O žgoči romski problematiki, težavah z medvedi in drugimi zvermi pri nas, varnostni politiki in pravkar sprejeti obrambni resoluciji ter noveli zakona o dolgotrajni oskrbi, obisku gorenjske regije in (ne)delu Golobove vlade smo se pogovarjali s poslancem SDS Jožetom Tankom.
Gospod Tanko, ker prihajate iz Ribnice, naj pogovor začnemo z vašim komentarjem o nedavnem incidentu, ko so Romi pretepli tamkajšnjega župana, policistko in mladeniča. “Očitno morajo pri našem sistemu človeka ubiti, da je ocena ogroženosti večja. Sam se počutim ogroženega, skrbi me za lastno varnost kakor tudi za varnost mojega premoženja,” je po incidentu zapisal ribniški župan. Se tudi vi počutite ogroženega?
Ribniški župan ni prvi župan, ki so ga napadli Romi. Je pa tokrat odziv lokalne skupnosti in drugih občin južne Slovenije pričakovano bolj organiziran in silovitejši. Na probleme, povezane z romsko skupnostjo, župani v južnem delu Slovenije opozarjajo že dolgo časa, pripravili so tudi nekaj zakonov, s katerimi bi se začeli reševati problemi, a jih je Golobova koalicija v državnem zboru zavrnila. Tudi sam sem bil župan Občine Ribnica, zato probleme poznam. Tudi takrat smo se trudili, da bi težave reševali z dogovori, pa nismo bili najbolj uspešni, tako kot niso sedaj. Je pa sedaj težav najbrž več, saj je romska skupnost številčnejša in nasilnejša. Menim, da se slovenski družbi ni obrestovalo stopnjevanje permisivnega odnosa do Romov in njihovih dejanj na območju južne Slovenije. Naraščajo vse oblike kaznivih dejanj, čedalje več je tudi dejanj, ki jih žrtve ne prijavljajo več, ker ni učinkovitih sankcij ali pa je pot do njih dolgotrajna. Ker ta sistem ne deluje, ker državljani niso vsi obravnavani na enak način, imajo ljudje občutek, da je ta skupnost privilegirana. Ustrezne zaščite ni deležen nihče, saj niti policija ne zmore zaščititi sebe, zato se ljudje upravičeno čutijo ogrožene, tudi tisti, ki so zaradi funkcije posebej izpostavljeni. Žal pa želijo večinski del slovenske politike, različne druge institucije, npr. varuh človekovih pravic, in del civilne družbe te probleme reševati s stopnjevanjem neučinkovitega permisivnega pristopa.
Ribniški občinski svet je vlado že pozval, naj prevzame celotno koordinacijo reševanja romskih vprašanj v ribniški občini. Kaj konkretnega bi po vašem mnenju ta morala storiti?
Odziv občine je logičen in pričakovan. V bistvu je občina ujetnik prevelikih pričakovanj in pritiskov Romov in njihovih spodbujevalcev v delu civilne družbe ter načrtno neučinkovite državne, tožilske in sodne uprave, na drugi strani pa so občani, ki si morajo komunalno in drugo infrastrukturo zagotoviti in plačati sami iz svojih prihodkov, čeprav so ti marsikdaj nižji od socialnih prejemkov Romov. Pa tudi plačati morajo vse druge obveznosti do države, javnih podjetij itd. Čeprav ustava, zakoni in drugi predpisi določajo, da pravila veljajo za vse enako, v praksi ni tako. Občine imajo minimalne pristojnosti v zvezi z vzdrževanjem javnega reda in miru, tudi prostorskega urejanja. Če je bolj ali manj vse v vladnih rokah, naj bodo tudi romski problemi. Naj vlada prevzame tudi odgovornost za svoja (ne)ravnanja. Sploh pa zato, ker minister Poklukar še vehementno trdi, da imajo razmere pod nadzorom, čeprav statistika in realno stanje kažeta, da se razmere hitro slabšajo.
