“Tokrat imajo delodajalci prav. Denar za oskrbo seveda potrebujemo, a zato ni potrebno dodatno obremeniti podjetij, povečati cene delovne sile in zniževati konkurenčnosti podjetij. Amaterizem in ignoranca Levice, vlade in tudi parlamenta. Kje je stroka?” je na Twitterju zapisal Maks Tajnikar. Da je početje vlade nerazumno in da so imeli delodajalci pravi razlog za izstop iz ESS, očitno meni tudi nekdanji minister za gospodarstvo iz vrst SD.
“Predlog o enoodstotnih prispevkih delodajalcev, delojemalcev in upokojencev za financiranje dolgotrajne oskrbe kaže na skoraj prislovično nerazumevanje in nespoštovanje gospodarstva,” je o financiranju zakona o dolgotrajni oskrbi zapisal Maks Tajnikar. Ekonomist iz vrst socialistov je bil še posebej kritičen prav do Levice, za katero meni, da je njihovo “ekonomsko znanje katastrofalno in se tega niti ne zavedajo, pa tudi za SD in Svobodo, ki sta ob takih predlogih površni in brezbrižni”. Tudi Tajnikar meni, da je predlog “popolnoma nesprejemljiv” in da so predlagatelji amaterji.
Kot smo že poročali, je vlada v ponedeljek potrdila predlog zakona o dolgotrajni oskrbi, ki je po besedah ministra za solidarno prihodnost Simona Maljevca največji korak na tem področju v zadnjih 30 letih. Zatrjujejo, da je z njim zagotovljeno tudi financiranje, ki je dejansko izvedljivo. Do predloga so bile skeptične opozicijske stranke, vendar se zdaj oglašajo tudi ostali, ki prav tako dvomijo v izvedljivost predloga. Celo socialist Maks Tajnikar, ta je namreč prepričan, da je to “pobalinsko naskakovanje državnega proračuna jasen izraz zmede v vladi in opozorilo finančnemu ministru, da njegova odgovornost narašča iz dneva v dan”, je zapisal.
Gre za prazne obljube, meni Tajnikar
Tajnikar meni, da vlada “namesto, da bi oblikovala celovito davčno reformo, bodoči državni proračun oblikuje iz predloga v predlog na padalski način – kdor zahteva dodatni denar, ga tudi dobi”, je zapisal in opozoril, da “je mošnja že dolgo prazna in da je obljuba, da bo dolgoročno oskrbo financiral proračun, če prispevki ne bodo dali dovolj denarja, in da bo zato v njem oblikovana rezerva okoli 190 milijonov evrov”, prazna obljuba vlade.
V predlogu je predvideno financiranje iz državnega proračuna v višini 190 milijonov evrov na leto ter s prispevno stopnjo v višini enega odstotka tako za delavce kot za delodajalce in upokojence. Gibanje Svoboda je jasno predlog podprla z izgovorom, da “je treba narediti nek nov socialni steber in da moramo vsi prispevati v ta socialni steber”, vendar SDS v tem ne vidi rešitve in predlog ostro zavrača.
V SDS ob predlogu vladnega zakona o dolgotrajni oskrbi poudarjajo, da ne bodo podprli nobenega vladnega predloga, ki v časih draginje državljanom nalaga nov obvezni davek oziroma prispevek. Prepričani so, da zakon državljanom nalaga predvsem, da globoko odprejo svoje žepe. V SDS so ob tem v odzivu zapisali tudi, da bi od vlade pričakovali izvajanje zakona, ki ga je sprejela vlada Janeza Janše in ne bi finančno dodatno obremenjeval državljanov, saj je bilo letos s strani Golobove vlade že preveč “dodatnih finančnih obremenitev”.
Tajnikar je prepričan, da je predlog o prispevkih delojemalcev in delodajalcev “že zelo zguljena neumnost” in da je delitev obeh prispevkov “zgolj ideološka nategavščina“, saj, kot je pojasnil, “ne gre za to, da so eni strošek za delavce in drugi strošek za kapitaliste. Ti prispevki so namreč v celoti strošek podjetja oziroma organizacije, ki jih mora pokriti s svojo dejavnostjo in zaslužki. To se lepo vidi v bilanci uspeha (izkazu poslovnega izida), saj se obe vrsti prispevkov, ki se pojavljajo med odhodki oziroma stroški, odštevajo od prihodkov, ki jih ustvari podjetje, in zmanjšujejo dobiček podjetja”, pojasnjuje v zapisu in dodaja, da je za dolgotrajno oskrbo očitno treba najti nov vir, ki pa je po njegovem mnenju dohodnina.
Pojasnjuje, da bi v primeru, če bi hoteli za dolgotrajno oskrbo zbrati 600 milijonov letno, morali dohodnino povečati za 20 odstotkov, in sicer po vseh dohodkovnih razredih in pri cedularni obdavčitvi. “Bila bi to kar resna reforma našega davčnega sistema, še posebej, ker se pri nas neenakost začne tam, kjer se končajo dohodkovni razredi in cedularna obdavčitev. Ker cedularna obdavčitev zajema tudi najeme – torej profite od najema premoženja, bi s tem uvedli tudi določeno obliko premoženjskega davka, o katerem številni brez premisleka sanjajo,” zaključuje.
Ana Horvat