Ali je znani rek, naj sosedu krava crkne, res tako zasidran v slovenski mentaliteti, da smo Slovenci celo v mednarodnem okolju znani po medsebojni zavisti? Težko reči, kajti zavist nima nacionalne pripadnosti. Je splošna človeška lastnost, najdemo jo lahko povsod, med največjimi »budžovani« in tudi med največjimi reveži. Zato je zavist neizogibno tudi del politike. In prav v politični sferi se karakter človeka pokaže še posebno temeljito.
Je pa tu potrebne nekaj previdnosti. Ko gre za dejanja, ki naj bi izvirala iz zavisti in nevoščljivosti – s takšnim motivom so denimo voditelji judovskega sinedrija Jezusa izročili Ponciju Pilatu, kar je Pilat tudi vedel –, navadno glavni motiv ni samo zavist, pač pa tudi marsikaj drugega. Ko denimo paparaci iz vrst napsihiranih medijskih mogotcev skačejo po dvorišču Katje Kokot, fotografirajo njeno novo hišo in analizirajo, kako je njen partner prišel do službe, je verjetno v igri predvsem umazan boj za oblast. In seveda predvsem boj za duše. Inženirji človeških duš to dobro poznajo. Človeka, ki ga želijo uničiti, najlažje uničijo tako, da podkupijo množice in jih nahujskajo, da si ta oseba ne upa niti več stopiti iz hiše, ne da bi od kod priletel kakšen kamen. Spomnimo se, kaj vse so počeli t. i. vstajniki v času, ko so v Mariboru rušili tedanjega župana Franca Kanglerja. Uporabljen je bil recept iz časov srbske »jogurtne revolucije«, ko so pokrajinska in republiška vodstva rušili s pomočjo nahujskanih množic, dodali pa so še obešene lutke, ki so marsikoga spomnile na metode, ki so jih denimo uporabljali nacisti. Nič novega torej. Vse »že videno«.
Kaj pa Tanja Fajon in njena »misija« v Sahelu, torej predelu južno od severnoafriškega pasu? Sprva je kazalo, da je praktično vse dogovorjeno, potem pa so mainstream mediji začeli sporočati, da se »zapleta« in da je uradna Ljubljana potegnila ročno zavoro. S prstom so takoj pokazali na njenega naslednika, ki mu, mimogrede, sploh ni predala poslov ob odhodu Golobove vlade. In seveda, Tone Kajzer naj bi se na ta način maščeval svoji predhodnici za predčasen odpoklic z veleposlaniške funkcije v Washingtonu. S tem pa Slovenijo oropal odlične priložnosti, da se pred svetom predstavi z najboljšim kadrovskim izborom. Torej, če prav razumemo vse tiste, ki si zdaj skoraj režejo vratove zaradi domnevno tipičnega slovenskega nagajanja Tanji Fajon – Slovenija izgublja mednarodni ugled, ko svoje razprtije izvaža na mednarodni parket.
Dejansko pa je takšen vtis zelo daleč od resnice. Ko gre za Slovence na pomembnih funkcijah na mednarodni ravni, velja spomniti, da si nekateri to še vedno predstavljajo kot nekakšno nagrado za opravljeno delo v preteklosti. No, Tanja Fajon je poskrbela, da je Slovenija v času njenega vodenja zunanjega ministrstva plačala debel milijon davkoplačevalskih evrov za ta isti Sahel, za katerega naj bi Fajonova po novem skrbela kot visoka evropska predstavnica, medtem ko je kot evropska poslanka hotela preprečiti pritok evropskih sredstev v Slovenijo v času tretje Janševe vlade. Seveda takšen način »lova na funkcije« ni nekaj novega – spomnimo se, kako je Alenka Bratušek praktično s premierske funkcije naskakovala funkcijo evropske komisarke ali kako je Danilo Türk hotel postati generalni sekretar OZN. Nobenemu od obeh ni uspelo doseči cilja. Zaradi nevoščljivega nagajanja iz lastne domovine? Ne, predvsem zaradi lastne nečimrnosti. Podpora iz domovine se spodobi, če ima kandidat za seboj dosežke, ki pritičejo nekemu državniku. Če pa te državniške drže ni, je zaman valiti krivdo na menda zavistne politične tekmece.
V Sloveniji se očitno še vedno nismo otresli tipične partijske mentalitete, da je funkcija tista, ki naredi človeka (in ne obratno), s tem, da so se na vodilnih funkcijah v glavnem »svaljkali« le izbrani člani elite s pravim političnim pedigrejem – ne glede na to, kakšni so bili in kako so se obnašali. Zato sem prepričan, da ne bo nobene škode za Slovenijo, če Tanja Fajon ne bo dobila nove službe v EU.
Gašper Blažič