Tudi predsednica republike Nataša Pirc Musar je bila pred slabim letom dni na obisku v romskem naselju Lepovče pri Ribnici, kjer je ugotovila, da tudi Romi optimizirajo svoje finance. Govorijo namreč o socialni pomoči in otroških dodatkih, ki jih dobivajo brezposelni, kar Romi večinoma so.
Taki piarovski obiski predstavnikov države, s katerimi dajejo potuho Romom in neučinkovitim državnim institucijam, samo škodijo in ovirajo kakršenkoli napredek na tem področju. Tega žal nista prepoznala ne Janez Drnovšek ne Nataša Pirc Musar. Je pa eden od načinov reševanja romskih problemov tudi pravilna postavitev socialne politike. Določeni prejemki, npr. otroški dodatki, ne bi smeli biti odvisni od socialnega položaja družine, morali bi biti enaki za vse, preostala sociala, ki je vezana na status prosilca, pa bi morala biti izterljiva za plačila kazni, komunalnih in drugih obveznosti državljana. Socialni dodatki, če je prosilec res upravičen do njih, ne bi smeli presegati 40 odstotkov minimalne plače. Prav nehigiensko je, da upokojencu, ki ima nekaj 100 evrov dolga, sodišče proda hišo, proti nekomu drugemu, ki pa ima nekaj tisoč evrov denarnih kazni zaradi različnih prekrškov in s tem obveznosti do države, pa ne stori ničesar. Ob tem pa je vpadljiv vozni standard, elektronska oprema in še kaj v praktično vseh romskih naseljih. Skoraj nihče ni zaposlen, pa imajo boljša vozila in opremo kot družine, v katerih sta dva zaposlena. Kljub pravni podlagi pa tega nihče ne preverja.
Še ena zadeva buri duhove te dni – napadi medvedk z mladiči v krajih blizu Ljubljane. Kaj se dogaja? Je medvedov preveč, da so se tako približali naseljem?
Medvedov je po strokovnih kriterijih preveč. V redko poseljeni Skandinaviji jih je nekaj 10-krat manj na enoto površine kot pri nas. Ohranjanje visokega staleža nujno vodi v konflikte z ljudmi in o tem se poroča skoraj vsak dan. Ogroženi so predvsem kraji zahodne Dolenjske in Notranjske. Leta 2003, če se ne motim, sem po enem takem napadu medveda na prebivalca naših krajev predlagal spremembo zakona o financiranju vzgoje in izobraževanja, in sicer to, da se občinam, ki se soočajo s čezmerno populacijo zveri, sofinancirajo šolski prevozi. To sofinanciranje države poteka zgledno, a problemov je mnogo več, tudi zaradi funkcij in lastništva gozdov. V stalni nevarnosti so lastniki gozdov, pohodniki, nabiralci gozdnih sadežev in prebivalci obgozdnih naselij, kamor zahajajo mladi samci in samice z mladiči. Prav nobene potrebe ni, da občine v južnem delu Slovenije na silo, s pritiski nekaterih NVO, postajajo zaščiten rezervat za zveri. Stalež medveda je treba spraviti v sprejemljive številke in to prej, preden bo prišlo do še kakšne tragične nesreče.
Kaj pa druge zveri, npr. volkovi – je tudi teh preveč?
Seveda jih je, pa ne samo volkov. Na območjih, kjer redijo drobnico, delajo škodo poleg volkov tudi šakali. Tudi pri teh zvereh in risu je treba imeti nadzor nad obsegom populacij. Čezmerno število povzroča škodo in povečuje nevarnost. Sobivanje z zvermi je mogoče le ob primernem številu zveri, porušeno ravnovesje prinaša težave, povečujejo se škode in nevarnosti za ljudi, rejene živali, ima pa velik vpliv na stalež divjadi.
