Terorizem se bo končal le, ko bodo vsi podložni Alahu

Foto: iStock

Naši voditelji ne morejo razumeti, kaj se dogaja, bodisi ko celotna zahodna civilizacija izgubi svojo vero in moralne standarde, bodisi ko islam ponovno spozna, kakšne so implikacije te vere in vizije o osvojitvi sveta.

Politični realizem, ki je že dolgo povezan z Avguštinom, nas prisili, da razmislimo o tem, kar nam je Machiavelli pozneje priporočil – namreč, da obravnavamo, kaj ljudje dejansko “počnejo” in ne, kaj “bi morali” početi. Ta nasvet bi bil bolj prepričljiv, če nekateri ljudje dejansko ne bi počeli, kar bi morali, ali pa bi drugi počeli, kar ne bi smeli. Običajno sta obe strani prepričani, da morata slediti svojemu prepričanju. Machiavelli je menil, da ljudje, ki počnejo to, kar “bi morali”, ne preživijo napadov in zvijačnosti tistih, ki počnejo vse, kar so zmožni početi. V nasprotju z Machiavellijem pa avguštinski realizem s to podrobno obravnavo tega, kaj ljudje dejansko “počnejo”, ni opravičil zavračanja razlikovanja med dobrim in zlom, s čimer bi lahko za doseganje svojih namenov uporabili kakršna koli sredstva.

[/color-box]

“Realistična” obravnava je bila za Avguština “realistična” ravno zato, ker sta dobro in zlo bila vključena v samo obravnavo, v vidno resničnost. Videti in delovati glede na resničnost dobrega in zla pomeni videti resničnost v vseh njenih dimenzijah. Praktična resnica v smislu delovanja v skladu z vestnim opisom tega, kar obstaja, je prvo načelo realizma in političnega delovanja. Zato je lahko Maritain opravičeno trdil, da v avguštinski tradiciji “pravičnosti, razuma in moči” ni treba ločevati. Sodijo skupaj. Ali, če nekoliko priredimo Actonov slavni citat, tudi pomanjkanje moči lahko kvari absolutno. To, da nimamo moči, ki bi jo odgovorno uporabljali za obrambo tega, kar je prav, je samo po sebi zlo, strahopetnost.

Ob upoštevanju teh izhodišč se spomnimo dogodkov 11. septembra, bombnih napadov v Španiji, Angliji, Mumbaju, Baliju, Fort Hoodu, San Bernardinu, dvakrat v Parizu, Lahoreju in Bruslju, da ne omenjam preganjanja in obglavljanja v Pakistanu, Iraku, Jemnu, Nigeriji, Libiji, Somaliji, Čadu in Siriji ter bitk med suniti in šiiti. Na kakšen način naj presojamo takšno nenehno nasilje in njegov izvor? Če želimo to presojo opraviti, moramo priznati, da je bil islam načeloma nasilen skozi svojo celotno zgodovino, tako dejansko kot potencialno. Osnovni razlog za to metodo je poslušnost šeriatskemu pravu, ne ljubezen do nasilja samega.

Foto: YouTube

Realizem pomeni, da lahko in moramo, kar se zgodi, poimenovati s pravim imenom
Na podlagi dokazov in teorije ni mogoče sklepati, da islam ni “nasilen”, ker je “vera”, ali da je takšen samo, ker se zlorabljajo njegove osnove. Mogoče je biti vera in zagovarjati nasilje. (Če temu ne bi bilo tako, bi bilo treba izključiti mnogo ključnih odlomkov iz Stare zaveze.) Ne moremo prikriti, kar obstaja in kar muslimani sami potrjujejo, da obstaja. Realizem pomeni, da lahko in moramo tisto, kar se zgodi, poimenovati s pravim imenom. Prav tako pomeni, da tisti, ki ne uporabijo pravega imena, niso realistični. Neizogibno bomo trpeli posledice tega, da nismo navedli resnice o nečem, kar obstaja.

Namen teh trditev ni spodbujati protinasilje nad muslimani ali opravičiti nasilje muslimanov nad drugimi. Nasprotno, namen je spoštovati vztrajanje islama, da za vse znotraj in zunaj njegovega prostora velja pravo preroka. Če nam je to všeč ali ne, ta vizija svetovne vladavine v islamu je “verskega” značaja. Zakoreninjena je v čaščenju boga z imenom Alah in tako se jo tudi obravnava. Če teh besed ne jemljemo resno, smo nerealistični. Muslimani, ki trdijo, da lahko svoja verska besedila berejo, kot da se takšno nasilje v njih ne zagovarja in opravičuje, so vredni pohvale, ker poskušajo ublažiti tok zgodovine. Toda dejstvo je, da imajo tisti, ki obravnavajo nasilje kot bistveni del te vere, boljše argumente in so boljše priče tega, kar zgodovinski islam zagovarja.

