“Moraš znati ljubiti ljudi. Vseskozi sem vesel in nasmejan, ker če si sam jezen, so jezni tudi ostali ljudje okoli tebe. Če si jezen, se smej – smeh bo prišel do srca,” pravi Blessing Chibuike Eleke, nogometaš Olimpije, ki je včeraj ostal brez svojega prijatelja, Nigerijca Ezekiela Hentyja, ki je odšel v Rusijo.
Čeprav je najdražji prestop – ki je prestopil iz enega v drugi slovenski klub – je pri svojih 19 letih zelo zrel človek. Gre za zelo skromnega fanta, ki je v vsakem trenutku zelo nasmejan. Prva uradna tekma v dresu ljubljanske Olimpije ga čaka prihodnji konec tedna v nedeljo v Stožicah, saj ga čaka obračun proti Kopru.
Zdaj je že več kot en mesec, odkar ste se preselili v Ljubljano. Kako se počutite v novem okolju?
Vsi so zelo prijazni do mene in vse zaenkrat deluje dobro. Sicer pa delamo trdo, da bomo na koncu prvaki. To leto bo Olimpija prvak.
Že kaj pogrešate Novo Gorico?
Ja, včasih jo že kar malce pogrešam. Pravzaprav jo malce moram pogrešati, saj sem tam začel. Vem, da bo moje življenje sicer takšno, da se bom kar naprej selil. Že zdaj sem se veliko, tako da to zame vendarle ni nekaj novega.
Nedavno je v javnost prišla zgodba o tem, kako ste večkrat darovali denar za ljudi v Domu upokojencev Gorica. Odkod ta Vaša dobrodelnost?
Vsak mora živeti svoje življenje. Tega sem se naučil od mame in očeta. Vedno smo radi dali tistim, ki niso imeli. To počnem še zdaj. Ljudje ne razumejo, da moraš v tem življenju dajati, ne le sprejemati. Ne moreš obdržati denarja zase, ampak ga moraš dati tistim, ki ga nimajo. Ljudje včasih ne razumejo, da če imaš, moraš dati – tako je življenje lepše za vse. Bog blagoslovi vse. To bom počel še naprej.
Ste že pred tem velikokrat darovali denar?
Ne, zame to ni bilo prvič. V Nigeriji je moja družina to počela vseskozi. Če mi Bog omogoči, da lahko nekaj podarim, moram to podariti. Tudi sam sem dobil. Ko sem bil v Novi Gorici v cerkvi, sem dobil ta občutek, da moram stalno podarjati, to kar imam.
Omenili ste mamo in očeta, ki sta Vam podarila kar devet bratov in sester.
Bili smo velika družina – imam tri brate in štiri sestre, tako da smo desetčlanska družina. Moja družina je zelo velika (smeh). Imel sem normalno otroštvo, mama in oče sta kristjana. Imeli smo preprosto življenje, že takrat pa smo radi darovali, če smo le lahko in to počnemo še danes. Sem skromen, ne hodim ven in živim za svojo družino.
Tu zaslužite kar nekaj denarja. Ali ga pošiljate svoji družini v Nigerijo?
Seveda. Včasih mi povedo, da kaj potrebujejo in jaz jim to priskrbim, sicer pa vsi živimo preprosto življenje. Kar imaš danes, podariš.
Kakšni pa so Vaši spomini na otroštvo in rodno Nigerijo?
V Nigeriji imamo vse, je zelo lepa dežela. Če imaš denar, je vse nekoliko lažje, toda če zaupaš v Boga, lahko uspeš. Trdo moraš garati in delati, toda zame je to nekaj normalnega, tega sem navajen.
Se želite po koncu svoje kariere vrniti nazaj domov?
Za zdaj ne morem reči ničesar. V Sloveniji mi je všeč in mi pomeni veliko, saj sem se tu razvil v nogometaša.
Kdaj pa ste dobili svojo prvo žogo?
Prvo žogo sem dobil, ko sem bil star 15 let. V klubu sem bil kapetan in takrat sem jo dobil.
Kakšne so pa bile Vaše žoge pred tem? S čim ste otroci igrali nogomet?
Pravimo ji ‘blada’. Gre za nekakšno žogo iz gume in je zelo trda. To so bile naše prve žoge, preden smo dobili tiste prave.
Kdaj pa ste začeli sanjati, da boste postali profesionalni nogometaš?