Ko smo ravno pri zagotavljanju varnosti državljanov, kaj prinaša pravkar sprejeta obrambna resolucija? Kot vemo, se poslanci SDS glasovanja o njej niste udeležili.
Varnost je eden od ključnih pogojev za razvoj družbe. Varnostne grožnje predstavljajo razmere na Balkanu, v Sredozemlju, Ukrajini in na Daljnem vzhodu. Biti član Nata ni dovolj. Veliko moramo storiti tudi sami in biti v okviru sprejetih meril enakopravna članica združenja. Do sedaj to nismo bili in smo se na neki način “šlepali” na kolektivni obrambi. Treba bo povečati izdatke za obrambo, posodobiti opremo in povečati moštvo. Resolucija ne daje zadostnih zagotovil, da bomo to dosegli.
Nevarnost pa grozi tudi iz razmer v nekdanjih evropskih imperialnih državah, ki se dnevno soočajo z rasnimi, verskimi in drugimi multikulturnimi in multinacionalnimi problemi. Treba je vedeti, da so njihovi varnostni in obrambni sistemi podvrženi tudi tem nevarnostim, saj so v njihove obrambne in varnostne strukture najbrž vključeni tudi simpatizerji ekstremistov in teroristov, simpatizerji teh manjšin in njihovih politik. Prav lahko se torej zgodi, da se bo to, kar se dogaja na Bližnjem vzhodu, intenzivno začelo dogajati tudi na evropskih tleh. Nenadzorovani pritoki ilegalcev iz nekaterih držav po Evropi že povzročajo velike težave, saj se formirajo t. i. cone no go, kamor je uradnim policijskim enotam dostop onemogočen in kjer namesto evropskega uveljavljajo šeriatsko pravo. Reemigracija ilegalcev je najbrž edini učinkovit ukrep.
Pri glasovanju o noveli zakona o dolgotrajni oskrbi pa ste se v poslanski skupini SDS vzdržali. Zakaj?
Eden od prvih ukrepov, ki se ga je lotila Golobova koalicija, je bila odprava zakona o dolgotrajni oskrbi, ki ga je sprejela prejšnja Janševa koalicija. Z zamudo so potem pripravili novega, pri čemer se minister Maljevac še hvali, da so prvi, ki so se lotili tega problema. Ta zakon je precej slabši od prejšnjega, na kar so že pred sprejetjem opozarjali zavodi in tudi tisti, ki so se ukvarjali z dolgotrajno oskrbo. Njihovi pomisleki so se uresničili in zdaj vlada z novelo samo delno popravlja napake, nedoslednosti in luknje, na katere je bila opozorjena. Zakon ne prinaša pomembnih izboljšav, z njim hočejo predvsem zamaskirati in upravičiti trganje denarja državljanom (zaposlenim, s. p. in upokojencem) za dolgotrajno oskrbo, ki se bo začela z letošnjim julijem, storitev, ki jih je Maljevac obljubljal ob sprejemanju zakona, pa ne zagotavlja v obljubljenem obsegu.
Nekdo je na omrežju X zapisal: “Hinavski levičarji se s svojimi Nvo-ji borijo za življenja v Gazi, v Sloveniji pa za splav in evtanazijo. Razumi, če moreš …” Vi ste vsebino znova objavili oziroma “repostali”, kot se moderno reče.
To, kar je bilo zapisano na X, je preverjeno dejstvo. To je koncept delovanja celotne leve politike z vsem njenim podpornim okoljem. Na eni strani jim je pomoč slovenskim državljanom, ki se znajdejo v stiski, odveč, sploh pomoč starejšim jemljejo kot strošek, kar so celo zapisali v obrazložitev zakona o prostovoljnem končanju življenja, po drugi strani pa odpirajo vrata nezakonitim migrantom in jim prilagajajo vse sisteme, od znanja jezika, sociale, združevanja družin, zaposlovanja, prikrivanja kaznivih dejanj, preprečevanja izgonov … Pri zagotavljanju denarja za te namene Golobova vlada nima nobenih zadržkov in omejitev, saj daje močno politično in finančno podporo Hamasu in drugim terorističnim skupinam, kar je za demokratično državo in nestalno članico varnostnega sveta OZN zelo neobičajno. S pomilostitvami »švercarjev« migrantov sodeluje tudi predsednica republike Nataša Pirc Musar. Naši državljani, ki se znajdejo v težavah, pa so namesto pomoči in tolažbe deležni nagovarjanja k samomoru.
