Vojna v Ukrajini se ni začela šele 24. februarja 2022, marveč že leta 2014 s spretno informacijsko vojno Rusije in pretkanim izkoriščanjem notranje polarizacije ter rastočih separatističnih teženj v Ukrajini. Putin je situacijo spretno izrabil kot vodo na mlin ruskega imperializma. Leta 2014 se je po Majdanu zgodila priključitev Krima, zatem pa vse do leta 2022 trajajoča vojna v Donbasu.
Za boljše razumevanje, kako se je začela velika ruska ofenziva 24. februarja 2022, je treba vedeti, kaj se je dogajalo pred tem. Govora je o vojni v Donbasu, ki je trajala že osem let, torej vse od leta 2014. Po poročanju portala Histmag je čas med letom 2014 in 2022 zelo burno obdobje ukrajinske zgodovine. Ukrajina ima zelo neugoden geostrateški položaj. Rusija, ki nanjo meji, pa že od nekdaj destabilizira državo. Toda imperialistična politika Kremlja je že večkrat naletela na odpor. Tragično dogajanje se je začelo z Majdanom, nadaljevalo z rusko priključitvijo Krima in dolgoletno vojno v Donbasu. Gre za elemente, ki so ključni za boljše razumevanje rusko-ukrajinskega spora. Zgodovina Ukrajine po razpadu Sovjetske zveze je sicer povezana s Skupnostjo neodvisnih držav, Ukrajina pa je bila ena od ustanoviteljic te organizacije.
Od 16. julija 1991 je postala suverena in neodvisna država. Vendar pa v zavesti ruske vladajoče elite in oligarhije meja med državama ni nikdar obstajala. Moskva Ukrajino dojema kot svoje naravno vplivno območje in kot enovit ruski politično-kulturni prostor. Strateški cilj zunanje politike Vladimirja Putina je ohranitev tega stanja. Iz ruske politično-gospodarske perspektive je Ukrajina sestavni del postsovjetskega prostora. Putinov cilj in njegova poglavitna ambicija je bila vzpostavitev carinske unije z ukrajinsko vlado, ki naj bi se do leta 2015 preoblikovala v Evrazijsko unijo. Ruski hegemonistični in strateški načrti so bili verjetno onemogočeni leta 2013, ko je Ukrajina imela priložnost podpisati pridružitveni sporazum in sporazum o poglobljenem ter celovitem območju proste trgovine z Evropsko unijo.
To bi seveda pomenilo ločitev od ruske gospodarske politike. Med vrhom vzhodnega partnerstva Evropske unije v Vilni 28. in 29. novembra 2013 bi moral ukrajinski predsednik Viktor Janukovič podpisati pridružitveni sporazum, a je v zadnjem trenutku od prejšnje odločitve odstopil. Verjetno je bila njegova odločitev posledica izjemnega politično-gospodarskega pritiska Kremlja, kar pa ni bilo podprto z javnim mnenjem. Odstop od podpisa pa je bil vzrok za politično krizo, ki je sledila. Vendar pa to ni bilo prvič po osamosvojitvi. Na podoben način so se Ukrajinci odpravili na ulice že leta 2004 v zvezi s ponarejenimi volitvami, na katerih je sicer zmagal Janukovič. Dogodek se je v ukrajinsko zgodovino zapisal pod imenom oranžna revolucija. V času njegove vladavine je Ukrajina izkusila visoko inflacijo in surovo davčno politiko.
Nezadovoljstvo Ukrajincev je naraščalo, zgodil se je Majdan
Industrija je začela propadati, v državi pa krepili korupcija, nepotizem in popolna nekaznovanost med oligarhi, ki so podpirali predsednika. Mera pa je bila polna, ko je Janukovič odstopil od podpisa pridružitvenega sporazuma s strani Ukrajine. Predsednik je tako zanemaril težnje Ukrajincev, ki so želeli postati del Evropske skupnosti. To je sprožilo val večmesečnih protestov po vsej državi, ki se jih spominjamo pod imenom Majdan ali Euromajdan. Demonstranti so zahtevali podpis sporazuma z Evropsko unijo in politične spremembe vključno z odstopom Janukoviča. Demonstracijsko gibanje pa se je še okrepilo po dogodkih 30. novembra 2013, ko so posebne enote milice “Berkut” skušale brutalno zatreti demonstracije, ki so potekale na osrednjem trgu Kijeva – Trgu neodvisnosti, ki je bil med protesti preimenovan v Majdan.
