“Iz mojega pravnega vidika je ključno to, da ima Poljska po eni strani vso pravico zaščititi svoje ozemlje, držati mejo, in to z vsemi sredstvi, mora pa paziti, da pri uporabi sredstev ne bo prišlo do kakršnegakoli občutka, da je bila poškodovana suverenost sosednje države, ker to pa komaj čakajo,” se je na napete razmere na poljsko-beloruski meji odzval mednarodnopravni strokovnjak Miha Pogačnik.
“Aktualna eskalacija razmerij na meji med Poljsko in Belorusijo terja nekaj mednarodnopravnih ocen. Sistematično državno (s strani Belorusije in njenih zaveznic) organizirano transportiranje in usmerjanje ilegalnih migrantov na mejo Poljske sicer ne izpolnjuje vseh elementov klasične definicije agresije (neposreden oborožen napad), ki posledično aktivira pravico države do samoobrambe (v smislu 51. člena Ustanovne listine OZN), vendar pa gotovo predstavlja sovražno dejanje, katerega cilj in učinek zadeva suvereno državno ozemlje Poljske in s tega vidika pomeni ravnanje uperjeno proti državni ozemeljski suverenosti. Suverena država sama (razen konvencijskih obveznosti) določa pogoje nadzora in tudi nadzoruje, kdo prihaja in se nahaja na njenem ozemlju,” je glede zadnjih napetosti na poljsko-beloruski meji jasen strokovnjak za mednarodno pravo Miha Pogačnik.
Definicija napada na državo se v novejši praksi širi in ne predstavlja več zgolj neposrednega oboroženega napada pripadnikov sil ene države na drugo državo, temveč tudi druge oblike, kot so teroristični napadi na ozemlje države, vključno z biološkimi/virološkimi napadi, kibernetski napadi ipd. Poljska ima s tega vidika pravico uporabiti, v skladu s svojo zakonodajo in mednarodnim pravom, vsa sredstva, da zaščiti svoje meje v smislu nezakonitega ali celo nasilnega prehajanja meje s strani državljanov tretjih držav. “Omejitev je v načelu proporcionalnosti, torej ukrepih, vključno z oboroženo silo, ki se izvajajo v kolikor in kjer so potrebni in do meja, ki je potrebna za odvrnitev nevarnosti.” Sod smodnika pa predstavlja dejstvo, da se nezakoniti migranti nahajajo na ozemlju Belorusije, kar terja previdnost Poljske.
Belorusija seveda čaka na napako Poljakov (Rusija preletava), na katero se bo sklicevala za zabris svoje odgovornosti. “Glavno vprašanje, ki se postavlja v zvezi s to situacijo je, v kolikšni meri lahko Poljaki reagirajo na te provokacije. Spomnimo, da Rusi sedaj tudi preletavajo območje s svojimi letali, prisotna pa je tudi beloruska vojska.” In dejstvo je, da se migranti nahajajo na ozemlju Belorusije. Poljaki ob tem na beloruski teritorij izstreljujejo plinske naboje, ker želijo, da se migranti oddaljijo od ograje, kar za seboj lahko potegne določene zadeve. Zdi se, da Belorusi in Rusi čakajo na to, kako bo Poljska reagirala. Vsaka država je odgovorna za stanje na svojem ozemlju, ravno zato, ker je suverena. Prav zato bi morala Belorusija poskrbeti za tisto, kar se dogaja na njenem teritoriju, česar pa ne naredi, ampak ljudi kot živi ščit ali biološki, teroristični in varnostni hazard pošilja proti Poljski.
Slednja pa lahko naredi samo to, da prepreči, da predrejo mejo. Na situacijo pa je potrebno pogledati tudi s širšega vidika: ZDA so trenutno najšibkejše v zadnjih desetletjih. Poleg umika iz Afganistana je prisotno tudi vprašanje Tajvana, Bližnjega vzhoda. V primeru poljsko-beloruskega konflikta pa se postavlja tudi vprašanje, kaj bi se zgodilo, če bi se ruska vojska konkretno angažirala v neki operaciji ob meji. In treba se je vprašati, ali so ti migranti na meji že destabilizacija države. Seveda, na nek način, ne gre pa še za neposredni napad, za agresijo. Ne gre za neposredni oboroženi napad, ki rezultira v pravici do samoobrambe. Poljska v takšnem primeru seveda lahko odgovori z orožjem, z vojaško akcijo, da zaščiti svoje ozemlje oziroma preko intervencije zveze Nato. “Ampak, da bi zadeva prišla tako daleč – da bi Rusija na poljsko-beloruski meji vstopila v konflikt z Natom, ni prav verjetno.”
Poljaki ne računajo na pomoč Nata, zato krepijo lastne obrambne zmogljivosti
“Morda kvečjemu do tega, da bi prišlo do nekakšnega ‘preizkušanja’. Odprt konflikt med Rusijo in Natom bi namreč privedel do vojne širših razsežnosti. Po drugi strani pa lahko pripelje do ugotovitve, da Nato ni sposoben reagirati.” Pogačnik sicer dvomi, da bi do česa takšnega prišlo. Poljska pa je pravilno ravnala, ko je spoznala, da se ne more kaj prida zanesti na druge. Obenem pa je ključno to, da se ne aktivira velik blok (Nato-Rusija), ker če se ta aktivira, poti nazaj več ni. In ker Poljska ne računa na Nato, se je tudi odločila za intenzivno oboroževanje, kar je hkrati posledica slabih zgodovinskih izkušenj Poljakov, ki so se opekli, ko so računali na pomoč od zunaj. Spomnimo pa še na ključno vlogo Poljakov v zgodovini – da so Evropo večkrat ubranili, denimo pred Turki. “Oni imajo to v sebi, oni se bodo zagotovo pripravili, ne glede na to, kaj se bo okoli njih dogajalo. Evropske mehanizme bodo po svoji moči skušali aktivirati, ampak verjetno na druge pretirano ne računajo, vsaj jaz ne bi na njihovem mestu.”
Domen Mezeg