Geopolitično kolesje se te dni vrti z vrtoglavo hitrostjo. Da bi bolje razumeli tektonske premike, smo se pogovarjali s Tonetom Kajzerjem, nekdanjim veleposlanikom v Washingtonu. Trdi, da smo se znašli sredi geopolitične nevihte, ki jo bomo občutili tudi v Sloveniji, EU pa bi se morala vrniti k svojim vrednostnim izhodiščem.
Na X ste zapisali, da se je svet znašel sredi geopolitične nevihte? Kakšna je ta nevihta? Kako bi jo opisali?
Svet se že nekaj časa nahaja v turbulentnih razmerah, za katere smo v Evropi upali, vse do ponovitve izvolitve Donalda Trumpa, da se bodo polegle. Pred leti je izšla knjiga sedaj že pokojnega Samuela Huntingtona, katere naslov prevajam Trk civilizacij. V knjigi je le nekaj let po padcu železne zavese napovedal, da se bodo konflikti prihodnosti vršili vzdolž civilizacijsko-kulturnih ločnic. Prav to perspektivo lahko sedaj opazujemo v Ukrajini, konflikt civilizacij pa se ob krepitvi rusko-kitajskega sodelovanja še dodatno intenzivira.
Ta geopolitična nevihta oziroma njen razplet se tiče tudi nas, Slovencev, ki še vedno vztrajamo v iluziji, da povojni red, temelječ na mednarodnem pravu, v celoti velja. A temu več ni tako. Vstopili smo v obdobje “realpolitike”.
Huntington je torej s svojo tezo o trku civilizacije imel prav, Fukuyama, ki je napovedal “konec zgodovine”, pa se je motil? Se vračamo v obdobje politike moči?
Po drugi svetovni vojni se je na Zahodu razvil vrednostni koncept, ki je temeljil na spoštovanja mednarodnega prava, človekovih pravic, demokracije, ekonomske svobode. Ta trend je dobil pospešek po padcu Berlinskega zidu in v tistem obdobju je Fukuyama pisal o “koncu zgodovine”, torej o tem, da v prihodnosti več ne bo velikih konfliktov.
Huntingtonov Trk civilizacij oziroma teorijo trka kulturnocivilizacijskih vrednot nekateri še danes zavračajo. Debata o tem, ali je imel prav/se motil, je mogoča, a to kar danes spremljamo z lastnimi očmi, je manifestacija prav tega trka in realpolitike, kot bi jo opisal Morgenthau. Realpolitika pa je drugačna od politike, ki smo jo na Zahodu poznali od druge svetovne vojne naprej, v Sloveniji pa šele po plebiscitu. Pred tem smo imeli formalno status neuvrščenih, vsebinsko in vrednostno pa smo bili del nedemokratičnega sveta.
Ali svet potrebuje nov Dunajski kongres? To tezo je zastavil dr. Laris Gaiser v svojem zadnjem intervjuju.
Iz zgodovine se lahko naučimo nekaterih lekcij, a dvomim, da bo do tega prišlo.
Zanimiva se mi zdi vaša analogija o geopolitični nevihti. Ena izmed celic te nevihte je vojna v Ukrajini. Kakšna je perspektiva mirovnih pogajanj med Rusijo in ZDA?
Tudi v tem primeru bi se obrnil na Huntingtona. V tretjem poglavju Trka civilizacij opisuje Ukrajino, razdeljeno med dva civilizacijska vpliva. Del Ukrajine se je razvil pod vplivom zahodne civilizacije. Huntington je o tem pisal že leta 1996, ko smo si še predstavljali, da je z Rusijo možen harmoničen odnos. Agresija zoper Ukrajino poteka v okviru te zgodbe. Lahko se strinjamo z ameriškim predsednikom, da morda do te agresije nikoli ne bi prišlo, v kolikor bi Evropa razumela, da Rusija razmišlja v drugačnem kulturnocivilizacijskem okviru in bi v skladu s tem tudi delovala.
Do rešitve v Ukrajini bo prišlo v širokem kontekstu. Kitajska in Rusija delujeta strateško zelo usklajeno, kljub temu da vrednostno nista povsem poravnani. Strinjam se s tistimi analitiki, ki pravijo, da se agresija Rusije na Ukrajino najverjetneje ne bi zgodila, v kolikor ne bi bilo pred tem dogovora med Rusijo in Kitajsko.
Mislite, da se v Ukrajini približujemo “korejskemu scenariju”?
Nekateri analitiki napovedujejo, da bo prišlo do delitve ozemlja. A v kolikor pristanemo na to logiko, pomeni, da smo sami odstopili od temeljev evropske varnostne arhitekture, ki smo jo zastavili s helsinško listino. S tem bi se odprla Pandorina skrinjica, ko nobena mednarodno priznana meja več ne bi bila nedotakljiva.
Evropske unije ni za pogajalsko mizo, kar ste sami označili za “fiasko”. Kje so korenine tega fiaska? Predsednik SDS pravi, da so Evropsko unijo dohitele njene zamude.