Policijsko nasilje pa je v ljudeh še okrepilo odpor. Naslednji dan se je na ulice podalo 800 tisoč oseb, protesti pa so se razlili tudi na druga mesta. Na zahodu države so protestniki prevzeli upravne zgradbe vključno z Mestno hišo v Kijevu. Demonstracije pa so se po ukrajinskih mestih nadaljevale tudi v naslednjih mesecih. Najprej je bil odziv oblasti na protestniške akcije medel, zatem pa je med 10. in 11. januarjem 2014 sledilo brutalno policijsko nasilje. Vendar pa agresija za pacifikacijo nasprotnikov Janukoviča ni zadostovala. V ta namen so bile organizirane demonstracije v podporo Janukoviču. Šlo je tudi za plačane provokatorje in zaposlene v državnih podjetjih, ki so bili prisiljeni protestirati, sicer bi ostali brez službe. Propagandnega bojkota se je udeležilo komaj 50 tisoč protestnikov (13. in 14. decembra 2013) in ne 200 tisoč, kot so trdili organizatorji.
Proruska propaganda je protestnike razglasila za “fašiste” in “naciste”
V začetku februarja so ruski in provladni ukrajinski mediji začeli širiti lažne informacije, da med protestniki prevladujejo “fašisti”, “nacisti” in “banderovci” ter da jih obvladujejo sovražne sile. Dezinformacije so bile učinkovito propagandno orodje za polarizacijo družbe. Vrhunec protestov na Majdanu je bil med 18. in 20. februarjem 2014. Neposredni vzrok za dogodke je bila odločitev predsednika Vrhovne rade Volodomirja Ribaka, ki je preprečil obnovitev ustave iz leta 2004. Ustava bi zagotovila uvedbo parlamentarno-predsedniškega sistema, ki bi omejil oblast Janukoviča. Protestniki z Majdana so se napotili proti parlamentu, kjer pa so jih že čakale oborožene enote Berkuta. Sledilo je več dni krvavih spopadov z demonstranti. Boj ni bil enakopraven. Milica je bila oborožena s strelnim orožjem, dodatno pa so jo krili ostrostrelci s sodelovanjem oddelkov provokatorjev. Po vsej verjetnosti je vlada plačala tudi oborožene gangsterje. Na drugi strani so bili demonstranti, oboroženi s tlakovci in molotovkami.
Branilci Majdana so zažigali gume, da bi s pomočjo dima ovirali operacije Bakmuta. V spopadih je umrlo več kot sto ljudi, v veliki večini demonstrantov. Nad Ukrajino so se zgrinjali oblaki državljanske vojne. Poljska vlada Donalda Tuska je ukrajinskim oblastem zagrozila, da si bo prizadevala za sankcije. ZDA so posledično dejansko uvedle sankcije za 20 oseb, odgovornih za uporabo brutalne sile. Zadeve je komentiral tudi Putin, ki je javno izrazil “skrb” zaradi razmer in nedvoumno nakazal, da so protesti ukrajinskih opozicijskih aktivistov poskus državnega udara. Zvečer istega dne se je z diplomatsko misijo v Kijev podal poljski zunanji minister Radosław Sikorski, ki sta ga spremljali delegaciji Francije in Nemčije. Sledili so vnovični pogovori med vlado in opozicijo, med katerima je bilo sklenjeno premirje, a prekinjeno že po nekaj urah. EU se je odločila uvesti sankcije v obliki prepovedi vizumov in zamrznitve sredstev v tujini.
Množične rušitve Leninovih kipov in Janukovičev beg
Pritiski Zahoda, javnega mnenja in rastoče nezadovoljstvo prebivalstva so Janukoviča prisililo h konkretnim dejanjem. Njegova pooblastila so bila omejena v skladu z ustavo iz leta 2004. Prav tako je bil primoran (v naslednjih desetih dneh) vzpostaviti novo vlado in organizirati predčasne predsedniške volitve. Še zadnji privrženci Janukoviča so prehajali na stran protestnikov, celo milica z območja Lvova je z nekaj avtobusi prispela na Majdan, da bi podprla opozicijo. Po celotni državi so začeli ljudje množično rušiti Leninove kipe, kar je bilo simbolično dejanje pretrganja vezi s komunizmom. V noči med 21. in 22. februarjem so iz ulic izginile enote milice, z njimi pa tudi Janukovič. Po neuspelem begu v Rusijo se je odpravil na Krim. Novi notranji minister Arsen Avakov je bivšega predsednika spoznal za krivega smrti več kot 100 oseb in za njim razpisal tiralico. Janukovič je v strahu pred sodiščem pobegnil neznano kam.
