fbpx

Tragedija pod Araratom; premišljena vojna muslimanskega Azerbajdžana in Turčije nad krščansko Armenijo

Foto: epa

Pod biblijskim Araratom se v teh dneh dogaja tragedija majhnega naroda, dogaja se  vojna v Gorskem Karabahu, vojna med Armenijo in Azerbajdžanom, ki so jo turški napadalci premišljeno začeli v času, ko je svet zaposlen z ameriškimi volitvami in z bojem proti virusom.

Armenci so v spopadu, v katerem poleg Azerbajdžancev sodelujejo tudi Turki in sirski plačanci, morali pristati na premirje, za katerega ne vemo, kako se bo končalo. Azerbajdžan hoče doseči popoln armenski umik iz Gorskega Karabaha, kjer že od pradavnih časov živijo Armenci. Nam, Slovencem, ob tem spopadu  bi smelo biti vseeno. Gre za napad na narod, ki je daleč, a bi nam moral biti blizu.

Prva krščanska država
Armenija je bila prva država, ki je sprejela krščanstvo, in to že leta 301, še preden je rimski imperator Konstantin Veliki leta 315 krščanstvo razglasil za enakopravno drugim religijam Rimskega imperija in skoraj sto let preden je krščanstvo postalo edina religija rimske države.

Samostan Khor Virap v Armeniji.

Krščanstvo je v Armeniji sprožilo graditev cerkva in samostanov. Nastala je samostojna cerkvena arhitektura, povsem različna od poganskih templjev. Obstajajo teze, da evropska gotika izvira pravzaprav iz Armenije. Svojo abecedo so dobili leta 406, kmalu zatem je sledil prevod Biblije v armenščino. Kako velik je njihov prispevek k razvoju kulture in kako Armenci cenijo svojo kulturno dediščino ter kulturo nasploh, se lahko vsakdo prepriča med obiskom muzeja Matendaran v Erevanu, kjer hranijo 20 tisoč dragocenih pisnih dokumentov: spise grških filozofov, Ptolemajevo astronomijo, Evklidovo geometrijo: prepisi iz srednjega veka, potrpežljivo delo menihov v armenskih samostanih.

Genocid nad Armenci
Največja armenska nesreča, ki je prekinila in ustavila ta obetavni začetek, je  bil nastanek islama. Že arabski roparski pohodi so v Armeniji povzročali prava opustošenja, dokončno pa so armensko samostojnost zapečatili Turki. Ko je Armenija postala del turškega imperija, so njeni kristjani delili usodo krščanske raje v tej državi. Plačevali so visoke davke, jemali so jim otroke za vzgojo v janičarje in izpostavljeni so bili pogostim pogromom. Edini armenski zaveznik je bila carska Rusija, ki se je razglasila za zaščitnika kristjanov v Turčiji. To se je končalo z rusko revolucijo, ko so boljševiki v turškem voditelju Atatürku videli revolucionarja in zaveznika.

Žrtve armenskega genocida. (Foto: Twitter)

Zahodnemu svetu je očitno bilo in mu je še vedno popolnoma vseeno, kaj se dogaja z Armenci, tako kot jim je bilo vseeno leta 1915, ko so Turki  poklali ali pustili od lakote umreti poldrugi milijon Armencev. Vest človeštva oziroma tistih posameznikov, ki vest še imajo, otežujejo ohranjene podobe s Pohoda smrti, podobe genocida, ko so turški vojaki gnali armenske množice v sirske puščave, podobe obešencev, križanih armenskih deklet, od lakote umrlih s otrok …

Muzej v Erevanu hrani prekrasno izrezljana lesena vrata neke uničene cerkve, ki so jih armenski begunci prinesli na sever. Ljudje, ki so bežali za življenje, so s seboj prinesli ta težki, a zanje tako ljub in pomemben tovor!

Armenija je po genocidu postala turška in kurdska, Armenci, tisti, ki jim je uspelo uiti, pa živijo razseljeni po vsem svetu. Ostal je samo ostanek nekoč velike armenske države, to, kar je že pred tem carska Rusija v vojnah iztrgala turškemu imperiju. Po prvi svetovni vojni, ko so bili Turki, zavezniki Nemcev, poraženi, bi Armencem lahko vrnili njihovo domovino, vendar to ni bilo v interesu nobene od velikih sil, še najmanj Sovjetom.

