S hitro uzakonitvijo najvišjih pokojnin veliki množici “zaslužnih” kulturnih delavcev, ki si jih sami niso vplačali, stranke vladne koalicije Svoboda, SD in Levica rušijo javni pokojninski sistem. Kako obsežno nameravajo deliti, kaže spisek (ki ga v DZ še širijo), kaj zadošča, da od pokojninske blagajne dobiš, kar nisi plačal.
Zelo konkretno: Prešernov nagrajenec, ki je leta 2021 dobil 30.000 evrov nagrade in bi po vplačilih dobil tisoč evrov pokojnine, bo od Aste Vrečko, Matjaža Hana in Roberta Goloba dobil 1.695 evrov dodatka mesečno. Skupaj s tem najvišjo starostno pokojnino 2.695 evrov. Letno bo to 20.344 evrov nezasluženega privilegija. V desetih letih 203.444 evrov. Skoraj četrt milijona evrov. Veliko jih bo vzelo, ker niso neumni. Vsak bi. Vlada deli denar, kot da je brez vrednosti. Ker ni njihov. Vaš je.
Naš pokojninski sistem temelji na tem, da bi vsak moral dobiti pokojnino za tisto, kar je pred tem v času dela plačal. Ko politiki z leve množično delijo, kar državnemu pokojninskemu zavodu privilegiranci niso plačali, kradejo tistim, ki so plačali in bodo ti zaradi tega dobili nižje pokojnine. Vi. Da bodo doplačevali iz proračuna, ničesar ne spremeni. Dogajanje je lep prikaz, zakaj sta nekoč propadla socializem in Jugoslavija. Državno lastnino politiki razumejo kot svoj bankomat in razpasejo se kraje in korupcija. Ne le v pokojninskem sistemu. Povsod. Že v Jugoslaviji se je za zaslužne kadre, ki so zahtevali poplačilo uslug te ali one vrste. In na zakon za zaslužne privilegirance iz tistih časov se danes vladajoči celo sklicujejo.
Če so lahko kradli v Jugoslaviji, lahko še danes.
Po nastanku slovenske države so nezasluženo visoke in predčasne pokojnine politiki, takrat vseh barv, najprej uzakonili sami zase, da bi se lahko poslanci, ministri in podobni upokojevali s 25 leti delovne dobe. A sanjsko rešitev zase, kako desetletja dobro živeti na račun vseh ljudi, jim je kot nepošteno do drugih ljudi razveljavilo ustavno sodišče. Kot krajo javnega denarja, če povemo v bolj razumljivem jeziku. A privilegij je ustavno sodišče ukinil le za naprej. Tistim, ki so že bili poslanci in ministri in ki so si to uzakonili, pa ne. Ko je sodišče razveljavilo člen, je Janez Drnovšek ravno pokazal vrata ministru Mihi Jazbinšku (LDS), ki se je potem po poslansko upokojil. Med znanimi poslanci iz časa osamosvajanja pa tudi zakonca Tine in Spomenka Hribar ter številni drugi prej in pozneje.
Pozneje so, ko je Janez Drnovšek postal še predsednik republike, so poslanci vladajočih LDS, SD in SLS uzakonili dosmrtni dodatek k pokojnini in velikanske ugodnosti za predsednike republike in to retroaktivno dodelili tudi že bivšemu predsedniku Milanu Kučanu. Ob poznejših varčevalnih ukrepih, ko so zapravljivost (pravico do večletne pisarne, plačila sodelavcev, rabe avta) za bivše predsednike odpravili, so Kučanu pustili nezaslužen predsedniški dodatek k pokojnini. To je z dopolnilom uspelo doseči Zoranu Jankoviću s Pozitivno Slovenijo, ki ga je presenetljivo podprl tudi Matej Tonin, takrat vodja poslanske skupine vladajoče NSi. Proti lastni desni vladi. Ker naj bi šlo za že pridobljeno pravico, čeprav je bila pridobljena retroaktivno – za nazaj. Kot bodo zdaj kulturniške. Za zasluge v neki davni preteklosti. Tudi prejšnjega režima.
