Zakaj je tudi slovenska levica odgovorna za islamski terorizem

Žrtev bruseljskih terorističnih napadov (Foto: Twitter).

Islamski terorizem – ki je med drugim krvavo udaril novembra lani v Parizu, marca letos pa v Bruslju – se na stari celini ne bi tako nevarno razrasel, če ne bilo ideološke in sistemske podpore evropske levice, katere del je tudi slovenska levica.

“Obstaja presenetljiva povezava med deli evropske levice in radikalnimi islamskimi misleci,” je pred meseci v govoru na Frankfurtskem knjižnem sejmu poudaril znani britansko-indijski pisatelj Salman Rushdie, ki mu islamisti že desetletja strežejo po življenju zaradi do islamskega preroka Mohameda kritične knjige Satanski stihi.

Islamisti in levica proti svobodi govora
Ta povezava med levico in islamisti, o kateri govori preganjani pisatelj, je skupni boj proti kritiki islama oziroma omejevanje svobode govora. Evropski levičarji svobodi govora nasprotujejo s pozicije tako imenovane politične korektnosti, ko vsako kritiko islamizma, ideologije multikulturnosti ali migracij označujejo za sovražni govor, islamski radikalci pa z verskih pozicij oziroma na podlagi načel islamskega fundamentalizma.

Gledano zgodovinsko je to zavezništvo med evropsko levico in islamskimi fundamentalisti presenetljivo in nenavadno. Temelj evropske levice je namreč marksizem, njegov utemeljitelj, nemški filozof Karl Marx, pa je nekoč zapisal: Vera je opij za ljudstvo. Torej, tudi islam. Poleg znanega Marxovega očitka, da vera kot svojevrsten opij množicam preprečuje, da bi se navdušile nad revolucionarnim levičarstvom, je levica na religijo vedno gledala tudi kot na nekaj preživelega oziroma zaostalega.

Zgodovina: levica proti islamskemu fundamentalizmu
Še nekaj desetletij nazaj – v času sovjetske zasedbe Afganistana (1979-1989) – so bile simpatije evropske levice na strani Rdeče armade in ne na strani islamističnih mudžahidov, ki so se z ameriško pomočjo borili proti sovjetski (ruski) vojski.

Tudi navdušenje nad islamsko iransko revolucijo leta 1979, ki je v Iranu odnesla z oblasti ZDA naklonjenega šaha Mohameda Rezo Pahlavija, je med zahodnimi levičarji kmalu usahnilo, ko je novi iranski diktator – verski voditelj ajatola Homeini – leta 1982 prepovedal in uničil levičarsko, marksistično stranko Tudeh.

Islamisti in levica dobijo skupni cilj
Toda stvari so se spremenile zaradi dveh stvari: prva je padec berlinskega zidu, propad komunizma in razpad Sovjetske zveze v letih 1989-1991. Islamisti, ki so se prej borili proti Rdeči armadi, kot na primer zloglasni Savdijec Osama bin Laden, ustanovitelj teroristične mreže Al Kaida, so se zdaj obrnili proti novemu sovražniku – ZDA oziroma Zahodu.

Islamski terorist Abdelhamid Abaaoud (Foto: Twitter).

Islamski terorist Abdelhamid Abaaoud, načrtovalec pariških krvavih napadov novembra lani (Foto: Twitter).

S tem so islamski radikalci avtomatično pridobili simpatije evropske levice, ki je obsedena s sovraštvom do kapitalizma in zahodne civilizacije. Islamiste in levičarje je zdaj povezoval skupni sovražnik.

Multikulturizem kot krinka za islamizacijo
Druga zadeva, ki je zbližala evropsko levico in islamske fundamentaliste, je ideologija multikulturalizma, ideologija, katere cilj je razgradnja zahodne civilizacije. Ta levičarska ideologija je muslimanskim priseljencem v Zahodni Evropi omogočila nekakšno krinko, v ozadju katere so izvajali radikalno islamizacijo muslimanskih četrtih.

Tak primer je zdaj zloglasna bruseljska četrta Molenbeek, od koder se rekrutirajo džihadisti, ki odhajajo v vojno v Sirijo in Irak, in teroristi, ki so zagrešili napade v Parizu in Bruslju. Tega islamističnega osjega gnezda oziroma te mini Islamske države v srcu evropske prestolnice ne bi bilo, če ne bi bilo levičarske ideologije multikulturizma, ki je med muslimanskimi priseljenci omogočila vzpon islamskega radikalizma.

Zavračanje zahodnih vrednot in življenjskega sloga
Ti muslimanski priseljenci in njihovi potomci vse bolj zavračajo vrednote in življenjski slog zahodne civilizacije (glej študijo: Fundamentalism and out-group hostility nizozemskega sociologa Ruuda Koopmansa). Še več, zaradi islamskega verskega fanatizma so pripravljeni celo moriti in ustrahovati Evropejce.

V zadnjih dnevih belgijska policija v Molenbeeku pogosto izvaja protiteroristične akcije (Foto: epa).

Zloglasni Molenbeek je bruseljska četrt, od koder prihajajo številni islamski teroristi in džihadisti, ki se borijo v Siriji in Iraku (Foto: epa).

Številni na evropski levici imajo razumevanje za terorizem muslimanskih priseljencev, nekateri so ga celo pripravljeni upravičevati. Na ta terorizem namreč zlasti na evropski skrajni levici gledajo kot na nekakšen upravičen upor zatiranih muslimanskih priseljencev proti zatiralski zahodni civilizaciji.

Islamski terorizem kot nova verzija skrajnolevičarskega terorizma
Torej, kot nekakšno novo, muslimansko različico nekdanjih skrajno levičarskih nihilističnih zahodnoevropskih terorističnih organizacij tipa nemški RAF ali italijanske Rdeče brigade, ki se borijo proti zahodnemu “rasistično-kapitalističnemu” sistemu. Kot vemo, je eden od ideoloških stebrov levice simpatija do nasilja, ki je usmerjen proti državi ali proti “nazadnjaški” družbi.

Resnica je seveda popolnoma drugačna. Pri džihadističnemu terorizmu ne gre za upor zatiranih proti zatiralcu, ampak za nasilje, ki se bori za uveljavitev zločinske ideologije. Če bi bili muslimanski priseljenci v Evropi res zatirani, bi množično odhajali iz stare celine nazaj v svoje domovine, ne pa da je ravno obratno, da vse več muslimanskih priseljencev zaradi popolnega družbeno-gospodarskega zloma svojih domovin trka na evropska vrata.

Izkoriščanje evropske socialne države
Vzrok, da islamski radikalci kljub sovraštvu do zahodne civilizacije ostajajo v Evropi oziroma se vanjo celo hočejo priseliti, je seveda širokosrčna evropska socialna politika: Evropa, ki ima le sedem odstotkov svetovnega prebivalstva in 25 odstotkov svetovnega bruto domačega proizvoda (BDP), namreč izplačuje kar 50 odstotkov vseh socialnih izdatkov na svetu.

Na eni strani tako islamski radikalci izkoriščajo evropsko socialno državo, na drugi strani pa v nihilističnem sovraštvu teroristično napadajo zahodno civilizacijo in njene temelje. Zadnji teroristični napadi po evropskih mestih dokazujejo, da resnična nevarnost za Evropo in Zahod ni Islamska država v Siriji in Iraku. Ta se bo prej ali slej sesedla vase. Prava in veliko večja nevarnost so mini Islamske države v evropskih mestih.

Aleš Žužek