Veliki kmečki protest, ki se je v Ljubljani odvil 25. aprila lansko leto, je vznemiril levico. Kmalu za tem je ljubljanska občina sprejela odlok, po katerem se lahko kmete, ki se s traktorjem brez dovoljenja pripeljejo v prestolnico, kaznuje z globo 160 evrov. Sporni odlok je sedaj “posvetilo” še Ustavno sodišče RS. Ustavni sodnik Svetlič je v ločenem mnenju opozoril, da smo priča razgradnji varnostnih mehanizmov demokracije.
Po pritožbi ljubljanskega svetnika Aleša Primca, v kateri je izpodbijal del odloka ljubljanske občine zaradi očitnega oviranja ustavno zagotovoljene pravice do javnega zbiranja in združevanja, je sodišče odločilo, da pobudnik (Primc) ni imel pravnega interesa in da izpodbijana določba ni neposredno posegala v njegov pravni položaj.
“Janković je z odlokom prepovedal protestiranje kmetov s traktorji po Ljubljani, zato sem vložil ustavno presojo odloka. Ker Primc ni kmet, se nima kaj boriti za pravice kmetov. Nora logika večine na Ustavnem sodišču RS. Kaj pa če od Franca Kanglerja kupim traktor?” je odločitev ustavnega sodišča komentiral Primc.
Ustavni sodniki so odločitev sprejeli s šestimi glasovi za in tremi proti. Proti so glasovali Klemen Jaklič, Marko Šorli in Rok Svetlič. Slednji je napisal tudi ločeno mnenje (TUKAJ), naslovljeno: Traktorji v Ljubljani in “v zakon povzdignjena volja vladajočega razreda”.
Svetlič je v ločenem mnenju zapisal, da je uvedba regulacije, ki prepoveduje tovornih vozilom, težjim od 3,5 tone, vstop v območje cone 1 (središče Ljubljane), v pristojnosti lokalnih oblasti. A je takoj za tem opozoril na razloge za sprejem nove ureditve, ki so se glasili tako: “V zadnjem času se v ožjem mestnem središču Ljubljane pojavljajo protesti, katerih udeleženci vozijo tudi traktorje. (…) Mestno redarstvo (…) je pri izvajanju nadzora prometa in ustavljanja vozil na občinskih cestah v času protestov naletelo na težavo, da za traktorje in ostala vozila (…) ni predpisane kazenske sankcije za primere vožnje teh vozil na območju cone 1 brez dovolilnice pristojnega organa.”
“Nekaj je sprejeti ureditev zaradi urejanja prometa. Nekaj drugega pa je sprejeti ureditev z namenom preprečitve izvrševanja ustavne pravice, ki jo varuje 42. člen ustave. Četudi je besedilo ureditve v obeh primerih enako,” piše Svetlič v ločenem mnenju.
Ustavnik sodnik nadaljuje, da je smisel prava omejevanje nosilcev politične, gospodarske in družbene moči. Kam lahko vodijo dejanja oblasti, ki jim je podrejena tudi črka zakona, je ponazoril z naslednjim zapisom.
O možu, ki je najbolj spoštoval pravo
“(Nekoč v prihodnosti). Digitalna tehnologija je neprenehoma napredovala in sčasoma dosegla neslutene razsežnosti. Tisto, kar so nekoč opisovali z idealom digitalne družbe, je zdaj prežemalo vsako njeno poro. Spremembe so segle tudi v delovanje zakonodajalca. Okorno oblikovanje volje in zamudne procedure so nadomestili algoritmi, ki so v hipu uzakonili najboljše normativne rešitve. Je pa imel ustroj digitalnega zakonodajalca eno napako: luknjo v požarnem zidu. Živel je mož, ki mu je uspelo povezati čepico, ki bere misli – te niso bile več nikakršno čudo, kupil si jih lahko kjerkoli – s centralnim računalnikom v Državnem zboru in v Mestnem svetu. Če si je zaželel zapeljati čez polno črto, se je v hipu na tistem delu ceste spremenila prometna ureditev. Če ga je motila gneča v kinu, se je spremenil normativ obiskovalcev zaprtih prostorov. Če se mu ni čakalo pred blagajno, so se popravili kazenskopravni in civilnopravni instituti. Če se mu je mudilo, je postala Šubičeva enosmerna cesta. In tako dalje. Njegovo življenje je predstavljalo edinstven pravni fenomen. Nikoli ni prekršil nobenega, še tako drobnega pravnega predpisa, saj to sploh ni bilo mogoče. Karkoli je naredil, je bilo avtomatično lege artis. Postal je mož, ki je najbolj spoštoval pravo.”
Stičišče zadeve RTV in kmečkih protestov
Svetlič piše, da je bila prepoved iz 3. člena odloka odkrito sprejeta z namenom posega v pravico do javnega zbiranja. “V tem sledi praksi, ki so jo na odmeven način uvedle spremembe zakona o RTV, kolikor so vključevale poseg v mandate točno določenih oseb. Kot je znano iz medijev, namerava v kratkem to prakso nadaljevati sprememba nekega drugega odloka o krajinskem parku Tivoli,” pojasnjuje ustavni sodnik.
Svetlič je prepričan, da smo priča razgradnji temeljnega varnostnega mehanizma v demokraciji, in sicer načela delitve oblasti in s tem povezanega sistema “zavor in ravnovesij”.
“Ko gre normodajalec na kolena in začne namesto splošnih in abstraktnih rešitev sprejemati predpise, ki imajo po vsebini ali namenu fokus na pravicah konkretne osebe ali skupine oseb v konkretni situaciji, tedaj nimamo več ne države ne prava,” opozarja ustavni sodnik.
Večina ustavnih sodnikov se moti!
Svetlič pa se je lotil tudi obrazložitve, s katero je bila pobuda za začetek presoji ustavnosti spornega odloka zavrnjena. Ustavno sodišče je presodilo, da predpis ne ureja izvrševanja javnih zborovanj, pač pa prometni režim, pri tem pa kot utemeljitev navedlo okoliščino, da to materijo že ureja “zakon o javnih zbiranjih”.
“Ta argumentacija je po mojem mnenju napačna. Ustaljena doktrina ustavnega sodišča je, da ustava ne varuje le pred eksplicitnimi posegi, pač pa pred vsakim dejanskim posegom v ustavne pravice. Pogosto imamo opraviti z zakonodajnimi rešitvami, ki so na videz nevtralne, vendar imajo (posreden) učinek na ustavno zavarovane pravice. Do tega lahko pride že pri aktih, ki nehote vključujejo tak poseg, v našem primeru pa je v predlogu za sprejem spornega odloka eksplicitno napisano, da je njegov namen oviranje javnega zborovanja,” utemeljuje Svetlič.
Ž. K.