Ameriško vrhovno sodišče je odločilo, da je preprečevanje porabe javnih štipendij za šolanje v verskih šolah, kršitev Prvega Amandmaja k ameriški Ustavi. Vrhovno sodišče Montane namreč skuša interpretirati lokalno zakonodajo v smeri popolnega omejevanja sodelovanja med uradnimi vladnimi (štipendijskimi) programi in šolami oziroma ustanovami, ki se razglašajo za verske, kar pa v resnici pelje v razvrednotenje religije kot takšne in v diskriminacijo.
Ameriško vrhovno sodišče je v torek, z dokumentom “Espinoza v. Montana Department of Revenue”, odločilo, da omejevanje koriščenja javnih štipendij za verske šole, predstavlja kršitev Prvega Amandmaja k ameriški Ustavi. Glavni sodnik John Roberts, ki je na sodišču pristaš liberalne manjšine glede družbenih vprašanj, pa je napisal glavno mnenje večine sodnikov. Ob tem je poudaril, da ustava zvezne države Montane vključuje določbo o “nepomoči”, ki prepoveduje vsakršno pomoč šolam, ki jih nadzirajo cerkve in verske skupnosti.
Vrhovno sodišče v Montani je namreč razveljavilo celoten program štipendiranja, ker ni znalo preprečiti porabe javnih sredstev v verskih šolah. Roberts je ob tem dejal, da program ni kršil prvega amandmaja. Verske organizacije po njegovem lahko pridobivajo sredstva od nevtralnih vladnih programov. Obenem je pristavil, da je Vrhovno sodišče sprejelo ugotovitev sodišča v Montani, da je bil program, kršitev državne ustave Montane. Kot je dejal Roberts je vprašanje bilo, ali ustava zvezne države krši ameriško ustavo, ko je govora o štipendijah, ki so uporabljene za šolanje v verskih šolah.
Odgovor na vprašanje je bil pritrdilen, saj tamkajšnji zakon o javnem nefinanciranju verskih šol, krši ameriško ustavo. Lokalnemu zakonu je namreč v napoto zgolj dejstvo, da gre za šole, ki so verske. Gre za versko diskriminacijo, čeprav ne ravno proti neki konkretni religiji. Vendar pa ukinitev celotnega štipendijskega programa s strani Vrhovnega sodišča Montane, po njegovem ni rešilo tamkajšnje težave. Prepričan je, da Vrhovno sodišče Montane, nikdar ne bi smelo uporabiti konstitucije zvezne države v primeru tega programa. Sodnik Clarence Thomas pa je napisal ločeno mnenje. Po njegovem prepričanju t. i. Klavzula o ustanovitvi države, ne omejuje pri izkazovanju naklonjenosti religiji. Je pa po njegovem težava v popačenem pogledu sodišča na Klavzulo o ustanovitvi, ki povsem ločuje religijo od vsakršnih vladnih aktivnosti. Ta interpretacija namreč sporoča, da je religija nevarna, kar družbo nagovarja v smeri razvrednotenja religije.
Omejevanje verskih institucij v 19. stoletju je v ZDA vodilo v nestrpnost do katoličanov
Sodnik Samuel Alito pa je ob tem v svojem ločenem mnenju stvar predstavil v luči zgodovine, ko so oblasti omejevale verske institucije, kar je vodilo v protikatoliške sentimente v 19. stoletju. Pritok priseljencev iz Nemčije in Irske v že omenjenem stoletju je namreč močno povečal njihovo število v ZDA, kar je okrepilo strahove starejših priseljencev. Ob tem se je pojavila celo politična stranka Know Nothings, ki je bila ustanovljena v 50. letih 19. stoletja, in ki si je prizadevala za zmanjšanje političnega vpliva migrantov in Katoličanov. Ob tem je še izpostavil, da se je v 19. stoletju katoliške duhovnike prikazovalo kot krokodile. Hkrati je dejal, da so se katoliške in judovske šole pojavile, ker skupne javne šole niso bile versko nevtralne, marveč so vsiljevale protestantske poglede, ne pa sekularnega.
Sodnik Neil Gorsuch pa je prav tako podal svoje ločeno mnenje. Po njegovem gre v tem primeru za diskriminacijo na podlagi statusa. Diskriminacija države je namreč osredotočena na to, kar delajo verni starši in šole – poučujejo vero. Ustava po njegovem prepričanju ščiti ne le verski status, marveč tudi prakso. Ob tem bi se morale oblasti izogibati diskriminaciji, tudi ko gre za dodeljevanje vladnih koristi. Prav zato je Vrhovno sodišče v Montani, po njegovem prepričanju ravnalo narobe, pa ne le zaradi diskriminacije verskih šol kot takšnih, marveč tudi zaradi tega, ker ustava dovoljuje porabo javnih sredstev za verske potrebe.
Tudi v slovenskem prostoru se pojavlja diskriminacija vere v javnih šolah. Dandanes lahko v medijih in celo v hramu demokracije zasledimo, da katolištvo nima mesta v slovenskem izobraževanju, a če bi se vsaj malo spoznali na razvoj slovenskega šolstva, bi vedeli, da to niti po naključju ne drži. Brez naporov cerkvenih izobražencev ne bi imeli tolikšnega števila izobraženih in zavednih Slovencev, s pomočjo katerih smo dobili svojo identiteto, črkopis, knjige, slovnico, šole in še bi lahko naštevali. Ravno zato je tako težko razumeti, čemu je levica zagnala tolikšen vik in krik ob tem, ko je pri odprtju novih prostorov v osnovni šoli v Polici pri Grosupljem, pred leti potekal blagoslov novih šolskih prostorih.
Domen Mezeg