Po Janukovičevem begu so se zgodile velike politične spremembe, med drugim je bil za šefa parlamenta imenovan Oleksandr Turčinov. Sprememba v vladnih vrstah je okrepila separatistične težnje na Krimu. Separatistične težnje so obstajale že pred tem, zato je bil Krim od leta 1992 uradno avtonomna republika, toda v mejah Ukrajine. Krepitev separatizma skupaj z naraščajočim strahom krimskih Rusov je bila krinka za ekspanzivne težnje Kremlja. Takoj ko je Janukovič zapustil Krim, so na Krim začele prodirati čete in vojaški specialci. Vojaki z neoznačenimi uniformami so v zgodnjih jutranjih urah, 27. februarja 2014, začeli napadati zgradbe parlamenta in vlade Avtonomne republike Krim v Simferopolu, zatem pa so bile izobešene ruske zastave. Ukrajinska stran je zadevo prepoznala za teroristično dejanje Rusije.
Ruska agresivna dejanja so pomenila kršitev Budimpeštanskega memoranduma
Putin je situacijo najprej pojasnjeval, da gre v primeru “zelenih mož” za “predstavnike samoobrambe rusko govorečih državljanov Krima”. V resnici so bili napadalci vojaki ruskih specialnih enot, njihov namen pa je bil zavzetje strateških točk na Krimu, da bi bilo pozneje mogoče vojaško zavzeti celotni polotok. Postopoma so zasedli tudi letališča, cestna križišča, prehode, dele infrastrukture in opreme vojske ter ukrajinskih varnostnih struktur. Ukrajinski vojaki so imeli po naročilu Kijeva prepoved izzivanja oboroženih spopadov, a so se nekatere baze kljub temu upirale. Razmere so postale kritične, ko je med ruskim napadom na enoto v Simferopolu umrl ukrajinski vojak. Na tej točki je konflikt z Rusijo iz politične prešel v vojaško fazo. Rusija je ustvarila tudi informacijski kaos. Namen je bil širitev propagande in dezinformacij. Tako spletne strani vlade kot tudi zasebni telefoni ukrajinskih politikov so bili žrtev kibernetskih napadov.
Turčinov, ki je tedaj izpolnjeval dolžnosti ukrajinskega predsednika, je 28. februarja Rusijo obtožil agresije in od Putina zahteval, da nemudoma ustavi provokacije na Krimu. Naslednji dan, 1. marca, je samooklicani premier Avtonomne republike Krim Siergiej Aksinov Putina prosil, da naj “zagotovi mir in varnost prebivalcem Krima”. Ruski predsednik je nemudoma pozval dumo, naj obravnava prošnjo za odobritev uporabe oboroženih sil Ruske federacije na ozemlju Ukrajine, da bi “normalizirali razmere”. Predsednikov predlog je bil soglasno potrjen. Ruska dejanja so pomenila kršitev Budimpeštanskega memoranduma, ki naj bi zagotavljal neodvisnost in ozemeljsko celovitost Ukrajine. To je bil dober razlog, da so ukrajinske oblasti Varnostni svet ZN zaprosile za sejo. 16. marca so samooklicane oblasti Krima in Sevastopola organizirale referendum glede statusa polotoka. Plebiscit je bil namenjen opravičevanju kršitve veljavnih norm mednarodnega prava.
Protiteroristična akcija ukrajinskih oblasti: spopadom se je pridružila tudi ruska vojska
Ob udeležbi 83,1 % je skoraj 96,77 % volivcev glasovalo za priključitev k Rusiji. Vendar referendum ni dočakal mednarodnega priznanja. Toda Rusija ga je kljub temu priključila, ukrajinski parlament pa Krim razglasil za začasno okupiran. Je pa odpor do dogajanja v Kijevu naraščal tudi na ukrajinskem vzhodu med tamkajšnjim rusko govorečim prebivalstvom. Revolucionarji iz Majdana so veljali za nevarne reakcionarje. Ruska propaganda je strašila pred izgubo nacionalne neodvisnosti in prisilno ukrajinizacijo. Takrat se je nova vlada zoperstavila separatističnemu razpoloženju in si prizadevala za popolno združitev Ukrajine. Po drugi strani pa so se krepile separatistične težnje ruske manjšine v Ukrajini, ki so se sčasoma radikalizirale. Razlog bi lahko bila ruska propaganda in učinkovite dezinformacijske dejavnosti. Polarizacija se je v Ukrajini vse bolj krepila. Zaradi stopnjevanja proruskih uporov v Donbasu je bila aprila 2014 napovedana razglasitev avtonomnih ljudskih republik v Donecku in Lugansku.
