Danes mineva točno 42 let, odkar so 27. decembra 1979 vojaške enote Sovjetske zveze vdrle v sosednji Afganistan in na zgroženost večjega dela mednarodne skupnosti pričele desetletje dolgo krvavo okupacijo te centralnoazijske države. Ne le, da je sovjetska aneksija znova zaostrila politične napetosti in bila povod za t. i. drugi del hladne vojne, ampak so poleg tega ekspanzionistične težnje te komunistične velesile v vseh letih sovjetske zasedbe prinesle smrt in trpljenje milijonom Afganistancev, država pa si še vse do danes ni opomogla od zadanega terorja.
Večino 20. stoletja je bil Afganistan iz političnega spektra konstitucionalna monarhija, ki jo je po sedmih letih na prestolu, leta 1926, razglasil njen prvi kralj Amanullah Khan. Slednji je afganistansko monarhijo, ki je bila formalno-pravna naslednica afganistanskega emirata, ustanovil iz svojih reformističnih vzgibov, navdih zanje pa je našel v sodobni turški državi, ki jo je le nekaj let pred tem ustanovil znameniti Mustafa Kemal Atatürk. Khan je upal, da mu bo, tako kot Atatürku, uspelo modernizirati državo, prežeto z islamskim konservatizmom, v kateri je še vedno vladal fevdalni sistem in v kateri so bile pravice žensk ter nemuslimanov zreducirane na minimum. A že v času Khanovega vladanja, še bolj pa v času vladanja Khanovih naslednikov, je postajalo čedalje jasneje, da je revna in globoko religiozna država navkljub vsem naporom še vedno svetlobna leta oddaljena od, za tiste čase izjemno uspešnega, modela turške gospodarske rasti in sekularizacije.
Čeprav je afganistanski monarh Mohamed Zahir Šah, ki je državo vodil celih štirideset let (1933–1973), v zunanji politiki težil k izraziti nevtralnosti, v notranji pa si prizadeval zadovoljiti tako interese levo usmerjenih marksističnih skupin kot tudi desno usmerjenih konservativnih islamističnih skupin, pa vseeno ni mogel preprečiti njihove radikalizacije in medsebojnih obračunov, za katere je bila hladna vojna še dodatna voda na mlin. Na levi strani političnega spektra se je na bazi sovjetskega vpliva formirala Afganistanska ljudska demokratična stranka (PDPA), znotraj katere so se leta 1967 oblikovale tri frakcije, in sicer Komunistična stranka Parčam, Komunistična stranka Kalkvi in Maoistična stranka Džavid, na desni oz. konservativni strani pa si je največjo moč pridobila Organizacija muslimanske mladine. Skoraj v vseh 70 letih so se omenjene skupine širom Afganistana že srdito spopadale za medsebojno prevlado.
Leta 1973 je oblast v državi prevzel nekdanji ministrski predsednik Muhammad Daoud, ki je bil v primerjavi s Šahom sicer bolj prosovjetsko usmerjen, a afganistanske severne sosede tudi to ni zadovoljilo. Tako je leta 1978 stranka PDPA ob podpori sovjetske tajne službe KGB izvedla državni udar, v katerem je bil Daoud ubit, formalno oblast pa je prevzel Noor Muhammad Taraki. Ta je takoj po prevzemu oblasti s sovjetskim političnim vrhom podpisal 30 sporazumov, vrednih 14 milijard dolarjev, prav tako pa sta Taraki in sovjetski diktator Leonid Brežnjev podpisala pogodbo o prijateljstvu in sodelovanju, ki je med drugim določala, da lahko Sovjetska zveza vojaško intervenira na ozemlju Afganistana, da zagotovi njegovo ozemeljsko celovitost in neodvisnost.
Vendar pa PDPA-jeva vladavina kljub znatni sovjetski podpori ni bila kos kaotičnim razmeram v državi, ki so se zaradi vsesplošnega nezadovoljstva iz dneva v dan slabšale. S strani izobražencev vodena PDPA je bila še po prihodu na oblast maloštevilna (celotna stranka je štela samo okrog 12.000 članov) in notranje razdeljena (vodilno vlogo je sčasoma prevzela frakcija Kalkvi pod vodstvom zunanjega ministra Hafizulaha Amina) ter ni bila sposobna pridobiti podpore širokih afganistanskih ljudskih množic. Večina prebivalstva je bila namreč globoko verna in posledično tudi sovražno nastrojena do PDPA-jeve marksistične ideologije, poleg tega pa so nacionalizacija posesti, zemljiške reforme in združevanje posameznih zemljišč v zadruge ter vmešavanje v družinsko življenje, ki jih je izvajala vladajoča oblast, še dodatno poglobile splošno nezadovoljstvo.