Foto: iStock

Tukaj torej ne trdim, da moramo nepošteno “kritizirati” islam. Nasprotno, pišem s precejšnjim občudovanjem vneme, doslednosti in učinkovitosti, ki so jih skozi stoletja pokazale islamske vojske in pravo. Morda ni politično korektno, da se te stvari izjavi, vendar jih je treba izjaviti, saj so dejansko resnica – stvari, ki jih morajo tako muslimani kot nemuslimani slišati in preučiti. Zastavljen in neomajen cilj osvojitve sveta za Alaha se je v svetovni zgodovini vedno znova prebujal, vse od časa Mohameda v sedmem stoletju. Te obuditve in širitve, ki so jih samo začasno ustavile močnejše sile, so zakoreninjene v koranu in njegovih pojasnilih.

Lastna kultura preprečuje, da bi bili politični realisti
Danes smo na naše veliko presenečenje priča nečemu, kar je le še en korak v zgodovinskem svetovnem poslanstvu, ki za islam predstavlja voljo Alaha. To je cilj, ki navdihuje resnično in ponavljajočo se moč, ki jo lahko najdemo v muslimanski zgodovini. Razlog, da tega ne poimenujemo z ustreznim imenom, ne leži v islamu, ampak v naših lastnih zelo različnih konceptih o filozofiji, veri in pravu. V tem smislu nam pogosto lastna kultura preprečuje, da bi bili politični realisti.

Mnogi verni muslimani, verjetno večje število kot smo pripravljeni priznati, so razočarani nad tem, da se načela njihove vere zavrača. Zunanji opazovalci nočejo verjeti ali si predstavljati, da je tisto, kar muslimanski zagovorniki govorijo o sebi, tako v svojih temeljnih besedilih kot v svojih zgodovinskih dejanjih, resnica. Ti zagovorniki verjamejo, da je treba doseči osvojitev sveta.

Foto: iStock

Mnogi si ne želijo priznati, da se v imenu islama zagovarja in izvaja nasilje
Z drugimi besedami, mnogo ljudi, muslimanov in drugih noče priznati, da se v imenu islama zagovarja in izvaja nasilje. Zunaj islama se za to uporablja posebna beseda – “terorizem”. Redko se to označi za tisto, kar je, in sicer versko prizadevanje osvojiti svet kot pobožno dejanje. V tej osrednji tradiciji muslimani niso “teroristi” kar tako. To je žaljivo in jih ogorči. Verjamejo, da s “terorizmom” (kot ga označujemo mi) izvajajo Alahovo voljo in včasih za to tudi umrejo. Tisti, ki na ta način ubijejo “nevernike”, tj. nemuslimane ali muslimane, ki ne sprejemajo pravega islama, so za njih “mučeniki”. Samo, če islam ni resničen, je mogoče te ritualne uboje obravnavati kot objektivno zlo.

Foto: iStock

(Foto: epa)

Obstaja subtilna filozofska teorija (z imenom “voluntarizem”), ki poskuša opravičiti uporabo tega, kar mi imenujemo terorizem, v verske namene. Načelo protislovja ne more veljati za “razodetje”, ki v svojem besedilu vsebuje protislovne ukaze, kot v primeru korana. Alah mora tako postati čista volja, ki je ne omejuje Logos ali razum. Zato Alaha ne omejuje kakršno koli razlikovanje dobrega in zla. Muslimanski zakoni o bogoskrunstvo, ki grozijo s smrtjo vsakemu, ki krši to trditev, izhajajo iz tega vira.

Resnični mir bo napočil, ko bodo vsi podložni Alahu
Alahov ukaz islamu je, da se svet postopoma podredi njegovi volji in pravu, ki na njej temelji. Terorizem se bo končal in resnični “mir” bo prišel samo, ko bodo vsi podložni Alahu in živeli v skladu z vsemi podrobnostmi muslimanskega prava. Kar izven islama imenujemo nasilna dejanja, se znotraj islama obravnava kot izvajanje Alahove volje. Grozljiva obglavljanja kristjanov, ne glede na njihovo nedolžnost, se obravnava kot pravična dejanja. V tem smislu so to “moralna” dejanja. Ljudje, ki ne morejo razumeti te verske naloge islama, tako muslimani kot nemuslimani, so nerealistični in nevarni. Lastne predpostavke jim preprečujejo, da bi prepoznali in presodili resnično težavo. Prav tako jim preprečujejo, da bi lahko učinkovito ukrepali proti širjenju islama v Evropo, Azijo, Afriko in Ameriko.

H. M.