fbpx

Tajvanska kriza: Tako smo prišli do točke, ko nam grozi 3. svetovna vojna

Foto: epa

Kitajska je v neposredni bližini Tajvana razglasila vojaške vaje, ki svetu, predvsem pa Tajvanu in njihovim najtesnejšim zaveznikom, kažejo, kako bi bila videti invazija na gosto naseljeni otok. Ta, ki šteje 25 milijonov prebivalcev, se v tem času vročično pripravlja na invazijo. V kolikor bi do te prišlo, bi bila vojna verjetno dolgotrajna in krvava. Preostali svet bi v najboljšem primeru potisnila v globoko recesijo, v najslabšem primeru pa zapletla v vrtinec tretje svetovne vojne. Svet se sprašuje, kako smo lahko ponovno prišli do točke, ko je ogrožena varnost celotnega planeta? Odgovor leži v nerazrešeni državljanski vojni, ki se je na Kitajskem razplamtela po drugi svetovni vojni. 

Po porazu japonske imperialne vojske sta se na ozemlju Kitajske za oblast spopadli dve frakciji. Prvi frakciji na zahodu rečemo nacionalistične sile, vodil jih je slavni general Čjang Kajšek, drugo frakcijo, komuniste, pa je vodil kasnejši utemeljitelj Ljudske republike Kitajske Mao Cetung. Frakciji sta nastali v vakumu moči, potem ko je propadla zadnja cesarska dinastija Čing leta 1911. Med seboj sta se v glavnem vojskovali, borili za oblast nad ozemljem, vmes pa so bila tudi obdobja miru med frakcijama. Obe sili sta med japonsko okupacijo združili moči v boju zoper agresorje, takoj po vojni leta 1945 pa so se boji nadaljevali. Nacionalistične sile so v glavnem nadzirale mestna središča, medtem ko so imeli komunisti podporo predvsem na podeželju. Z znatno podporo Sovjetske zveze, ki je komunistom dobavljala orožje japonskega izvora, so v vojni naposled prevladali komunisti.

Nacionalistične sile so se leta 1949 umaknile na tajvanski otok, ki je še ostal pod njihovo kontrolo, in ustanovile Republiko Kitajsko, komunisti na celini pa so v Pekingu razglasili Ljudsko republiko Kitajsko, ki je na oblasti še danes. Oblast na otoku je prevzel general Čjang Kajšek, ki je bil v novi prestolnici Tajpej izvoljen za predsednika leta 1950, nato pa še v letih 1954, 1960, 1966 in 1972, komuniste pa je še naprej vodil Mao Cetung. Ostre nasprotnike od takrat naprej ločuje približno 180 kilometrov morja. Zgolj za primerjavo, razdalja med hrvaško in italijansko obalo znaša približno 200 kilometrov (Dubrovnik-Bari). Obe vladi še danes trdita, da sta legitimni vladi Kitajske, pri čemer demokratični Tajvan vztraja, da je suverena republika, Kitajci pa skušajo uveljaviti načelo ene Kitajske, torej da je Tajvan nedeljivi del kitajskega ozemlja.

Slavnostno izobešanje zastave v Tajpeju, prestolnici demokratičnega Tajvana. Vir: EPA

Kako so se v konflikt vmešali Američani
Konflikt, oziroma nadaljevanje državljanske vojne z drugimi sredstvi, se vzdržuje vse do današnjih dni. Kitajci so še v petdesetih letih skušali zavzeti otok, tako da so najprej napadli nekatere manjše otočke, ki so jih obvladovale Čjang Kajšekove sile. Zavzetje so jim v dveh primerih preprečile ZDA, ki so priznavale suvereno vlado na otoku. Sovražnosti so nato v glavnem prenehale, novo poglavje v odnosih pa je sledilo po letu 1979. Po smrti Maa Cetunga se je na oblast komunistične partije in s tem Kitajske zavihtel Deng Xiaoping, reformist, pod katerim se je z liberalizacijo ekonomije (velikim odprtjem) začel gospodarski razcvet Kitajske, ameriški predsednik Jimmy Carter pa je s komunisti podpisal sporazum, v katerem je priznal legitimiteto vlade v Pekingu, hkrati pa je tudi pristal na načelo ene Kitajske. Slednja odločitev ni prestala presoje v ameriškem kongresu, ki je kmalu po tem sprejel zakon, ki ZDA obvezuje, da Tajvanu dobavljajo orožje z namenom samoobrambe pred invazijo. Kitajska je nato v naslednjih letih z večino sveta zgradila močne gospodarske vezi. Sovražnosti med otokom in celino so za kratek čas prenehale, nakar je prišlo do konflikta leta 1995, ko so celinske oblasti hotele z raketnimi izstrelki ustrahovati otok.

