fbpx

Putinov “žepni Nato” na robu razkola: Pojavljajo se nesoglasja, le en človek mu ostaja popolnoma zvest

Ruski predsednik Vladimir Putin (Foto: epa)

Agresija v Ukrajini povzroča vse več težav Vladimirju Putinu v njegovem postsovjetskem obdobju. Pojavile so se prve razpoke v odnosih z državami, za katere se je nekako namigovalo, da so pod Putinovim vplivom. 

Nedavni vrh Putinovega “žepnega Nata”, Organizacije pogodbe o kolektivni varnosti (OPKV) – v kateri so poleg Rusije še Armenija, Belorusija, Kazahstan, Kirgizistan in Tadžikistan – ni pokazal želene enotnosti. Poleg tega so bila zabeležena “blaga” nesoglasja.

Vladimir Putin je spoznal, da se te države počasi izmikajo iz njegovega objema, potem ko so se pokazale slabosti ruskega vojaškega bojevanja v Ukrajini. Zdi se, da mu ostaja popolnoma zvest le  beloruski diktator Aleksander Lukašenko. Verjetno tudi zato, ker ravno po zaslugi Putina še naprej ostaja trdno na oblasti.

Udeleženci vrha niso javno govorili o Ukrajini, prav tako niso brez kakršnih koli zadržkov podprli ruske invazije v Ukrajini. Bolj jih skrbijo Afganistan in talibani, ki poskušajo razširiti svoj vpliv v že utrjenih srednjeazijskih despotizmih, kot so Kirgizistan, Tadžikistan in Kazahstan. Izrazili so tudi določeno nelagodno zadržanost, kar je zagotovo sprožilo alarm v Kremlju. Po mnenju politologa Temurja Umarova iz moskovskega Carnegiejevega centra je bilo pomembno, da so člani organizacije sodelovali, a vendarle Rusiji zaradi Ukrajine niso izrazili brezpogojne podpore, kot je bilo morda pričakovati. Ni pa bilo slišati tudi nobene pretirane kritike.  Ne podpirajo niti ne kritizirajo preveč.

Foto: epa

Nekateri vidijo priložnost, da postanejo nadomestni partner
Spomnimo, da so se člani OPKV v Združenih narodih vzdržali ali pa jih ni bilo v dvorani, ko je bila Rusija obsojena zaradi napada na Ukrajino. Niso pa stali ob strani Rusiji, tako kot Belorusija in Sirija. Lukašenko jim je zato na vrhu očital, da niso solidarni in da so motili enotnost zavezništva, ter celo dejal, da se zdi EU veliko bolj homogena od njih. A kot ocenjujejo ruski analitiki, je Lukašenko deloval kot Putinov megafon in povedal, kar Putin misli, a tega ne pove na glas. Predstavniki drugih držav se niso pridružili ostrim rusko-beloruskim napadom na Nato in Zahod. Prisluhnili so že, a niso udrihali po Zahodu. Glede vojne v Ukrajini želijo ohraniti nevtralen status in se ne želijo soočiti z Zahodom, tudi zaradi tega širitve Nata na Švedsko in Finsko niso želeli preveč komentirati.

Z Zahodom se ne prepirajo, saj nekateri med njimi, predvsem Kazahstan, v odpovedi Evrope ruski energiji vidijo svojo priložnost, da postanejo nadomestni partner. Po besedah ​​Umarova je od začetka vojne v Ukrajini Rusija postajala vse bolj strupen partner za države Srednje Azije. In v sami Rusiji se vse bolj zavedajo, da so v nezavidljivem položaju, in celo ruska prorežimska in vojno hujskaška televizija je uspela povedati, da je Rusija v popolni geopolitični izolaciji. “Ves svet je proti nam, čeprav si tega nočemo priznati,” je po poročanju Jutranjega Lista dejal upokojeni polkovnik ruske vojske Mihail Hodarjonok. Očitno to občutijo tudi postsovjetski zavezniki, ki nočejo postati talci takšnega ruskega položaja.

Za Putinovo zadržanost je nekaj razlogov
Toda zakaj je bil Putin zadržan? Prvič, ker ni v položaju, da bi v tej situaciji ostal brez zaveznikov. Drugič, ker se morda zaveda, da nima več možnosti udarjati s pestjo po mizi. Tretjič, Kitajska in vedno bolj tudi Turčija povečujeta svoj vpliv na tem območju. Četrtič, te države so zanj pomembne, ker je mogoče preko njih zaobiti uvedene sankcije Zahoda, torej prek njih nabavljati redko blago, predvsem sofisticirano tehnologijo. A te države so, če ne drugega, prek svojih proruskih elit (vse večinoma političnega “porekla” iz ZSSR, govorijo rusko, so se izobraževale v Moskvi) še vedno vezane na Rusijo, a jim je Putinova ukrajinska avantura pokazala, da je Rusija “papirnati tiger”, katere vpliv v mednarodni politiki se zmanjšuje.

Foto: epa

Poleg tega ne želijo, da bi jih Putin tako kot Belorusijo potegnil v izolacijo in sankcije. Spomnimo. Belorusijo, ki se je znašla pod sankcijami, so te po besedah ​​premierja Romana Golovčenka stale že 16 milijard dolarjev in dodatnih 18 milijard dolarjev, ki jih niso zaslužili z izvozom na Zahod. Zvestoba Putinu predstavlja vse višjo ceno. Bojijo pa se tudi Kitajske, ki preko teh držav gradi svojo “svileno pot” v Evropo, mimo Rusije. Kar zadeva Turčijo, ta sodeluje z dvema srednjeazijskima državama, Turkmenistanom in Uzbekistanom. Turčija je na tem področju gospodarsko in politično vse bolj prisotna, čeprav zaenkrat vse tri velike zainteresirane države niso tekmice, a bi nadaljnja oslabitev Rusije zagotovo vodila v počasno izrivanje Moskve. Turkmenistan, na primer, gradi plinovod skozi Afganistan do Indije, kar Ašhabad postavlja na energetski zemljevid sveta kot močnejšega in večjega igralca.

A poleg Putinovih težav z najbližjimi zavezniki ga skrbijo tudi nenehne napetosti na Kavkazu, torej v odnosih med Armenijo in Azerbajdžanom zaradi Gorskega Karabaha. Poleg tega so pogosti oboroženi spopadi med članicama Kirgizistanom in Tadžikistanom, ki samo zaradi posredovanja Moskve niso prerasli v resno vojno.

Nina Žoher