Prevladuje mnenje, da je temeljna razlika med Zahodno in islamsko civilizacijo pogojena z religijo. A to v bistvu ne drži. Temeljna razlika je v vrednosti, ki jo človeškemu življenju pripisujejo v obeh civilizacijah. Zahod je torej najuspešnejša civilizacija predvsem zato, ker se zaveda velike vrednosti posameznega človeka.
Na Zahodu se velike vrednosti človeškega življenja v celoti zavedamo šele v zadnjem času. In prav v tem času je zahodna civilizacija stopala po poti do tedaj nepojmljivega napredka na vseh področjih življenja in ne le na področju tehnologije. Zahodnjaki so spoznali, da je vrednost človeškega življenja velika, saj so prav sposobni in iznajdljivi posamezniki gonilo napredka v obliki izumov in inovacij, s katerimi izboljšajo življenje sebi in posledično celotni družbi. Kljub temu Zahod na začetku navzven, v odnosu do drugih civilizacij torej, ni bil pretirano dominanten, ker je ogromno civilizacijske energije steklo v medsebojne vojne konkurenčnih evropskih držav.
Toda prav kombinacija vojn in vojaške tehnologije je voditelje evropskih držav dokončno prisilila, da so se začeli ukvarjati z varovanjem lastnih vojakov, ker so zaradi napredujoče vojaške tehnologije, ki je terjala vse več življenj, v 19. stoletju ugotovili, da je treba življenje vojaka varovati in ranjence zdraviti, sicer bo človeške vojaške sile zmanjkalo. To je bil zadnji pomemben mejnik zahodnega razumevanja vrednosti človeškega življenja, medtem ko je bil pojav humanizma, kulturno-idejne smeri, ki je v središče postavila človeka namesto Boga, prvi tak mejnik na Zahodu.
Srednjeveška raven islamske civilizacije
V srednjem veku je bilo na Zahodu drugače, saj v središču civilizacijskega univerzuma zahodne civilizacije ni bil človek, marveč Bog oz. tedanja človeška predstava, kakšen naj bi bog bil in kaj naj bi od ljudi pričakoval. V srednjeveški zahodni civilizaciji je imelo človeško življenje majhno vrednost, kajti tuzemska eksistenca naj bi bila v skladu s tedaj vsesplošno dominantno srednjeveško krščansko filozofijo relativno nepomembna, saj naj bi bil glavni cilj človeka na tem svetu, da si v posmrtnem življenju zasluži nebesa.
Zato ni presenetljivo, da je bil pristop islama, ki je bil zastavljen v sedmem stoletju, zelo podoben srednjeveškemu krščanskemu, saj je islamska religija tretja »religija knjige«, ki ima svoje temelje v judovski in krščanski religiji. Toda težava je v tem, ker sodobni fundamentalistični islam, ki mu pogosto rečemo islamizem, ni presegel tega srednjeveškega pristopa. Z drugimi besedami: Zahodu je uspelo napredovati in spoznati vrednost človeškega življenja, medtem ko se v islamski civilizaciji to (še) ni zgodilo. Večina sodobnih muslimanov tako živi v kulturnem okolju, kjer jih od malih nog učijo, da živijo skupaj z bogom in da so odgovori na vsa vprašanja v življenju dani vnaprej. Človek svojega individualizma v islamu potemtakem ne more razvijati, ker je kulturni okvir že dan in je dokončen. Seveda so tudi v islamu ves čas obstajali reformisti in tudi vladarji, ki bi jim upravičeno lahko rekli razsvetljeni. Tako je denimo islamski mogulski vladar iz 16. stoletja Akbar Veliki pod svojo vladavino (v Indiji) ohranjal izredno visoko stopnjo religiozne tolerance in na svojem dvoru celo spodbujal filozofske debate ne samo v okviru različnih frakcij islama, pač pa tudi med islamskimi in religioznimi učenjaki drugih religij – tudi kristjani (jezuiti) – ter celo ateisti! Na začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja se je zdelo, da bodo reformisti (vsaj v sunitskem delu) islamske civilizacije prvič v zgodovini prevladali, a potem sta sledila talibanski prevzem oblasti v Afganistanu in napad teroristične organizacije Al Kaida na ZDA 11. 9. 2001, ki sta v povezavi z zahodnim odzivom povzročila, da je v islamskem svetu reformiste odplavilo in so vse večjo moč dobivali islamisti, islamski fundamentalisti torej, ki v modernosti v bistvu častijo srednjeveški pristop v islamu. Ne le da iz leta v leto islamisti pridobivajo vse več tihe in glasne podpore v vrstah islamske civilizacije, pač pa vse več muslimanov, ki živijo in so se celo rodili na Zahodu, sprejema islamistične vrednote in se radikalizira.
