fbpx

Številne ukrajinske matere morajo same iskati trupla svojih sinov na okupiranem območju

Ukrajinka tako prevaža truplo svojega padlega sina. (Foto: Twitter Visegrád 24, Eric Marmor)

Ukrajinka Ljudmila Kuprijčuk je stala na blatnem polju in jokala. Njen nekdanji mož je truplo njunega sina zavijal v odejo. “Bila sem histerična,” pravi. “Rekla sem mu, ali ga bomo kar peljali domov v prtljažniku našega avtomobila. Moj nekdanji mož je zakričal name: “Pomiri se, samo spraviti ga moramo od tod.” Ljudmila je ena od številnih ukrajinskih mater, ki so primorane svoje mrtve sinove iskati same na bojišču. Ker trupla več mesecev niso pokopana, se matere soočajo s hudo bolečino.

Ločeni par je kupil starega mercedesa in prevozil na stotine kilometrov. Znašla sta se na sovražnih linijah, da bi našla truplo mrtvega sina, ki je bil ukrajinski vojak. In tako sta se prebijala skozi polja s kraterji na ruskem okupiranem ozemlju. Potem ko je ustavil avto, je Anatolij, Ljudmilin nekdanji mož, pristopil do nekaj zgorelih oklepnih vozil. Trupla so ležala razmetana po tleh.

“Raztrgal je del uniforme, da bi videl, ali ima tetovažo na roki,” pravi Ljudmila. “Bila je tam. Pisalo je: ‘Nikoli ne obupaj’.” To je bilo vse, po čemer sva prepoznala sina,” je s tresočim glasom povedala ta štiridesetletnica. “Trupla so več dni ležala zunaj, sredi ničesar. Niso bila le ožgana, jedle so jih tudi divje živali.” Njen sin Maksim je bil star le 20 let in je umrl na drugi dan ruske invazije – 25. februarja 2022.

Nihče ni posvečal pretirane pozornosti paru srednjih let, ko je ta prispel v rusko okupirano vas Tomarine, približno 90 minut vožnje oddaljeno od južnega mesta Herson. Marca lani Rusi in njihovi zavezniki še namreč niso uspeli vzpostavili svoje uprave, tako da je bilo vse kaotično. Ko sta zapeljala v bližino vasi, sta naletela na prvo skupino vojakov. “Izstopila sem iz avta in stopila proti moškemu, ki je vame uperil pištolo,” se spominja Ljudmila.

“Ampak nisem bila prestrašena, le gnus sem čutila do teh ljudi”. Nekako ji je uspelo prepričati vojake, naj ju spustijo mimo. Pokazala jim je fotografijo svojega sina in odpeljala sta se lahko do polja, kjer je umrl njun sin Maksim. Nato je par s truplom v prtljažniku začel svojo dvanajsturno pot domov v Vinico v osrednji Ukrajini.

Uradnih podatkov o številu mrtvih ukrajinskih vojakov ali njihovih pogrešanih truplih ni, ker so to strogo zaupni podatke. Kot poklicni vojak, nameščen v Lvovu v zahodni Ukrajini, Maksim Ljudmili ni povedal, da je bila njegova desantna divizija poslana na jug države, da bi ustavila rusko ofenzivo. Pravi, da je bila šokirana, ko ji je njegovo dekle sporočilo, da je umrl. Eden od Maksimovih kolegov je imel fotografijo polja, kjer je bil ubit, in je povedal, da je njegovo truplo še vedno tam. Po njegovih besedah je bil za Maksima usoden strel z minometom, drugih podatkov o okoliščinah njegove smrti pa ni bilo. Ljudmila je vzpostavila stik z Maksimovo vojaško enoto, ki ji je svetovala, naj počaka na informacije. “Vsak večer sem norela, ker sem razmišljala, da moj sin sedaj leži na mrazu in da ga nimam s čim pokriti,” pravi Ljudmila. Nekaj dni kasneje, ob zori, sta se Ljudmila in Anatolij odpravila iskat Maksima, da bi ga pripeljala domov. Nista imela načrta, le fotografijo, ime vasi in kontakt z domačinom, ki se je prostovoljno javil, da ju bo vodil.