Kako smo prišli do trenutne situacije
Trenutni voditelj Xi Jinping je imel leta 2019 govor, v katerem je svojim rojakom obljubil združitev z otokom, z mirnimi sredstvi, ali sredstvi prisile, torej vojno. Besede kitajskega voditelja sicer niso bile nič novega. Šlo je za pogled, ki so jo v Pekingu vzdrževali vse od konca državljanske vojne naprej. Govor je v mednarodni skupnosti kljub temu povzročil precej razburjenja, saj je signaliziral odločevalcem širom sveta, da se bo Kitajska v kratkem počutila dovolj močno, da svojo politiko tudi uresniči, ne glede na vojaško in gospodarsko škodo, ki bi jo pri tem utrpela. Velja še omeniti, da so njegove besede imele toliko večjo težo, saj je bil to čas, ko so Kitajci modernizirali in veliki meri razširili svojo vojaške (ofenzivne) kapacitete. Od tistega trenutka naprej kitajska vojska izvaja redne prelete nad tajvansko ožino. Demokratičnim oblastem na otoku želijo demonstrirati vojaško moč, ki jo premorejo, v tem času pa tudi na Tajvanu potekajo redne vojaške vaje. Tudi Američani v tem času niso stali križem rok. Glede Tajvana še vedno ohranjajo politiko “strateške dvoumnosti”, pomeni, da se ne želijo izjasniti, kako bi se odzvali v primeru invazije. Po drugi strani so v širši okolici stkali vojaška zavezništva z državami, ki bi Tajvanu lahko priskočila na pomoč. Govora je predvsem o Japonski in Avstraliji in Indiji.

Skupinska fotografija ob pristanku Pelosijeve na Tajvanu. Vir: EPA

Kaj ima z vsem skupaj obisk Pelosijeve?
Medtem ko nedavni obisk ameriški političarke ZDA razumejo kot podporo Tajvanskemu demokratičnemu režimu, Kitajci trdijo, da gre za kršitev načela “ene Kitajske”, s tem pa tudi za dejansko nepriznavanje njihove suverenosti in legitimitete. Za dobro mero je Kitajce verjetno zmotilo tudi to, da je predsednica predstavniškega doma ZDA že skoraj svojo celotno kariero huda kritičarka zlorabe človekovih pravic na Kitajskem. Glede na velike razlike v pogledih so bili že pred obiskom izpolnjeni pogoji za hud diplomatski spor, ki se verjetno ne bo kar tako pomiril. Kitajska v tem trenutku organizira velike vojaške vaje, ki bodo v naslednjih dneh prikazale svetu, kako bi bila videti invazija na otok. Kitajska mornarica bo sicer v mednarodnih vodah skoraj povsem obkolila otok. Rožljanje z orožjem je podkrepila tudi agresivna retorika kitajskega predsednika, Xi Jinpinga, ki je dejal: “Kdor se igra z ognjem, bo v ognju tudi umrl.” Namen takšne retorike je po eni strani nagovoriti domače občinstvo (Xi se bo kmalu spet potegoval za predsedniško mesto), hkrati pa odvrniti ZDA od posredovanja v primeru invazije. Kako se bodo slednje odzvale ni jasno.

Kaj bi vojna prinesla svetu
Vojna bi poleg velikih človeških žrtev tako na Kitajski kot Tajvanski strani zagotovo sprožila tudi globalno recesijo. ZDA bi proti Kitajski gotovo sprožile gospodarske sankcije, po približno istem kopitu kot proti Rusiji, ne glede na to, če bi se tudi same neposredno vpletle v konflikt. Tajvan, največji proizvajalec polprevodnikov na svetu pa bi moral zaradi vojnih razmer prekiniti proizvodnjo. Kombinacija faktorjev bi tudi v Evropi sprožila pomanjkanje izdelkov, ki jih v tem trenutku uvažamo iz Kitajske, hkrati pa tudi visokotehnoloških produktov, kot so telefoni in računalniki, saj bi zaradi zmanjšane dobavljivosti polprevodnikov bila proizvodnja skoraj nemogoča.

Andrej Žitnik