fbpx

Prestižno nagrado Saharov je letos prejel ruski borec za demokracijo Aleksej Navalni

Foto: epa

Nagrade Saharov Evropski parlament že vse od leta 1988 podeljuje ljudem iz vsega sveta, ki se izkažejo s še posebej izjemnimi zaslugami v boju za človekove pravice in svobodo misli. Nagrado, ki nosi ime po legendarnemu sovjetskemu jedrskemu fiziku, disidentu in aktivistu Andreju Dimitrijeviču Saharovu, poleg mednarodnega priznanja, ki se postavlja ob bok Nobelovi nagradi za mir, spremlja tudi finančna nagrada v višini 50 tisoč dolarjev.

Letošnji prejemnik te nagrade je več kot upravičeno postal po krivem obtoženi in zaprti ruski opozicijski aktivist 45-letni Aleksej Anatolijevič Navalni, ki si v tej avtokratski državi že vrsto let prizadeva za svobodo, demokracijo ter človekove pravice, zaradi česar ga je mednarodna organizacija Amnesty International januarja letos tudi razglasila za zapornika vesti.

Pozornost svetovne javnosti je Navalni vzbudil zlasti prejšnje leto avgusta, ko so ga želeli agenti ruskega FSB-ja na potovanju v mesto Tomsk umoriti z živčnim strupom novičokom (istim živčnim strupom, ki so ga ruski agenti uporabili tudi za poskus umora nekdanjega agenta KGB Sergeja Skripala in njegove hčerke Julije).

Razjezili Putina, nato je pristal v taborišču
Načrt, ki so ga orkestrirale oblasti v Kremlju na čelu s Putinom se jim je ponesrečil, saj je Navalni zastrupitev preživel in uspešno okreval v nemški bolnišnici Charite v Berlinu. V mesecih, ki jih je v Nemčiji prebil po odpustu iz bolnišnice, je Navalni s svojo ekipo iz Fundacije za boj proti korupciji (rus. Fond borby s korruptsiyey ali FBK) posnel tudi več kot uro dolg dokumentarni film z naslovom “Palača za Putina: Zgodovina največje podkupnine na svetu” (rus. Dvorets dlya Putina. Istoriya samoy bol’shoy vzyatki), ki prikazuje kako si je 69-letni ruski diktator z več kot milijardo dolarjev nakradenega premoženja v mestu Gelenjik v pokrajini Krasnodar Krai ob Črnem morju zgradil luksuzen dvorec, ki naj bi bil vreden okrog milijardo dolarjev. Posnetek, ki so ga aktivisti FBK naložili tudi na spletno stran YouTube, je postal prava senzacija in ima do danes že več kot 120 milijonov ogledov. Kljub nevarnosti, ki mu je pretila v domovini, se je Navalni 17. januarja letos vrnil v Rusijo, kjer je bil takoj po pristanku na moskovskem letališču Vnukovo aretiran in priprt. Ruske oblasti so ga nato že 2. februarja na montiranem procesu obsodile na dve leti in pol zapora v Vladimirski oblasti v Sibiriji.

Foto: epa

Navalni se je rodil 4. junija 1976 v mestu Obninsk, kjer je tudi preživel večji del svojega otroštva. Leta 1998 je na moskovski Univerzi prijateljev ljudstva diplomiral iz prava. Med svojim podiplomskim študijem se je izobraževal tudi na znameniti ameriški univerzi Yale. V politiko se je aktivno vključil leta 2000, ko se je pridružil Ruski združeni demokratski stranki Yabloko. Leta 2002 je bil izvoljen v regionalni odbor Yabloka v Moskvi, že naslednje leto pa je prevzel vodstvo moskovskega odbora strankarske volilne zasedbe za udeležbo na parlamentarnih volitvah decembra 2003. Naslednje leto je postal vodja moskovskega odbora Yabloka in na tem položaju ostal do leta 2007.

