Saj ni res, pa je. Zgodba 87-letne Antonije, ki živi sama na kmetiji, je izredno žalostna. Mož ji je umrl. Sama se preživlja z nizko pokojnino, hiša razpada. Pozimi jo zebe.
Ko smo prebirali zgodbo 87-letne Antonije, ki jo razkriva portal Žurnal24, skoraj nismo mogli verjeti, kaj se dogaja. Mož ji je umrl, po njem ima pokojnino, malo nad 500 evrov, njena je le okrog 250 evrov. Imela sta šest otrok, a sta dve hčeri umrli, en sin je zabredel v alkohol, drugega že dolgo ni slišala. Oglasita se občasno le dve hčeri. Ena je invalidka, ena pa ima tri otroke.
Za take ženske, ko je Antonija, ta vlada, kakšno imamo, zagotovo ne bo poskrbela. Tudi pokojnine ne bodo sledile inflaciji in se ne bodo občutno zvišale. Antonija bo ostala skoraj na istem. Ne more niti v dom, saj ima premajhno pokojnino. “Golobova” draginja pa je najbolj problematična. Še posebej, če se v razpadajoči stavbi mora nekdo greti na električni radiator, kot recimo Antonija.
Prejšnji mesec bi tako dala za elektriko 170 evrov, za komunalo 60 evrov, za vodo 35 evrov, za telefon in televizijo 30 evrov … pa je že skoraj 300 evrov. Pa še novo jeklenko sem rabila za štedilnik, je bila s prevozom vred 150 evrov. Pa še najemnino za grob plačujem. Za jesti mi ostane potem nekje 50 evrov. Kaj boš kupil za to?
87-letna Antonija živi na svoji domačiji. Okna bi morali menjati že pred 20 leti, a po smrti moža oken ni zamenjal nihče, zato vsepovsod piha. Dan preživlja v kuhinji, kamor si je z velikimi napori privlekla kavč. Okna si je “zadekala”, da ne vleče toliko noter. Na šipah pa ima časopisni papir, da ni tako mraz. Greje se na električni radiator, a ko ga ugasne, postane spet hladno. Za elektriko je dobila položnico, kar 170 evrov. Tudi bojler ji ne dela in ga ne zna niti popraviti. Pozimi se samo s cunjo umije, na pogreti vodi na štedilniku. Tušira pa se samo poleti, da se ohladi. Lahko bi kurila tudi na drva, a ni nikogar, da bi ji jih nasekal.
Včasih grem v vas na avtobus, da grem v kako od teh trgovin po hrano. Imam voziček. Ampak za 20 evrov skoraj nič več ne dobiš, meso se je tako podražilo. Zdaj si samo še kako poceni salamo kupim. Z njo si lahko “dušo privežeš”.
Zgodba, bi morala imeti srečen konec. In upajmo, da za Antonijo bo. Lani za Božič so jo sprejeli v program Vida. Projekt Vida je družbeno odgovoren, na trenutke družbenokritičen projekt, ki je nastal kot glas generacije, ki je ni na družbenih omrežjih in jim je splet tuj. Gre za projekt celostne pomoči starostnikom, starejšim od 65 let, ki ne dosegajo praga revščine.
Tako je silvestrovo Antonija preživela na toplem. Spomladi bodo napeli vse moči, da se vrne na svojo domačijo in skupaj bodo poskusili izolirati vsaj kuhinjo in kopalnico, tam zamenjati okna, uredili ogrevanje s paneli in zamenjali bojler.
e-maribor