Sovjetska invazija in mednarodni odzivi nanjo
Ker so se razmere v državi drastično slabšale, vladajoča garnitura pa je bila bolj kot na normalizacijo razmer, osredotočena na medsebojna obračunavanja (Tarakija je sredi leta 1979 spodnesel Hafizulah Amin), se je sovjetsko vodstvo konec leta 1979 odločilo, da na podlagi pogodbe o prijateljstvu in sodelovanju ter ponavljajočih se prošenj afganistanske vlade, v državo naposled pošlje lastne vojaške enote, s katerimi bi poskušali doseči pacifikacijo države. 27. decembra 1979 je tako 40. brigada sovjetske Rdeče armade iz uzbekistanskega Termeza vdrla v Afganistan in relativno hitro prevzela nadzor nad večjimi afganistanskimi mesti (Kabulom, Heratom, Kandaharjem), Sovjeti pa so ob invaziji v hitri akciji komandosov tudi likvidirali tedaj vladajočega Amina ter na njegovo mesto afganistanskega voditelja postavili tedanjega podpredsednika Babraka Karmala.
Sovjetska invazija je šokirala ves svet in povzročila vsesplošno zgroženost ne le v zahodnem, ampak tudi v islamskem svetu. Generalna skupščina Združenih narodov (UNGA) je z veliko večino glasov tedanjih držav članic OZN (104 proti 18) obsodila sovjetsko invazijo. Na stran SZ so se postavile samo nekatere njene zaveznice, kot so Indija, Vietnam, Nemška demokratična republika in Kuba. Zunanji ministri štiriintridesetih večinsko muslimanskih držav so v Organizaciji islamskega sodelovanja (OIC) sprejeli resolucijo, ki je ostro obsodila vojaško intervencijo SZ in zahtevala takojšnji in brezpogojni umik vseh okupacijskih sil iz Afganistana[9]. Tedanji ameriški predsednik Jimmy Carter je proti SZ nemudoma uvedel obsežne ekonomske sankcije, Združene države pa so pozvale tudi h globalnemu bojkotu poletnih olimpijskih iger, ki jih je leta 1980 v Moskvi organizirala Sovjetska zveza.
ZDA so že pred sovjetsko invazijo na Afganistan prek Pakistana in pakistanske obveščevalne službe ISI navezale obsežno mrežo stikov z afganistansko islamsko opozicijo, ki se je borila proti komunističnim silam PDPA-ja. Do leta 1979 so jim že poslale veliko količino denarja, hrane in humanitarne pomoči, v manjši meri pa tudi orožja, po sovjetskem napadu pa so jih začele obsežno zalagati z najrazličnejšimi tipi oborožitve, ki so jo islamistični odporniki, imenovani mudžahedini, prejemali prek pakistanske meje. Ameriški pritisk se je še povečal, ko je bil leta 1981 za predsednika izvoljen Ronald Reagan, ki je bil oster nasprotnik komunizma in odločen, da ZDA popelje do zmage v hladni vojni. V času Reaganovega predsedovanja (1981–1989), se je ameriški obrambni proračun podvojil, velik delež teh izdatkov pa so ameriške oblasti prek obveščevalne agencije CIE namenili prav boju Afganistancev proti sovjetskim okupatorjem. Reaganova administracija je pri tem tesno sodelovala ne samo z drugimi ameriškimi zaveznicami po svetu (npr. Izraelom, Pakistanom, Savdsko Arabijo ali Veliko Britanijo), pač pa tudi z državami, kot so bile Iran ali Kitajska, ki sicer same pa sebi niso bile tesne zaveznice ZDA, vendar pa so kljub temu nasprotovale Sovjetski zvezi in njenemu postopanju v Afganistanu.