Po ruskih parlamentarnih volitvah decembra leta 2011 so se zaradi dokazanih goljufij s strani Putinove Združene Rusije na ulicah ruskih mest zbrale nepregledne množice ljudi, ki so zahtevale preklic rezultatov volitev in odstop vlade. Med demonstracijami je policija aretirala več sto ljudi, med katerimi je bil tudi Navalni, ki so ga obsodili na 15 dni zapora. Po izpustitvi je Navalni pozval Ruse naj se združijo proti Putinu, za katerega je dejal, da bo zmanipuliral predsedniške volitve, ki so bile napovedane za 4. marca 2012. Seveda je Putin na že v naprej prirejenih volitvah brez težav zmagal, Navalni pa je po razglasitvi njegove zmage vodil protestni shod na glavnem moskovskem trgu, ki se ga je udeležilo več deset tisoč ljudi. Na še enem protestu ob Putinovi inavguraciji 8. maja istega leta je bil Navalni skupaj s Sergejem Udalcovim aretiran in za več dni priprt, pri čemer je Amnesty International oba razglasil za zapornika vesti. Še istega leta (2012) je Navalni s svojimi sodelavci ustanovil novo stranko, ki se je sprva imenovala Ljudsko zavezništvo, zatem pa je še dvakrat spremenila svoje poimenovanje, in sicer v Stranko napredka in Rusijo prihodnosti.

Nikoli ni pomislil, da bi se predal
Ker je postajal Navalni s svojim političnim udejstvovanjem in objavljanjem opozicijskih prispevkov na spletu čedalje večji trn v peti Putinovi kleptokraciji, je le-ta z vsemi možnimi pravnimi sredstvi zavirala delovanje njegove politične stranke, na kar se je Navalni večkrat odzval s pritožbo na Evropsko sodišče za človekove pravice, ki je tako rekoč vselej razsodilo njemu v prid. Leta 2013 je, kljub temu, da je vedel, da gre za vnaprej prirejene volitve, kandidiral na moskovskih občinskih volitvah (po pričakovanjih je zmagal Putinov skorumpirani pristaš Sergej Sobjanin), želel pa je nastopiti tudi na ruskih predsedniških volitvah leta 2018, a so mu oblasti kandidaturo zavrnile, saj je bil v tem času v Rusiji de facto že najbolj viden obraz proti-Putinovske opozicije, zaradi svojega udejstvovanja na spletu (zlasti po zaslugi objav posnetkov na YouTubu v katerih je razkrival korupcijo v najvišjih ruskih političnih, vojaških in gospodarskih krogih) in množične podpore, ki si jo je pridobil na ta račun tako znotraj, kot tudi izven državnih meja, pa je postal že izjemno nevaren za “Stranko kriminalcev in tatov” (kot je Navalni poimenoval Putinovo Združeno Rusijo). Kljub temu, da se je zavedal, da se bori proti enemu najbolj zatiralskih in krvoločnih režimov na svetu (Rusija se leto za letom uvršča na samo dno tako rekoč vseh indeksov mednarodnih organizacij za merjenje demokracije, vladavine prava, človekovih pravic in svoboščin) in da je bil večkrat tudi v smrtni nevarnosti pa, tako kot njegov vzornik Nelson Mandela, ni nikoli niti pomislil, da bi se predal.

O dobitniku nagrade je pred razglasitvijo odločala konferenca predsednikov parlamenta. Ob razglasitvi Navalnega za zmagovalca je podpredsednica evropskega parlamenta iz stranke Zelenih Heidi Anneli Hautala na uradne ruske oblasti naslovila zahtevo, da je Navalnega nemudoma izpustijo, saj gre za svetovno znanega borca za demokracijo in vladavino prava, ki je bil zaprt na podlagi montiranega procesa, ki je večinoma potekal kar na lokalni policijski postaji in na katerem je imel Navalni zelo omejen dostop do svojega odvetnika Ivana Pavlova (ki je bil pred dobrim mesecem zaradi groženj ruskih oblasti prisiljen zapustiti državo). Predsednik evropskega parlamenta David Sassoli pa je ob razglasitvi letošnjega nagrajenca poudaril, da podelitev nagrade Navalnemu pomeni priznanje za njegov neverjeten osebni pogum, pri čemer je odločno ponovil tudi stališče Evropskega parlamenta, da je potrebna njegova takojšnja izpustitev iz kazenske kolonije v Sibiriji (ki jo je Navalni v preteklosti opisal kot “novodobno koncentracijsko taborišče”).

Matej Markič