Predlog novele Medijskega zakona postaja eden največjih zakonodajnih debaklov Golobove vlade. Kritizirala ga je stroka, kritizirala ga je javnost, prav tako so ga kritizirali novinarji in celo levi politiki. Jasno je, da v formi, kakršni je bil predstavljen, ne bi vzdržal, v vsakem primeru pa bi ga razveljavila naslednja normalna vlada, ki bo sledila Golobovi. Zdaj so se odločili, da zamenjajo regulatorja, ki bo presojal medijske koncentracije.
V izvirnem predlogu je zakon le prepisal rešitev, ki jo je pripravilo ministrstvo za kulturo pod vodstvom Vaska Simonitija – namreč, da bo koncentracije namesto ministrstva za kulturo (ki nima ustreznega kadra, znanja in orodij za takšno početje) presojala Agencija za komunikacijska omrežja (AKOS).
Takšna rešitev je bila v času prejšnjega mandata že predstavljena Evropski komisiji, ki se je s predlogom strinjala, tako da je bila usklajena tudi na evropski ravni.
AVK namesto AKOS
Zdaj pa so se na ministrstvu za kulturo, ki ga vodi Asta Vrečko, odločili na novo odkrivati Ameriko. Po novem predlogu naj bi bila namesto AKOS za regulacijo koncentracije lastniških deležev medijev pristojna Agencija za varstvo konkurence (AVK). V času prejšnjega ministrstva so tako strokovnjaki na področju medijev kot strokovni sodelavci na ministrstvu vodstvu predlagali, da regulacijo lastniških koncentracij presoja AKOS, saj ima specifična strokovna znanja s področja komunikacij in medijev, ki jih druge bolj splošne agencije (denimo AVK) nimajo. Zato je dokaj bizarno, da zdaj koalicija na vrat na nos zahteva bolj splošnega regulatorja.
Zakon o medijih sicer ločuje oceno medijske koncentracije, kjer upoštevajo uresničevanje javnega interesa na področju medijev, pričakovani vpliv medijske koncentracije na medijsko pluralnost, pričakovani vpliv na uredniško in novinarsko avtonomijo ter možnosti izražanja različnih mnenj oziroma prepričanj od drugih koncentracij, kjer urejajo preprečevanje omejevanja konkurence, ki jo že zdaj ureja AVK. Gre torej za vprašanje presoje medijske koncentracije, kjer je pomemben vpliv na uredniško politiko in v zvezi s tem korektna informiranost državljanov.
AVK ni nihče nič povedal
Še bolj bizarno pa je, da izbranega regulatorja o svoji nameri sploh ni obvestila! Direktor AVK Andrej Matovz namreč trdi, da se o tem z njimi ni nihče pogovarjal! Se pravi koalicija dela kar na lastno pest brez strokovne presoje in brez mnenja samega regulatorja, ki naj bi o koncentracijah po novem razsojal. Matovz tudi trdi, da za presojanje medijske koncentracije niso in ne morejo biti pristojni, ker med drugim za to nimajo znanj – torej podobno kot ministrstvo za kulturo, ki medijske lastniške koncentracije presoja danes (dokaj neuspešno).
Evropski akt o svobodi medijev od držav članic EU zahteva vključitev nacionalnih regulativnih organov ali teles, ki imajo specifično strokovno znanje na področju pluralnosti medijev – slovenski ZAvMS (Zakon o avdiovizuelnih medijskih storitvah, ki je pomenil implementacijo evropske direktive) pa pravi, da je to pri nas AKOS.
Če bo AVK res postal novi regulator, bo za izvajanje nalog potreboval okoli pet novih zaposlitev in okoli pol milijona evrov na leto za naročanje zunanjih študij, poroča Delo.
Kaj se dogaja?
Na ministrstvu za kulturo so še nedavno tega suvereno zagovarjali stališče, da mora biti za medijsko koncentracijo po novem zakonu o medijih zadolžena Agencija za komunikacijska omrežja in storitve (Akos) – kako ne bi bili, saj jim je predlog praktično pripravila in z EU uskladila prejšnja vlada oziroma ministrstvo za kulturo. Zdaj pa so si naenkrat premislili. N1 je poročal, da naj bi šlo za diktat vodilne stranke koalicije Gibanje Svoboda.
Prav poslanci Svobode so na odboru za kulturo predstavili amandma, ki bi za presojanje zadolžil Agencijo za varstvo konkurence (AVK) z izgovorom, da bo razpršitev zadolžitev onemogočila potencialen politični oziroma drugačen vpliv. Pri tem navajajo dejstvo, da direktorja AVK imenuje Državni zbor, AKOS pa imenuje vlada.
Da gre za diktat predsednika vlade, je bil jasen poslanec Andrej Hojvik. “Danes ste vložili, spoštovana koalicija, te amandmaje, ker je to zahteval premier Golob,” je izpostavil na odboru za kulturo.
Po današnjih razkritjih glede regulatorjev na področju medijske koncentracije je jasno, da to ni več lex Vrečko, ampak lex Golob,” je še dejal.
Vprašanje je, zakaj se poslanci Svobode sploh zavzemajo za takšno rešitev, ki je povsem skregana z regulatorsko logiko. Videti je, da je v ozadju globlja igra. Golob je pritisnil na stranko Levico, da spremeni regulatorja, ki bo presojal medijske koncentracije. S tem Levici jemlje moč v koaliciji, kljub temu pa bo morala prav Levica prevzeti politično odgovornost za odločitev, ki bo dolgoročno medijskim tajkunom dovolila, da še naprej dominirajo domači medijski krajini. Morda je Goloba strah, da stranka Levica s popolnim prevzemom RTV Slovenije (ki je od Zakona o RTV Slovenija zapadla v skrajno levi aktivizem, močno povezan s stranko Levica) lahko pred volitvami uniči tudi njega.
I. K.