Čaščenje življenja proti čaščenju smrti
Na Zahodu slavimo človeško življenje in posameznika, ki je pomemben del, lahko bi rekli celo najpomembnejši del zahodne civilizacije. Zato je zahodna civilizacija v tem trenutku najbolj humana civilizacija na svetu. Moderni Zahodnjaki slavijo in se trudijo ohranjati življenje ne le na Zahodu, ampak na vsem svetu, saj menijo, da je vrednost življenja vsakega človeka na svetu ekvivalentna. Na drugi strani večina pripadnikov islamske civilizacije vidi večjo vrednost življenja muslimana kot življenja »nevernega« tujca. Kdor ni musliman, je v islamski civilizaciji tujec, ki živi v hiši vojne (Dar al-Harb). Kdor je musliman (ne glede na raso ali nacionalno pripadnost), pa je brat ali sestra, ki živi v hiši miru (Dar al-Islam). A tudi vrednost življenja muslimana je v islamski civilizaciji nižja, kot je vrednost življenja tujca v zahodni civilizaciji. Zato bržkone ni nenavadno, da nekateri (celo notranji!) kritiki islamske civilizacije pravijo, da islam časti smrt. To denimo vidimo v postopkih Hamasa, ki palestinske civiliste in celo otroke v Gazi uporablja kot živi ščit, saj verjamejo, da bodo civilisti, ki bodo umrli pod izraelskimi izstrelki, umrli mučeniške smrti in odšli v raj. Razlog, zakaj to počno, je v tem, ker menijo, da so Zahodnjaki sentimentalneži, ki ne prenesejo smrti civilistov, še posebej ne otrok, in računajo, da se bo zahodno javno mnenje obrnilo proti Izraelu zaradi te »slabosti« Zahodnjakov. Drugi primer, kako malo je vredno življenje v okviru islamske civilizacije, so afganistanski Talibani, ki jim je popolnoma vseeno, da ljudstva Afganistana zaradi talibanskega nonšalantnega vladanja živijo v vse večji revščini in pomanjkanju, saj je namen in smisel njihove vlade služenje bogu in ne lastnemu ljudstvu.
Spopad dveh civilizacij
Na podlagi opisanega lahko sklenemo, da gre pri stiku Zahoda in islamske civilizacije za antagonizem na področju razumevanja vrednosti človeškega življenja, ki je temeljna razlika med obema civilizacijama. In zaradi te razlike prihaja do nerazumevanja in konflikta med pripadniki obeh civilizacij. Kot omenjeno večina pripadnikov islamske civilizacije meni, da so Zahodnjaki sentimentalni in brezbožni slabiči, medtem ko je na Zahodu mnenje glede pripadnikov islamske civilizacije deljeno. Zahodnjaki z levega političnega pola, ki so indoktrinirani s kulturno-marksistično prebujensko (woke) ideologijo, vidijo muslimane, ki živijo na Zahodu, kot deprivilegirano manjšino ter se nad njihovo kulturo navdušujejo zaradi zlaganega multikulturalizma, ki je del prebujenstva, ter si zatiskajo oči pred zelo očitnim antagonističnim civilizacijskim okvirom islamske civilizacije. Migranti iz islamske civilizacije ter njihovi na Zahodu rojeni potomci lahko na Zahodu zato vse bolj ogrožajo zahodni način življenja, ker želijo Zahodu vsiliti civilizacijski okvir islamske civilizacije. Gre torej za vsiljevanje islamske kulturne »resnice« Zahodnjakom. Zahodnjaki z desnega političnega pola se te problematike in nevarnosti zavedajo, saj razumejo, da bi prevzem kulturnega vzorca čaščenja smrti Zahod in cel svet razvojno pognal stoletja v preteklost, v novi srednji vek torej, da o nevarnosti (predhodnega) oboroženega konflikta med zahodnimi staroselci in islamskimi prišleki ter njihovimi potomci, ki so na Zahodu demografska bomba, niti ne govorimo.
Mag. Tadej Ian