Foto: epa

Z vsemi možnimi sredstvi iščejo svoje ljubljene
Aljona Verbicka, pooblaščenka ukrajinskega predsednika Volodimirja Zelenskega za zaščito pravic veteranov, pravi, da je med februarjem in koncem leta 2022 izginilo 15 tisoč ukrajinskih civilistov in pripadnikov vojaškega osebja. Lahko bi bili ubiti, ujeti ali ni znano, kaj se je z njimi zgodilo. Ljudje uporabljajo vsa možna sredstva, da bi našli svoje ljubljene. Slavna televizijska voditeljica je začela nacionalni projekt za pomoč pri iskanju. Ukrajinci tudi donirajo denar za opremo, kot so kombiji hladilniki za evakuacijo trupel vojakov in njihovo vrnitev družinam. V skupinah družbenih medijev na Facebooku in Telegramu ljudje delijo informacije o pogrešanih in prosijo za pomoč.

Slika na Telegramu je razkrila sinovo smrt
Natalija Karpova, prav tako iz Vinice, je na ruskem kanalu Telegram našla fotografijo trupla svojega sina Romana. Rusko vojaško osebje na teh kanalih redno objavlja in tako neposredno sporoča informacije, pogosto pa je to edini vir informacij iz zasedenih ozemelj. Objava v tem konkretnem primeru je nakazala, da je 30-letnega inženirja ubil ostrostrelec. Romanovi prijatelji, ki so to najprej ugotovili, so jo poklicali, da bi ji sporočili njegovo smrt, povedali so ji, da je umrl konec aprila. Zatem je nemudoma začela iskati njegovo fotografijo po internetu. Ko se obrnila na njegovo enoto, so ji rekli, da ne razpolagajo z nobenimi dokumenti, da bi njen sin umrl.

Ker vojska okrog pogrešanih vojakov ne daje komentarjev, morajo družine pogosto čakati na vlado ali prostovoljce, da jim pomagajo pridobiti truplo. Natalija, devetinpetdesetletna zdravnica, je pustila službo in se posvetila iskanju Romanovega trupla. Vedela je, da je Roman šel na fronto, a ni vedela, kam. Slika, objavljena na Telegramu, ji je služila za njegovo identifikacijo in ji razkrila približno lokacijo trupla v vzhodni Ukrajini.

Na srečo je nato vendarle dobila pomoč vojske, ki je nad lokacijo, kjer naj bi bilo sinovo truplo, poslala dron. Truplo so našli v bližini vasi Dovhenke blizu mesta Izjum v vzhodni Ukrajini. Toda zaradi hudih bojev in ruske okupacije se mu ni mogla približati. In potem je prišlo do preboja, ko so Ukrajinci septembra 2022 vas osvobodili. “Bila je jesen, vedela sem, da ne smem izgubljati časa,” je povedala. S prihodom zime in snega od trupla namreč ne bi ostalo nič več. Hitro je sestavila iskalno ekipo s pomočjo lokalnih politikov, aktivistov in vojske. Pod gosto plastjo rastlinja, na območju, polnem zasajenih min, so naposled le našli Romanovo truplo. Njegove vojaške oznake so ga identificirale.

“Počutila sem se, kot bi mi breme padlo s hrbta,” je povedala Natalija, medtem ko se ji je tresel glas. “Sploh si ne morete predstavljati, kakšen je občutek, ko ne morete prinesti trupla svojega sina domov, da bi ga pokopali.” Njegovo truplo so pokopali v domači Vinici. Zračne sile so za BBC povedale, da zaradi hudih spopadov in ruske okupacije Romanova enota tedaj, ko je Natalija poizvedovala po njem, ni bila seznanjena z vsemi smrtmi.

Po vrnitvi v Vinico je Ljudmila Maksimovo truplo odpeljala naravnost v mrtvašnico. “Pustili so mi samo videti sinovo roko. Niso mi dovolili videti njegovega trupla, ker ni imelo glave,” je povedala. Nataliji dejstvo, da je našla in pokopala sina, ni prineslo miru, poroča Kurir. “Z možem nikakor ne moreva verjeti, da je mrtev. Želim si našo zmago, da se nobena druga mama več ne znajde v mojem položaju,” je zaključila.

Sara Kovač