S to oceno se strinjam. V kolikor moraš zadnji hip delati načrte, si verjetno sam del nekega drugega načrta. Agresija na Ukrajino se je lahko zgodila samo ob predpogoju izredno politično in vojaško šibke Evrope. Sedaj se zdi, da se je Evropa predramila – tri leta po začetku agresije. Ob razpravah, kdo je vabljen v Pariz, kdo ni bil … pogrešam konkretne akcijske načrte. Vse skupaj deluje zelo neresno za globalnega igralca, za kakršnega se ima Evropska unija.
Kaj bi morala v trenutni situaciji narediti Evropska unija? Kako bi se sami lotili akcijskega načrta? V preteklosti je bilo veliko govora o strateški avtonomiji, povečanju izdatkov za obrambo – kaj mora EU storiti, da se vrne za pogajalsko mizo, v kolikor je to sploh mogoče?
Eno od sporočil, ki je bilo sicer sprejeto na nož, je podal ameriški podpredsednik J. D. Vance. Evropska unija naj bi bila unija vrednot, spoštovanja svobode govora, ekonomske svobode, skratka vseh tistih gradnikov, ki so po drugi svetovni vojni postavili njene prve zametke. Trdno verjamem, da se oddaljevanje od teh vrednot prenaša na druga področja. Do sprememb bi lahko prišlo po volitvah v Nemčiji, ki je poleg Francije nosilec evropske zgradbe.
Predvsem pa bo treba prisluhniti ljudem. Bruseljska birokracija je izgubila stik z ljudmi. Velik del deficitov EU je povezan prav z njeno preveliko zbirokratiziranostjo kot tudi z ideologijami, ki so nadomestile zdravo pamet.
Nekateri vidijo rešitev v tem, da je odgovor na zadnje poteze ZDA še več Evrope, več centralizacije. Sam tega ne vidim tako, s tem se ne strinjam. Evropo bo močna toliko, kolikor bo močnih njenih 27 članic.
Še vedno menim, da sta evropska varnost in varnost Združenih držav neločljivo povezani. Morda bom zaradi te izjave naletel na kritike kakšnih analitikov, češ da Američani na to gledajo drugače, pa vendar mislim, da je ta neločljiva povezanost ena izmed lekcij zgodovine.
Če EU ni za globalno pogajalsko mizo, Slovenije ni niti za evropsko ali pa se k tej pridružuje v drugem krogu na daljavo prek videopovezave. Kje so korenine slovenskega zunanjepolitičnega fiaska?
Aktualna oblast ne postavlja v ospredje slovenskih nacionalnih interesov. Namesto tega se loteva prikladnejših, globalnih tem. Takšen primer je naše “reševanje” tisočletnega konflikta na Bližnjem vzhodu ali pa “upravljanje” s svetovnimi vodami – tukaj je jasno prišlo do odklona. Po drugi strani pa Slovenija ni več verodostojna članica severnoatlanstskega zavezništva, saj ni sposobna poskrbeti niti za lastno varnost. Niti ni zaznati, da bi aktualna oblast podajala konstruktivne pobude znotraj Evropske unije. Denimo, kako bi lahko EU postala bolj učinkovita, manj zbirokratizirana?
Kako deluje naša zunanja politika, je razvidno tudi iz naše zunanjepolitične strategije, ki je bila predstavljena decembra lansko leto. V tej ni zajeta geopolitična situacija, v kateri se nahajamo. Očitno nekateri še vedno živijo v iluziji, da se bo vse lepo uredilo in da bomo nato vsi živeli v miru in slogi. Bojim se, da bomo priča še marsikateremu pretresu, preden bodo nosilci globalne moči do konca “zložili kocke”.
Lahko bi bilo tudi drugače. Estonija ima glede na svojo velikost disproporcionalno velik vpliv na dogajanje v Evropi. Tak vpliv bi lahko imela tudi Slovenija, kot je pokazala prejšnja vlada. Naj spomnim le na obisk nekdanjega premiera Janše v Kijevu, skupaj s Fialo in Morawieckim, ali pa na njegovo alpsko oz. pohodniško diplomacijo, ko je skupaj z nekdanjim visokim predstavnikom EU in nekdanjim avstrijskim kanclerjem premagoval gorske strmine.
Slovenija se mora najprej notranje revitalizirati. Vrednote, za katere smo se odločili, ko smo izstopili iz nedemokratične Jugoslavije, moramo dejansko živeti. V kolikor bomo še naprej poveličevali življenje v prejšnji državi, v socializmu, se ne bomo premikali v pravo smer.
Mislim, da bi morala Slovenija vzpostaviti tesnejše sodelovanje z našimi sosedami. V času prejšnje vlade, tedaj sem bil nekaj časa državni sekretar na zunanjem ministrstvu, je bil znan format C5. Soočamo se s številnimi izzivi, denimo z nezakonitimi migracijami, njihovem vplivu na varnost in s temi izzivi bi se najučinkoviteje spopadli skupaj s srednjeevropskimi državami, ki so del našega naravnega prostora. Zgled bi nam lahko bile skandinavske države, ki sodelujejo veliko bolje.
Pri diplomatskih pobudah pa se moramo osredotočiti na vsebino in šele nato na formo. Vprašati se moramo, kaj je tisto, kar mi dobro počnemo doma in bi lahko kot dodano vrednost svetu predstavili na tujem.
Žiga Korsika