Ko sem bil star 14 let, naredil sem vse za to, da sem lahko igral nogomet. Bilo je trdo in težko, ampak danes sem na dobri poti. Še naprej se zelo trudim. Takrat so mi rekli, da ne smem ven, ko sem želel igrati nogomet; rekli so: “Ne smeš tja!” in tako dalje. Danes sem tu, kajti če si nekdo nečesa res zelo močno želi, mu tega ne moreš vzeti. Lahko ga tepeš in zadržuješ, vendar se bo vseeno premikal. Takšno je življenje, zdaj so vsi veseli zame.
Vseskozi omenjate Jezusa – kaj Vam pomeni vera?
Jezus pomeni ljubezen, ker Jezus je ljubezen. Ljubezen je vse, vendar tega nekateri ljudje ne razumejo. Karkoli naredimo v tem življenju, moramo vedeti, da smo vsi eno. Ni pomembno, ali si črn ali bel ali rumen. Vsi živimo svoje življenje, toda ljubezen je največja. Pomembne so tri stvari: vera, upanje in ljubezen. Če vzameš ljubezen, si podrl vse. To me je naučil duhovnik v cerkvi, kamor sem hodil. Ljubezen je največja. Čeprav zdaj govorijo o meni, sem skromen. Moraš znati ljubiti ljudi. Vseskozi sem vesel in nasmejan, ker če si sam jezen, so jezni tudi ostali ljudje okoli tebe. Če si jezen, se smej – smeh bo prišel do srca.
Imate tudi svoj slogan, ki ste ga nosili že na majici pod dresom.
Res je, to je bilo na tekmi proti Kopru. Moj napis je “I love Jesus” in to zato, ker imam rad Jezusa in če ga imaš rad, moraš to pokazati. Tako to počnejo tudi Ronaldinho, Neymar in drugi.
Ste zelo zelo verni. Ali razmišljate, da bi postali duhovnik oziroma pastor, kot je to na primer mariborski kapetan Marcos Tavares?
Ne, menim, da to lahko postaneš le, če se za to počutiš poklicanega. Ne moreš kar postati duhovnik, ampak te mora Bog poklicati.
Prihodnjo soboto bomo pred naš mikrofon povabili
mariborskega kapetana Marcosa Moralesa Tavaresa.
Vedno ste nasmejani, pa ste vedno veseli tudi v svoji notranjosti?
Ja, vedno sem vesel in nasmejan – nekateri ljudje to razumejo, spet drugi ne. Ljudje me včasih sprašujejo, kako sem lahko vseskozi vesel. Jezni so, ker sem vseskozi dobre volje. Pravijo “Grrr, kaj je to, da si vseskozi vesel?”
Vera Vam pomeni veliko in tudi zdaj, ko ste v Ljubljani, ste že našli svojo novo domačo cerkev.
Ja, v cerkev grem v Šiško (predel Ljubljane – op. a.).
Že nekaj časa ste v Sloveniji, družite se s Slovenci, greste v cerkev, prelistate tudi časopis – Vam je slovenski jezik že postal domač?
Ja, razumem nekatere besede. Ko imam čas, sem vesel, če se lahko kaj naučim, saj se zelo rad učim novih stvari.
Katere slovenske besede že poznate?
Dober dan, dobro jutro, ‘ajde’, dober tek, kako si …
Od tujih jezikov znate samo angleško?
Ja, govorim samo angleško. Toda če srečam prijatelja v Nigeriji, govorim ‘pidgin’ angleščino, ki je sicer angleščina, vendar bolj polomljena. V Nigeriji obstaja ogromno jezikov, pravzaprav ima vsako mesto svojega. Jaz na primer pripradam plemenu Igbo.
Kdo pa je Vaš nogometni vzornik?
Meni najljubši nogometaš je Lionel Messi. To pa zato, ker zaradi njegove bolezni nihče ni verjel, da lahko postane eden najboljših nogometašev na svetu. Bog včasih poskrbi tudi, da kaj nemogoče postane mogoče. Zanj so vsi rekli, da ne bo dober nogometaš, vendar če si človek nekaj močno želi, lahko to tudi postane.
Prihodnji vikend se nadaljuje Prva liga. Lahko navijačem obljubite, kolikokrat boste zadeli?
Ne, zase ne morem nič reči. Potrudil se bom, da bom zadel čim večkrat, vendar je to Božja volja.
*I love Jesus (ang.) – rad imam Jezusa
Rok Virag