Nedavno ste s poslansko skupino obiskali gorenjsko regijo. Kje ste bili in kaj so vam povedali tamkajšnji ljudje? So zadovoljni z delom sedanje vlade?
Ljudje so razočarani, pa naj se pogovarjamo s kmeti, podjetniki, šolniki, z zdravstvenim osebjem itd. Vsi čutijo in občutijo, da se razmere poslabšujejo, da se povečujeta administracija in davčni primež. Vse moti, da se znižuje konkurenčnost, da padajo naročila, da se povečujejo tveganja, da nas dohitevajo in prehitevajo države, ki so bile pred samo nekaj leti še daleč za nami. Na enem od obiskov je bila med drugim izražena pobuda, da bi se tudi upokojencem omogočilo nadaljevanje zaposlitve, s tem da bi prejemali zasluženo polno pokojnino, saj je zaposleni upokojenec za družbo in državo bistveno cenejši od kateregakoli tujega delavca, ker ima znanje in delavne navade, ne potrebuje pa stanovanja, dodatno ne obremenjuje zdravstvenega in socialnega sistema in nima nobenih jezikovnih ovir.
Kako pa ste zadovoljni z delom Golobove vlade?
Tako kot večina državljanov niti jaz nisem zadovoljen. Vlada se s pomočjo največjih medijev trudi piarovsko vzdrževati pri ljudeh občutek, da počne nekaj velikega, enkratnega in da je izjemno uspešna. A ji ne uspeva najbolj, ker so dejstva in realni rezultati drugačni. Da je vlada neučinkovita, se vidi že po tem, da je najslabša pri črpanju sredstev EU, da nam pada gospodarska rast, da se čedalje več podjetij seli v tujino. Pa tudi pogled na lestvice, ki jih objavljajo različne neodvisne evropske institucije, npr. Evropska centralna banka, Evropska komisija in druge, temu pritrjujejo. Po drugi strani vlada neposredno ali posredno izvaja veliko investicij, katerih glavna značilnost so zamude, aneksi in enormne podražitve ter neracionalni nakupi. Kaže pa, da preiskovalni organi tega niti ne opazijo. Skratka, gre za stanje, ki je značilno za države s totalitarnimi režimi, v katerih dominirajo politični privilegiji in korupcija.
Jože Tanko je po poklicu univ. dipl. inž. lesarstva. Po končani fakulteti je prvih 13 let delal v gospodarstvu, v lesni industriji, kasneje pa ga je pot zanesla v politiko. Najprej je bil 2 mandata župan občine Ribnica, leta 2000 pa je bil prvič izvoljen za poslanca. Mandat poslanca so mu volivci zaupali še 6-krat in prav vsakokrat je na volitvah v svojem okraju med vsemi kandidati dosegel daleč najboljši rezultat. 4 mandate, skupno 13 let (2005–2018) je bil tudi vodja poslancev SDS, med letoma 2018 in 2022 pa podpredsednik državnega zbora. V tem mandatu je član ustavne komisije, mandatno-volilne komisije, komisije za poslovnik, komisije za Slovence v zamejstvu in po svetu in predsednik komisije za peticije, človekove pravice in enake možnosti. V vseh mandatih je bil zelo aktiven, številni njegovi predlogi so uzakonjeni, veliko je postoril tudi za občine volilnega okraja.
Petra Janša