V prispevku pojasnjujemo, kako in zakaj je prišlo do epidemije spolne disforije med mladimi na Zahodu, kakšne so oblike “tranzicije” spola ter zakaj gre za družbeno epidemijo in medicinski škandal, ki ogrožata psihično in celo fizično zdravje množice mladih zahodnjakov. Opozorimo tudi, da so evropski poslanci letos odprli Pandorino skrinjico trans norije v Evropi.
Spolna disforija je intenzivna stiska ali nelagodje, ki ga posameznik občuti zaradi neskladja med ob rojstvu pripisanim spolom in spolno identiteto. Gre za psihološko stanje, za katerega znanost ve že dolgo. Posamezniki, ki so pred letom 2010 trpeli za spolno disforijo, so bili predvsem moški srednjih let in predpubertetni otroci, še posebno fantje. Značilnost spolne disforije je bila v tem, da je prizadela le izredno majhno število posameznikov. Po letu 2010 pa je na Zahodu prišlo do epidemije spolne disforije in zagona militantnega trans gibanja v okviru LGBT+. Najverjetneje je ideološki temelj za to v nastanku kvir (angl: queer) teorije, ki je nastala na podlagi študij gejev in lezbijk ter ženskih študij v poznih 80. in zgodnjih 90. letih 20. stoletja.
Internet je nosilec družbenih epidemij
Da bi razumeli, zakaj je pred desetimi ali petnajstimi leti začelo prihajati do množičnega nezadovoljstva mladih zahodnjakov z lastnim spolom v ZDA, Kanadi in Veliki Britaniji, je treba razumeti, kako deluje internet oziroma hiter dostop do informacij. V dobi pred internetom je bilo treba za širjenje obzorij in razumevanje novih idej najti in prebrati zahtevne knjige, in to pod pogojem, da je posameznik za novo idejo sploh izvedel, kar tudi ni bilo prav lahko, saj so bila sredstva obveščanja redka in relativno omejena z delom in dosegom posameznih novinarjev. Danes pa ima vsak zahodnjak pri roki zakladnico znanja, do katere lahko selektivno dostopa v nekaj sekundah prek spletnih brskalnikov, kot je Google. Komur se ne da brati, si lahko ogleda nekajminutno videopredstavitev na YouTubu, in ustvari se vtis oziroma iluzija, da je tak posameznik v nekaj minutah ali urah usvojil vrhunsko znanje in razumevanje področja, ki ga zanima. Odveč je poudarjati, da politični aktivisti preko opisanih sredstev svoje ideje zapakirajo v izdelke, ki so navidezno nevtralne informacije, a gre lahko za indoktrinacijo in pranje možganov. Nekateri trans aktivisti svoje predstavitve pripravljajo sugestivno, tako da številni mladi sami sebi zlahka diagnosticirajo spolno disforijo.
Kdo so tipične žrtve trans norije?
Značilno je, da tisti mladi, ki poročajo o pojavu spolne disforije pri sebi, to ugotovijo kar naenkrat. Niti sami niti njihova okolica prej nikoli niso opazili, da bi pred samodiagnozo kazali znake te motnje. V povezavi s tem, da gre za internetno “okužbo” oziroma epidemijo, pa zadeva o hitrem pojavu težave postane logična. Značilno je, da imajo mladi, ki se čez noč razglasijo za trans dekleta ali trans fante, številne pridružene diagnoze, kot so različne vrste anksioznosti, motnja avtističnega spektra, motnja pomanjkanja pozornosti in hiperaktivnost, obsesivno kompulzivna motnja, depresija, motnje hranjenja ipd.
Trans aktivisti predstavitve o spolni disforiji pripravijo tako, da interpretirajo, da so vse te druge pridružene motnje, za katerimi trpijo mladostniki, posledica ujetosti v telo napačnega spola. Mladi tako verjamejo, da jim bo sprememba spola odvzela breme, ki ga imajo z duševno motnjo. Pogosto na začetku to res pomaga, ker se preusmerijo oziroma vse upanje usmerijo v spremembo spola, a na koncu se tista izvirna motnja povrne in je po tranziciji spola pogosto težava z njo še hujša. Druga značilna skupina mladih, ki nasedejo na idejo, da so “trans”, so mladi geji in lezbijke, za katere je v puberteti značilno, da težko sprejmejo svoj spol, ker so istospolno usmerjeni. Pred trans epidemijo so ti mladi težave v puberteti preživeli in postali normalni zdravi homoseksualci, zdaj pa se množično odločajo za menjavo spola, zaradi česar trpijo, saj spolno tranzicijo kasneje številni od njih obžalujejo.