S kulturniki razgradnjo temeljev javnega pokojninskega sistema, ki ga razumejo kot svojo zasebno last, zdaj politiki razgrajujejo še veliko bolj množično, in to v položaju, ko je jasno, da bodo nujna velika varčevanja in odrekanja zaradi staranja populacije, da bi pokojninski sistem sploh obstal, in ko vemo, da se lahko pokojninski sistem – če politiki ne bodo pametni – tudi zruši. Množična delitev najvišjih pokojnin velikemu številu zaslužnih kadrov povsem mimo vplačil je zanesljiva pot, po kateri je nekoč šla Jugoslavija. Ni propadla slučajno.
Že leta 2017 pa je Petru Vilfanu s poslanci SMC, DeSUS, SD in NSi uspelo uzakoniti najvišjo pokojnino zase in za stotinjo zaslužnih športnikov, čeprav zanjo v pokojninski sistem ni plačal, da bi jo dobil. Ne on in ne drugi. Da bi najvišje pokojnine delili še številnim zaslužnim kulturnikom, je takrat propadlo. A jasno je bilo, da bodo še poskušali. Če lahko dobijo eni, lahko drugi. In tretji. V parlamentu so nas prepričevali, kako z najvišjimi pokojninami za Vilfane spodbujajo vrhunske športnike, da bi zmagovali na mednarodnih tekmovanjih, a denar so delili za nazaj.
Ko gre za prihodnost, je položaj takšen, da so se najbolj sloveči športniki, košarkar Luka Dončić ter kolesarja Primož Roglič in Tadej Pogačar, davčno preselili v tujino, kjer si bodo zaslužili bistveno višje pokojnine in se s tem izmaknili temu, da bi jih domača država povsem oskubila z astronomskimi davki in prispevki, ki so uzakonjeni za tiste, ki nekaj časa res veliko zaslužijo. Ker je to menda greh in takšne ljudi preganjamo v tujino.
Razdeljevanje denarja še številnim kulturnim delavcem, kar so v odboru za kulturo vladni poslanci ta teden potrdili tudi v drugem branju, da bi z nevplačanimi najvišjimi pokojninami nagradili vse mogoče Svetlane Makarovič (ki je nedavno že mimo zakona dobila več kot osem tisoč evrov darila Aste Vrečko za svoj politični aktivizem), je le logična nadgradnja uničevanja temeljev pokojninskega sistema. Ob zaslužnih kulturnikih na denar, za katerega niso plačali prispevkov, čakajo še številni. Tudi politični funkcionarji, ki so zanesljivo tudi zaslužni. In če danes levica deli zaslužnim kulturnikom, bodo jutri drugi delili drugim, da bi poplačali te ali one usluge iz vaših pokojnin.
Vsaj pošteno bi bilo ravnanje vladajočih, če bi odločili, da bodo novosti veljale le za prihodnost (za tiste, ki se bodo šele dokazali) in da bo država ob podeljevanju državnih nagrad tudi plačala ustrezne prispevke v pokojninski skladi. Denimo 200.000 evrov vplačila v pokojninski sklad dobitniku Prešernove nagrade, 100.000 evrov pa bi morali plačati tisti, ki dodeljujejo nižje nagrade, ki zagotavljajo nižji privilegij. A tega filma, ki bi bil pošten, ne bomo videli. Ni ga finančnega ministra, ki bi se strinjal s takšnim zapravljanjem. Se pa Klemen Boštjančič zdaj strinja z istim zapravljanjem, ki je prikrito z laganjem, kako ne bo finančnih posledic. Seveda bodo, in to velike. In vi boste plačali.
Kot novinar in urednik sem pogosto poročal o referendumih, tokrat prvič razmišljam, da bi ga osebno pomagal organizirati in tudi pozval ljudi, naj glasujejo proti temu uničevanju temeljev javne pokojninske blagajne. Tudi če ne uspe, smo vsaj poskusili narediti, kar bi bilo prav za prihodnost države. In za temeljno poštenost tudi za vse otroke. Ker tudi njim zdaj kradejo prihodnost za “zaslužne”, ki bodo dobili, kar niso plačali.
Peter Jančič, Spletni časopis