Pred tridesetimi leti so muslimani sprejeli svojo deklaracijo o človekovih pravicah, ki temelji na šeriatskem pravu. Deklaracija je močno orožje v islamizaciji zahodnega sveta. Zahodnjaki smo se ujeli v past lastne »progresivnosti«. V teh dneh mineva trideset let, odkar je bila sprejeta deklaracija človekovih pravic v islamu ali »kairska deklaracija«, kot jo nekateri imenujejo. Podpisana je bila 5. avgusta 1990 (oziroma meseca muharama v 1411 letu Hidžre, če se držimo uradnega islamističnega datuma na deklaraciji), podpisali pa so jo ministri držav članic Organizacije islamskega sodelovanja. V tej organizaciji ima polnopravno članstvo 57 držav z 1,6 milijarde prebivalcev. Več držav, med drugim Rusija in Bosna, ima status opazovalk. Organizacija islamskega sodelovanja ima predstavništvo tudi pri sedežu EU v Bruslju, kjer seveda lobira z denarjem bogatih zalivskih držav in utira pot islamizaciji. In eno od orodij za to je tudi kairska deklaracija.
Samo besedilo in slog deklaracije ter tudi področja, ki jih zajema, sicer zelo spominjajo na »zahodno« Splošno deklaracijo o človekovih pravicah. Pomembna razlika pa je v tem, da islamistična deklaracija v nasprotju z »zahodno« nima niti najmanjšega namena razbijati tradicij islamistične družbe ali celo uvajati sekularno družbo, prav nasprotno. Kairska deklaracija je moderen način uzakonitve šerije, saj se celotna deklaracija podreja predvsem šeriatskemu pravu in islamističnim družbenim tradicijam. To je jasno zapisano že v preambuli deklaracije in se kot rdeča nit vleče skozi celotno besedilo.
Pravice podrejene šariji
Islamska deklaracija je torej podrejena šariji, se pravi, da merilo ni človekovo dostojanstvo, ampak šeriat, verski predpisi islama. »Temeljne pravice in univerzalne svoboščine v islamu so del islamske vere,« je zapisano. To pomeni, da se vsa dejanja, ki se nanašajo na vero, politiko, družbo, družinsko ali zasebno življenje, presojajo (in kaznujejo) po »božji postavi«, ki temelji na Koranu in izročilu muslimanskega preroka Mohameda. Kairska deklaracija na teoretični ravni uzakonja niz človekovih pravic tako kakor zahodna deklaracija, a jih v isti sapi omejuje z islamističnimi pravili. Tako recimo predpisuje, da lahko vsak prosto deluje po svoji vesti in sledi svojemu osebnemu verskemu prepričanju in tako naprej. Vendar, če opravlja kakršnokoli javno funkcijo (se pravi v politiki, sodstvu ali državni upravi), mora delovati v skladu s šarijo, kar v praksi pomeni, da mora svoje osebno prepričanje podrediti islamu.
Kairska deklaracija tudi razglaša vladavino prava ter princip enakosti in pravice za vse, a izrecno z omejitvami, ki jih nalaga šeriatsko pravo. To pomeni, da so ženske in “nemuslimani” v pravno drugačnem položaju (beri slabšem), kot so muslimanski moški. Kairska deklaracija recimo tudi »omogoča«, da si lahko posameznik sam izbira svojo osebno veroizpoved in jo po želji menja za drugo ali pa sprejema ateistični svetovni nazor, razen če je bila ta sprememba storjena pod pritiskom, finančno pogojena, zaradi »izkoriščanja« nevednosti … Vse zapisane izjeme, v primeru širokega branja, v praksi preprečujejo prestop iz islama v drugo veroizpoved. Kairska deklaracija tudi predpisuje človekovo dostojanstvo pri izvrševanju kazni. Prepovedane so vse oblike mučenja, okrutnosti in poniževalnega ravnanja, razen seveda tistih, ki jih predpisuje šeriatsko pravo. Tako je torej dovoljeno in ni v nasprotju z deklaracijo o človekovih pravicah v islamu, javno bičanje prestopnikov ter sekanje rok tatovom. Dovoljena je javna usmrtitev prešuštnikov s kamenjanjem.
Islamizacija Zahoda
Muslimani svojo deklaracijo s pridom uporabljajo za širjenje islama (tudi) v zahodnem svetu. Celotni predeli po zahodnih mestih postajajo avtonomne cone, v katerih mestne ali državne oblasti praktično nimajo več nobenega vpliva na tamkajšnje prebivalce. Iz teh con, ki so se oblikovale okoli islamističnih verskih centrov, se islamizacija počasi širi po celotnem območju. Korak za korakom muslimani v zahodnih državah vsiljujejo svoj način življenja domačinom, ker smo zahodnjaki ujeti v past, ki smo si jo sami nastavili. Z vzpostavitvijo progresivne, sekularne družbe smo pohabili ali razsuli stoletne tradicije krščanske Evrope. Z različnimi deklaracijami in zakonodajo, s katero smo skušali zavarovati človekove pravice, smo paradoksalno omogočili tistim, ki našemu pojmovanju človekovih pravic nasprotujejo, da naš družbeni sistem uničijo. Seveda bo kdo ugovarjal, da tudi muslimani upoštevajo deklaracijo o človekovih pravicah. Da in ne. Človekove pravice ali interpretacija človekovih pravic, kot jo poznamo v zahodni civilizaciji, so za muslimane relevantne samo v tistem delu, kjer koristijo njihovim namenom.
Zahodna družba v pasti
V primeru negativnega pisanja glede islamizacije v zahodnem svetu islamisti takoj začnejo kričati o »napadu na človekove pravice«. In politično korektna zahodna družba se vse bolj uklanja pritisku islamistov ter jim daje vse več prostora v naši družbi, pa naj gre za muslimanski kodeks oblačenja, obredno klanje živali ali fizično »kaznovanje« žensk. V past politične korektnosti ujeti zahodnjaki si preprosto zatiskamo oči in pristajamo na dvojna pravila − ena za domačine, ena za islamiste. Tako recimo dovolimo, da muslimani preprosto uzurpirajo vse javne prostore za javne molitve, na drugi strani pa omejujemo krščansko tradicijo, da ne bi »vznemirjali« muslimanov. Muslimanom se dovoli paradiranje s plakati, v katerem zahtevajo smrt za »sovražnike islama«, zahodnjake pa se postavi pred sodišče, če nasilno islamizacijo kritizirajo, češ da je to »sovražni govor«. Lahko bi celo rekli, da se je na Zahodu vsaj delno že uveljavila kairska deklaracija, ki predvideva kazen za tiste, ki »blasfemično« govorijo ali pišejo o islamu.
Če torej evropska družba ne bo končno nehala mižati, se sprenevedati in se skrivati za sluzavo politično korektnostjo, bodo Evropo dejansko prevzeli muslimani. In to bo konec zahodne civilizacije, vključno z njeno deklaracijo o človekovih pravicah.
Bogdan Sajovic