Nicolas Ernesto Maduro Guerra je edini sin venezuelskega diktatorja Nicolasa Madura, ki ga je oče komaj 27- letnega postavil na različne politične položaje, zdaj pa se po svetu brezobzirno vozi z zlatim Ferrarijem, medtem ko Venezuelci dobesedno stradajo, večina otrok je podhranjenih, primanjkuje jim osnovnih zdravil, država pa je zaradi popolnoma zgrešene politike prejšnjega diktatorja Huga Chaveza in njegovega naslednika Nicolasa Madura do vratu zadolžena, inflacija je poskočila v nebo, korupcija je postala dnevna praksa.
Borba za preživetje je v tej južnoameriški državi postal vsakdanjik. Represija s strani vladajoče socialistične elite in lakota že mesece vladata državi. A zaradi pomanjkanja, humanitarne in ekonomske krize ne trpijo vsi. Tipično za socialistične, totalitarne diktature se vladajoča elita koplje v denarju (in očitno zlatih ferrarijih), ter si še naprej polni svoje žepe na račun stradajočega prebivalstva, ki mu ne preostane drugega, kot da se bori za preživetje, brska po smetnjakih za hrano ali pa beži iz države v improvizirana begunska taborišča v sosednjo Kolumbijo in Brazilijo.
Medtem ko ima sin sedanjega diktatorja zlat Ferrari, vreden več kot 200 tisoč evrov, hčerka pokojnega Huga Chaveza velja še vedno za najbogatejšo žensko v Venezueli – ima namreč kar 3,8 milijarde dolarjev vredno premoženje v ameriških in andorskih bankah.
Zveni kaj znano?
Venezuela trenutno doživlja eno največjih humanitarnih kriz na svetu, vladajoča socialistična vlada Nicolasa Madura pa obstoj krize zanika in trdi, da gre za izmišljotino zahoda, da so krizo ustvarile imperialistične sile na čelu z ZDA. Novinarjem tujih medijskih hiš v državi ni dovoljeno snemati, saj si vlada želi prikriti popoln kaos in kolaps države z največjimi zalogami nafte na svetu.
Kljub temu se je novinarju medijske hiše CNN uspelo pod krinko prebiti v južnoameriški socialistični kaos. Snemati je moral na skrivaj, saj bi ga v nasprotnem primeru državne oblasti aretirale. Posnetki pričajo o neopisljivi revščini, prebivalcih, ki plenijo tovornjake s hrano, popolnoma praznih trgovinskih policah, izstradanih otrocih in dolgih čakalnih vrstah v javnih kuhinjah.
Ulice so polne vojske, saj opozicija in prebivalstvo že več mesecev vztrajajo na ulicah, protestirajo, se borijo in umirajo v upanju na boljšo prihodnost, kjer jim ne bo treba več ur na dan pešačiti do državne meje in prek nje v sosednjo Kolumbijo samo zato, da bi lahko kupili hrano in osnovne človekove potrebščine. Na ulicah prestolnice potekajo vsakodnevni spopadi, vojska protestnike napada s solzivcem (mimogrede ,vsaka stane 60 ameriških dolarjev) na desetine jih je že izgubilo svoje življenje.
Oklepanje oblasti za vsako ceno
Ljudje zahtevajo spremembe, a Madurova vlada očitno ne razmišlja o odstopu z oblasti ali celo razpisu svobodnih demokratičnih volitev – raje gre v nasprotno smer in zapira opozicijske voditelje, proti protestnikom pošlje vojsko, zrežira volitve v ustavodajno skupščino ter ji podeli neomejena pooblastila za vladanje in na takšen način zavzame parlament, v katerem ima od decembra 2015 večino opozicija.
U. V.