Sprejetje marakeške deklaracije o migracijah maja 2018 že nekaj časa dviguje ogromno prahu. Še posebej, ker se je v deklaraciji izenačil status beguncev in migrantov, celotna filozofija deklaracije pa je usmerjena k večjemu priseljevanju v Evropo in ne sprejema nikakršnega odstopanja od te politike.
Slovenski premier Marjan Šarec je povedal, da “marakeška deklaracija za nas ni noben zavezujoč dokument in ga je treba tako tudi gledati”, ob tem pa je dodal, da se po njegovem mnenju “spet dviga preveč prahu in se to izkorišča v notranjepolitične namene. Tudi tiste države, ki so doslej javno naznanile, da se odpovedujejo marakeški deklaraciji, so to naredile predvsem iz notranjepolitičnih vzgibov”.
Tudi na večernem soočenju med poslancem SDS mag. Brankom Grimsom in poslancem LMŠ Robertom Pavšičem v oddaji 24 ur na POP TV ni bilo nič bolje. Kakor je trend zadnjih nekaj dni, ko pride do govora o marakeški deklaraciji, se začnejo izmikanja. Šarec in Pavščič igrata besedne igrice. Trdita, da Slovenija ni podpisala marakeške deklaracije, temveč da je ta bila sprejeta. Kot da bi to spremenilo dejstvo, da je visoki slovenski predstavnik dal svoje soglasje pri glasovanju.
Politično zavezujoč
Enako se zdaj nadaljuje s pogovori o globalnem sporazumu o migracijah (GSM), ki ga nameravajo sprejeti v Marakešu 10. in 11. decembra. GSM je samo nadaljevanje marakeške deklaracije. Globalistične marionete, kakršne so te dni predstavniki slovenske vlade, na čelu s slovenskim premierjem, se izgovarjajo, da ti dokumenti niso pravno zavezujoči. A kaj, ko nikoli niso bili pravni dokumenti, temveč politični. Zaradi česar so politično zavezujoči.
A kaj točno pomeni, da marakeška deklaracija ni pravno zavezujoča, temveč politično zavezujoča? Za nespoštovanje pravno zavezujočih dokumentov sledijo pravne posledice pred sodiščem. Za politično zavezujoče obstajajo politične posledice. Pravno gledano – državam, ki so dale soglasje marakeški deklaraciji, ni potrebno storiti ničesar, da bi to tudi uresničevale. A to je metanje peska v oči vsem slovenskim državljanom.
Namreč, dogovor, ki ga država sprejme na političnem parketu, ga tudi spoštuje. Če ga ne misli spoštovati, lahko odstopi, kot so to v primeru marakeške deklaracije storile Madžarska, ZDA in Avstrija, o tem pa razmišljata še Poljska in Češka (Hrvaška navkljub nekaterim vzpodbudnim znakom trenutno ne ve, kaj želi). Da bi sedeli na dveh stolih v mednarodni politiki, enostavno ne gre. Slovenija ne more sprejeti nekega sporazuma in se potem zanj ne zmeniti, saj v takem primeru sledi politični pritisk s strani drugih držav, ki so udeležene v sporazumu, saj lahko nek sporazum deluje zgolj, dokler ga vsi, ki so ga sprejeli, spoštujejo.
Pavšičevo zavajanje
Zdaj se lahko vrnemo k samemu soočenju med Grimsom in Pavšičem. “Deklaracija je izjemno škodljiva in lahko v končni fazi pomeni tudi konec evropske civilizacije, nacionalnih držav s Slovenijo vred, pa seveda naše tradicije, naše kulture,” je na vprašanje, ali nasprotuje marakeški deklaraciji zgolj zaradi notranjepolitičnih namenov, odgovoril Grims in s tem zavrnil očitke premierja Šarca. Ob tem se velja vprašati, kakšne namene poleg notranjepolitičnih pa bi še morali imeti slovenski politiki? Ali ni ravno dejstvo, da postavljajo slovenske državljane in Slovenijo na prvo mesto, tisto, kar bi si morali želeti od vsakega politika?
Na to vprašanje je odgovoril Pavšič, ki je skozi soočenje zanemarjal Grimsove ugovore in poudarjal, da je potrebno biti moralen in človekoljub. Zavračal je Grimsova svarila, kaj za Slovenijo pomeni marakeška deklaracija. Pavšiča ravno tako ni zanimalo, ali prihajajo k nam migranti ali begunci, po njegovih besedah je vseeno, saj so vsi ljudje. Ko mu je Grims odvrnil, naj si prebere celoten dokument, je Pavšič odvrnil: “Ne vem, če sva midva istega brala, če pravite, da jih skrivamo.”
Kratenje svobode govora v imenu migracij
Grims je povedal, da je namen marakeške deklaracije, ki je bila sprejeta v maju, omejevanje svobode govora, da se lahko o migracijah poroča samo pozitivno. “To je daleč od resnice! V 26. točki marakeške deklaracije je eksplicitno zapisano, da je treba zbirati kredibilne podatke o migracijah.” Tudi mi smo brali tako marakeško deklaracijo kot GSM; z gotovostjo lahko trdimo, da se Pavšič moti. Marakeška deklaracija ima zgolj 22 točk. Medtem ko 26. točka v GSM govori o boju proti tihotapcem.
V GSM je napad na svobodo govora še hujši. Na strani 24 in 25 je cilj št. 17 posvečen “eliminaciji vseh oblik diskriminacije in promoviranju javnega diskurza, utemeljenega na dokazih, z namenom oblikovanja percepcije migracij”. Čeprav točka vsebuje krilatico o zaščiti svobode govora, pa je terminologija prepuščena svobodni interpretaciji. Sploh ob nadaljnjih ukrepih proti medijem, ki “sistematično promovirajo nestrpnost, ksenofobijo in rasizem in ostale oblike diskriminacije proti migrantom”. Kdo bo odločal, kaj je nestrpnost, ksenofobija in rasizem? Oblast. Ta ista oblast, ki želi uvažati migrante in jih enači z begunci. Ta ista oblast, ki želi promovirati pozitivne aspekte migracij. Kako potem sploh lahko še govorimo o svobodi govora?
V nasprotju z vlado Marjana Šarca in drugimi marionetami, ki sodelujejo v tej sramoti globalističnega cirkusa, ki ne vedo, kaj govorijo, in se sklicujejo na točke v dokumentu, ki ne obstajajo, si lahko pri nas sami preberete, kaj točno piše v omenjenih dokumentih, in sami presodite, kdo govori resnico in kdo laže.
Ivan Šokić