Družinska “trans” katastrofa
Tipično starši izvedo za »težavo« svojega mladostnika na izjemno rušilen način. Trans aktivisti mlade že vnaprej na internetu pripravijo na to, da se bodo starši odzvali negativno oziroma zatirajoče. Logično je, da se starš odzove z osuplostjo in nejevero, sploh ker gre za nenadno ugotovitev mladostnika, toda mladostnik starša potem takoj napade po vnaprej naučenem »programu«. Starš se tako lahko hitro znajde v sporu z otrokom. Če se z njegovim prehodom v drugi spol ne strinja takoj, ga lahko tako otrok kot okolica hitro obtožita zatiranja ali transfobije. Zahodne družbe so močno pod vplivom propagande LGBT+, zato starši bitko zelo težko dobijo. Zahodne družbe namreč pod vplivom levičarskega postmodernizma izvajajo politiko potrditve spola, ki si ga mladi izbere. V številnih šolah v ZDA, Kanadi in Veliki Britaniji tako v nasprotju z željo staršev otroku, ki meni, da je trans, omogočijo preoblačenje v garderobah nasprotnega spola, ga naslavljajo z novim imenom, ki si ga je izbral, in staršem informacije o tem celo prikrivajo. Večina psihoterapevtov, pri katerih starši poiščejo pomoč, nekritično sprejme idejo mladostnika, da je drugega spola, in napade starša, če se s tem ne strinja. Pogost argument psihoterapevtov je: “Ali bi raje imel mrtvega sina ali živo hčerko?” Če pa starši mladostnika podprejo, se zapletejo v vrtinec postopkov za spremembo spola, pri katerih je končni rezultat medicinska tranzicija.
Medicinski škandal 21. stoletja
Obstajata socialna tranzicija in medicinska tranzicija spola. Pri socialni tranziciji gre za spremembo spola v smislu, da se mladostnika naslavlja z novim imenom in z zaimki nasprotnega spola. Naslednja stopnja je jemanje zdravil, ki blokirajo puberteto, oziroma jemanje hormonov nasprotnega spola. Zadnji korak je kirurška operacija, s katero se moški spolni organi preoblikujejo v ženske oziroma ženski v moške.
Ko mladostnik pride k psihoterapevtom in na klinike za spremembo spola, ki sledijo postmodernistični ideologiji – takšnih pa je v ZDA in Veliki Britaniji velika večina –, ti strokovnjaki kot metodologijo uporabljajo potrditev nove spolne identitete. To pomeni, da psihoterapevti ne ugotavljajo, kakšno je duševno stanje mladostnika, ampak nekritično sprejmejo njegovo samodiagnozo. Psihoterapevti in osebje klinik za spremembo spola tudi apriorno sprejmejo hipotezo, da vse druge duševne težave mladostnika izhajajo iz spolne disforije in bodo po tranziciji v drug spol izzvenele. Praksa kaže, da to seveda ne drži. Na klinikah za spremembo spola ne izvajajo psihiatrične evaluacije mladoletnika in mladoletniku predpišejo hormonske zaviralce pubertete in hormone ter izvedejo nepovratne operacije spremembe spola, kot so odstranitve dojk, preoblikovanje penisa v vagino itd.
Ni ustreznih študij, ki bi preučevale stranske učinke kemičnih sredstev, ki jih uživajo mladoletniki. Mladostniki, ki gredo skozi te kemične terapije, ostanejo neplodni. Pri mladih, ki jemljejo te preparate, se na primer pojavi osteoporoza, poslabša se njihovo duševno zdravje, pride pa lahko tudi do izgube vida, pljučne embolije, srčne ali možganske kapi, nekateri pa zaradi zapletov celo umrejo. V tem prispevku ni prostora, da bi našteli vse stranske učinke, saj bi to zasedlo ves prostor, ki ga ima prispevek na voljo.
Dejstvo je, da je vse več mladih, ki tranzicijo obžalujejo – dlje ko so pri medicinski tranziciji prišli, tem večje je njihovo obžalovanje, saj svoja telesa potem dojemajo kot izmaličena ter imajo pogosto hude fizične zdravstvene težave. Sicer govorimo o ZDA, Kanadi in Veliki Britaniji, toda po letu 1945 so v kontinentalno Evropo z zamikom prišli prav vsi socialni trendi, ki so se začeli v ZDA. Evropski parlament je februarja letos z veliko večino glasoval za priznanje trans žensk kot žensk v okviru prednostnih nalog EU za položaj žensk. S tem je odprl pot trans norosti v EU. Samo vprašanje časa je, kdaj bo trans epidemija med mladimi zajela tudi Slovenijo.
Mag. Tadej Ian