To je pomenilo začetek oboroženih spopadov, v katere se je vključila tudi ruska vojska. 13. aprila so ukrajinske oblasti proti separatistom sprožile antiteroristično akcijo, vendar se je izkazala za neuspešno. Nekateri ukrajinski vojaki, poslani na vzhodno fronto, so se predali ali se prostovoljno pridružili separatistom. Konec aprila je Kijev moral priznati poraz. Ukrajinci so izgubili nadzor nad delom Doneške in Luganške regije. Neuspeh pa je postal tudi motivacija za delovanje. Ukrajinski vojski so se pridružili številni prostovoljci, pripravljeni za boj v Donbasu. Istočasno je Kremelj separatistom dostavljal orožje in strelivo, kar pa ni bila edina oblika podpore. Poleti 2014 je ruska vojska redno sodelovala v vse bolj zaostrenih spopadih. Putin pa je ves ta čas lagal, da Rusija v Ukrajini ne izvaja nobene vojaške operacije. Toda njegove besede so bile v nasprotju s poročili o prisotnosti ruskih vojakov, tankov in vojaških vozil na ukrajinskem ozemlju.
Doneško letališče kot simbol ukrajinskega junaštva v donbaški vojni
Napredujoča ofenziva separatistov je imela za cilj zlomiti borbeni duh ukrajinskih vojakov. Morala med Ukrajinci tedaj še ni bila visoka. Ključna je bila 2. bitka za letališče v Donecku. Ukrajinske oborožene sile so se, podprte s prostovoljci, morale soočiti s številčnejšim in bolje opremljenim sovražnikom. Šlo je za poslednjo utrdbo ukrajinskega odpora na ozemlju Donecka. Branilci so bili poimenovani za “kiborge”, saj so v izjemno težkih pogojih vztrajali vse do 21. januarja 2016 in uničili približno 800 vojakov rusko-separatistične vojske, pri tem pa izgubila le sto borcev. Zasluge branilcev letališča so postale nacionalni mit, Ukrajinci pa jih imajo za junake vojne v Donbasu. Junija 2014 so Ukrajinci izbrali novega predsednika Petra Porošenka, ki se je bil primoran soočiti z destabilizacijo države. V Minsku je bilo sklenjeno premirje (5. septembra 2014). Rusija in Ukrajina pa sta se pod nadzorom OVSE zaobljubili odložiti orožje. Kljub temu je vojna v Donbasu trajala še naprej.
Drugi poskus vzpostavitve premirja s sodelovanjem delegatov iz Nemčije, Belorusije in Francije se je zgodil 12. februarja 2015. Spet je prišlo do premirja, vendar zgolj v teoriji. Ena najresnejših mednarodnih kriz med vojno v Donbasub se je zgodila prav v času zagotavljanja miru. Novembra 2018 so Rusi v Kerški ožini zasegli tri ukrajinske ladje, njihove posadke pa so obravnavali kot jetnike. 17. julija 2014 je prišlo tudi do tragične sestrelitve malezijskega letala nad območjem pod nadzorom separatistov. Od 298 potnikov ni preživel nihče. Večinoma so bili državljani Nizozemske. Vzrok katastrofe je bila ruska raketa protiletalskega sistema Buk M1. Ruske sile so krivdo najprej celo priznale, zatem pa obtožile ukrajinsko stran. Rusija je v ta namen tudi sprožila obsežno dezinformacijsko kampanjo. Leta 2019 pa so bile v Ukrajini znova predsedniške volitve. V drugem krogu je zmagal Volodimir Zelenski, po izobrazbi pravnik, prostočasno pa komik, igralec in plesalec.
Putin je Zelenskega podcenjeval
Za cilj si je izbral vzpostavitev miru na ukrajinskem vzhodu prek dialoga s Putinom, vendar pa slednji ni želel razpravljati in ni opustil svojih vojaških akcij. Situacija je postajala vse bolj napeta marca in aprila leta 2021. Na Krimu je tedaj prišlo do velike koncentracije ruske vojske. Podatki ZDA in EU kažejo, da naj bi bilo tam nastanjenih kar okoli 100 tisoč ruskih vojakov. Pod pritiski Zahoda je Putin vojsko umaknil, njihovo prisotnost pa pojasnjeval z vojaškimi vajami. Razmere med državama so postajale vse bolj napete zlasti zato, ker je Zelenski Ukrajino želel priključiti Natu. Junija 2021 je Ukrajina od Nata dobila dovoljenje, da v prihodnosti postane članica zavezništva. Septembra so ukrajinske enote izvedle skupne vaje s silami Nata.
Rusija je dejanja novega ukrajinskega predsednika prepoznala kot grožnjo celovitosti države, Ukrajino pa je obravnavala kot del Ruske federacije. Putin Zelenskega tedaj še ni jemal resno. Rusija je odgovorila z demonstracijo svojih sil. V skupnih rusko-beloruskih vojaških vajah je sodelovalo 200 tisoč vojakov. Novembra so se ruske enote vrnile na mejo z Ukrajino. Putin je začel svojo igro in Nato postavil pred svoje zahteve v upanju, da bo zavezništvo pristalo na oslabitev vzhodnega krila. Za Nato so bile nesprejemljive. V noči na 24. februar 2022 je Putin izdal ukaz za napad na Ukrajino.
Domen Mezeg