Nova turška agresija
Gorski Karabah, pokrajino z armenskim prebivalstvom, so v Sovjetski zvezi dodelili Azerbajdžanu. Sovjetska politika je sicer znotraj svojega imperija ustvarjala nacionalne države, a je meje postavljala tako, da te države v nacionalnem smislu nikoli niso bile enotne. Tako je bilo tudi v Ukrajini, tako je bilo v Uzbekistanu, v pribaltskih republikah. Tako so slabili nacionalni naboj svojih sestavnih delov ter  ustvarjali  in uresničevali sovjetski internacionalizem. Armensko prebivalstvo Gorskega Karabaha pa se je leta 1988  osamosvojilo. Sledili so pogromi nad Armenci v Azerbajdžanu in beg preostalega armenskega prebivalstva v Armenijo. Naslednji pogrom nad Armenci je bil spet leta 1990. (Slovencem, ki nas je nekaj manj kot Armencev in ki nam zgodovina tudi ni prizanašala, ni v čast, da Gorskega Karabaha nismo priznali, tako kot tudi nismo priznali genocida nad Armenci leta 1915)

Sedaj, leta 2020, se ponavlja zgodovina iz let 1915, 1988 in 1990. Turki in Azerbajdžanci (ki so tudi Turki) so napadli armenski Gornji Karabah, ki je klonil. Dogaja se eksodus armenskega prebivalstva in majhna Armenija bo postala še manjša, njihova nesreča pa še večja. Med Azerbajdžanom in Turčijo bo ostal samo še ozek armenski pas – ali pa niti to ne. Če se bo to zgodilo, se bodo uresničile Erdoganove sanje – med islamskimi Turki Azerbajdžana, Turkestana, Uzbekistana, Kirgizistana, Kazahstana in njegovo Turčijo ne bo nobene tujerodne in krščanske države več. Njegov cilj je gotovo nastanek nekake islamske federacije turških narodov, zveze držav, ki razpolagajo z  zalogami nafte in plina, z dragocenimi kovinami in z velikimi demografskimi potenciali. To so sanje carigrajskega sultana, zaradi katerih bi se evropski politiki morali zamisliti.

Impotentna Evropska unija
Krščanska Evropa bi morala biti trden zaveznik majhnega in nesrečnega  armenskega naroda, ne pa da vztraja pri nespremenljivosti mej iz sovjetskih časov, pri formalnosti, ki prinaša nesrečo celotnemu narodu.   Turki, ki danes pobijajo Armence, so bili stoletja tudi naši sovražniki in največja grožnja Evropi. Fronta v Gornjem Karabahu je tudi frontna linija Evrope in sovražnik Armencev je tudi danes sovražnik Evrope.

Če bo Evropa nesrečne Armence spet prepustila njihovi usodi, bo to še en dokaz o evropski dekadenci. Evropa ne pomeni nič več niti v političnem, še manj v vojaškem pogledu. Ne ve več, kdo je njen prijatelj in kdo sovražnik. Tej evropski dekadenci se čudi in smeji ves svet. Medtem ko se je Burma znebila svojih  muslimanov, medtem ko jih Kitajska (sicer nečloveško) uničuje, jih Evropa uvaža, pušča pa umirati svoje naravne zaveznike. Še več, Erdogan uničuje krščansko Armenijo tudi s pomočjo milijard, ki mu jih pošilja (krščanska) Evropa. Človek ne ve, ali bi se jokal ali smejal.

Besede ne povzdigne niti papež, ta voditelj katoliškega krščanstva, ki verjame v  ekumenizem in bratstvo med abrahamskimi religijami, medtem ko ena od teh religij nadaljuje svoj osvajalni pohod. Kaže, da je tudi Bog obupal nad nami in celo svojega predstavnika na Zemlji udaril s slepoto.

Medtem ko si turški predsednik zaradi svojih zunanjepolitičnih uspehov lahko mane roke, se mi vprašajmo: Kdo bo naslednji? Kdo bo na vrsti po Cipru, po Armeniji in verjetno po Grčiji?

Borut Korun