“Sovjetski Vietnam”
Kljub izraziti finančni, tehnološki in vojaški premoči SZ pa je bila sovjetska invazija dejansko že od začetka obsojena na neuspeh. Rdeča armada, ki je na vrhuncu svojih uspehov nadzorovala samo slabih 20 odstotkov države, enostavno ni bila sposobna obvladovati hribovitih afganistanskih prostranstev. Konvencionalno bojevanje s helikopterji, letali, oklepnimi vozili, tanki in drugim težkim orožjem je v visokogorjih Hindukuša, Karakoruma in Safed Koha povsem odpovedalo, sovjetski vojaki, ki niso poznali terena in so bili na takšne razmere povsem nepripravljeni, pa so bili lahka tarča domačih gverilcev, ki so s hitrimi akcijami in umiki v nedostopne predele povsem paralizirali sovjetske čete. Poleg tega se je čez iransko, kitajsko in predvsem pakistansko mejo v roke upornikov stekalo na tone sodobne zahodne vojaške opreme, izmed katere so bili za sovjetske čete najbolj smrtonosni ameriški raketni izstrelki Stinger, ki so jih mudžahedini na veliko uporabljali zlasti v boju proti sovjetskim letalskim silam, ki proti njim niso imele nikakršnih možnosti.
Poleg vojaških neuspehov, ki so jih sovjetske čete na dnevni ravni doživljale v Afganistanu, so 80. letih po Sovjetski zvezi pustošili še medetnični spori, ekonomska stagnacija in nezmožnost komunističnih oblasti, da bi vpeljale učinkovite politične reforme. V tem desetletju je SZ doživljala praktično udarec za udarcem. Mednarodnemu ponižanju, ki ga je SZ doživela ob bojkotu njenih olimpijskih iger v Moskvi leta 1980 (kar 65 držav je igre popolnoma bojkotiralo, mnoge druge države pa so na ta pomemben športni dogodek poslale vidno okrnjene reprezentance), se je v drugi polovici 80. let pridružil krepak padec cen nafte, kar je bila posledica izstopa Savdske Arabije in še nekaterih zalivskih držav iz sporazuma o omejevanju proizvodnje nafte. Poleg tega je 23. aprila 1983 ameriški predsednik Reagan v okviru ponovnega zagona oboroževalne tekme oznanil vzpostavitev obsežnega obrambnega sistema (t. i. Strateška obrambna iniciativa oz. “Vojna zvezd”, ki je predvidevala celo namestitev protiraketnih sistemov v vesolju), nato je 26. aprila 1986 prišlo do jedrske katastrofe v Černobilu, širom SZ pa so izbruhnili tudi številni medetnični konflikti, izmed katerih so bili najbolj odmevni izgredi decembra leta 1986 v kazahstanski prestolnici Almati, ki jih je sprožilo imenovanje Rusa na čelo republike.
Sovjetski umik in zmaga upornikov
Čeprav je o umiku sovjetskih vojaških čet iz te srednjeazijske države razmišljal že generalni sekretar komunistične partije SZ Jurij Andropov, ki je SZ vodil med leti 1982 in 1984, je ta korak realiziral šele zadnji generalni sekretar sovjetske komunistične partije Mihail Gorbačov, ki je v času svoje vladavine poleg umika sovjetske vojske iz Afganistana s svojimi znamenitimi reformami (perestrojka, glasnost) odločilno pripomogel k dokončnemu padcu sovjetskega komunističnega režima.
Leta 1988 so zunanji ministri Afganistana, Pakistana, Sovjetske zveze in Združenih držav Amerike v Ženevi podpisali sporazum, ki je imel tri glavne točke: umik sovjetskih vojaških enot v roku devetih mesecev, nevmešavanje v afganistanske notranje zadeve in vrnitev zaradi vojne razseljenih beguncev.
Sovjetska vojska, ki je v desetletju spopadov izgubila okrog 15 tisoč vojakov, se je naslednje leto resda umaknila iz države, a boji v Afganistanu se s tem še zdaleč niso končali, saj je sovjetsko vodstvo še naprej podpiralo njim naklonjen afganistanski režim. Tako so se sovražnosti nadaljevale in afganistanski uporniki pod vodstvom Abdula Rašida Dostuma, Ahmada Šaha Masooda, Gulbuddina Hekmatyarja ter drugih znameniti mudžahedinskih vodij, so se bili v teh razmerah prisiljeni še več kot tri leta silovito boriti proti prosovjetskemu režimu Karmalovega naslednika Mohammada Najibulaha, da so leta 1992 končno osvojili tudi afganistansko prestolnico Kabul in dosegli nesporno zmago.