ​​stvari, na katere bi morali biti ponosni? V Afganistanu ne smemo biti poznane kot osebe, kakršne smo. Kot ženska se počutim, kot da sem žrtev te politične vojne, ki so jo začeli moški. Dobila sem občutek, kot da se ne morem več glasno smejati, poslušati svojih najljubših pesmi, srečevati s prijatelji v najljubši kavarni, nositi svoje najljubše rumene obleke ali roza šminke. In ne morem več hoditi v službo ali končati fakultete, na kateri sem se več let šolala.”

Priznala je, da zelo rada hodi na manikuro. “Danes, ko sem bila na poti domov, sem si ogledala kozmetični salon, kamor sem zahajala na manikuro. Sprednji del trgovine, ki je bil okrašen s čudovitimi slikami deklet, je bil prebarvan z belo barvo.”

“Nisem pričakovala, da nam bodo spet odvzele vse pravice.”
“Okoli sebe sem lahko videla le prestrašene obraze žensk in grde obraze moških, ki sovražijo ženske. Katerim ni všeč, da se ženske izobražujejo, delajo in imajo svobodo. Namesto da bi nas podprli, oni stojijo ob strani talibanom in jim s tem dajejo še več moči. Afganistanske ženske so se veliko žrtvovale za tisto malo svobode, ki so jo imele.” Priznala je, da je živela skromno in je bila primorana tkati preproge, da se je lahko izobraževala. “Soočila sem se s številnimi finančnimi izzivi, vendar sem imela veliko načrtov za svojo prihodnost. Nisem pričakovala, da se bo tako končalo.”

Zdaj se po njenih besedah zdi, da mora zažgati vse, kar je dosegla v 24-letih svojega življenja. “Imeti kakšno osebno izkaznico ali nagrado ameriške univerze je zdaj tvegano; tudi če jih hranimo, jih ne moremo uporabiti. V Afganistanu za nas ni dela. Ko so se pokrajine razpadale ena za drugo, sem pomislila na svoje čudovite dekliške sanje. Ko nam je naša mama pripovedovala zgodbe o času talibanov in načinu ravnanja z ženskami, s sestrami nismo mogle spati po celo noč. Nisem pričakovala, da nam bodo vnovič odvzete temeljne pravice in da bomo šli nazaj za 20 let.”

Foto: epa

“Lahko se igrajo z mojim življenjem, kot si to želijo”
V zadnjih mesecih, ko so talibani prevzeli nadzor nad provincami, je na stotine ljudi pobegnilo iz svojih domov in prišlo v Kabul rešiti svoje dekleta in žene. “Živijo v parkih ali na prostem. Ko sem slišala zgodbe nekaterih družin, nisem mogla ustaviti solz. Eden je v vojni izgubil sina in ni imel denarja za plačilo taksija do Kabula, zato so dali snaho v zameno za prevoz. Kako je lahko vrednost ženske enaka stroškom potovanja?”

Ko sem slišala, da so talibani prišli v Kabul, sem začutila, da bom postala sužnja, je povedala. “Lahko se igrajo z mojim življenjem, kot si to želijo. Delala sem tudi kot učiteljica v izobraževalnem centru za učenje angleščine. Sploh ne morem verjeti, da ne morem več stati pred razredom. Vsakič, ko pomislim, da bi morala moja lepa dekleta opustiti šolo in ostati doma, začnem jokati,” je za The Guardian povedala obupana študentka.

Nina Žoher