“Ah, saj ga vsi poznamo. Rad se malo pozabava, če bi resno mislil, takšnih stvari seveda ne bi govoril,” je o Primožu Peterki – pomočniku trenerja slovenske ženske reprezentance – dejala tretja skakalka sveta, ki trenutno zaključuje študij razrednega pouka na pedagoški fakulteti. Maja Vtič je ena tistih tekmovalk, ki je orala ledino ženskim smučarskim skokom v Sloveniji.
Maja Vtič, ki je pred sedemnajstimi dnevi praznovala svoj 28. rojstni dan, je delno sledila karieri svojega starejšega brata, ki je bil nordijski kombinatorec. Da je postala smučarska skakalka, ni naključje, saj je imela v bratu vzornika, skakalnico v Mirni pa v neposredni bližini doma.
Ste ena izmed bolj izkušenih slovenskih skakalk in ena tistih, ki je utirala pot ženskim smučarskim skokom v Sloveniji. Od kod odločitev za smučarske skoke?
Že doma smo veliko spremljali skoke. Moj brat (Damjan Vtič – op. a.) je bil nordijski kombinatorec, tako da sem že njega spremljala na treningih. Začela sem pa enkrat bolj za šalo kot zares. Dali so mi opremo, da poizkusim – in od takrat sem ostala v tem. Bilo je zanimivo: ko sem jaz začela, ni bilo nobenih tekem, niti nisem vedela, da druga dekleta skačejo. Potem so se začeli razvijati ženski smučarski skoki, tako kot sem se tudi jaz. To te potem povleče naprej, pride več tekem. Prišlo je tudi mladinsko svetovno prvenstvo, svetovni pokal, olimpijske igre – in to te vleče naprej. Sam šport je lep, po drugi strani pa seveda zahteven.
Ste si takrat, ko ste začenjali, mislili, da boste kdaj tekmovali na tekmah svetovnega pokala, ki jih takrat še ni bilo?
Takrat si tega zagotovo nisem mislila, ker ni kazalo, da tekme sploh kdaj bodo. Vse, kar smo dekleta v Sloveniji takrat imela, so bile pokalne tekme. Potem se je z leti počasi začelo, da smo šle v tujino in takrat smo se začele vse skupaj boriti, da bi prišle do olimpijskih iger in svetovnega pokala.
Kje je bil Vaš prvi skok? Se ga še spomnite?
V bistvu ni bil čisto pravi skok. Skakalnico so mi malo priredili, da je bila na tej 20-metrski skakalnici neka pomožna miza, da sem lahko izvedla skok. Bilo pa je v našem domačem klubu.
Ali je brat zaslužen za to, da ste postali skakalka ali imate kakšnega idola v skakalnih vrstah?
Je kar brat zaslužen za to, da sem tudi jaz pristala v skokih. Bilo je pozitivno, ker sem ga dostikrat spremljala na treningih. Sploh v nordijski kombinaciji je bilo tako, da si moral sam veliko vložiti. Velikokrat sem ga videla, kako je odšel na trening in to ne glede na to, kakšni pogoji so bili. Odšel je sam, nihče ga ni spremljal in mislim, da sem od tega kar veliko odnesla; in sicer to, da je za rezultate potrebno trdo delo.
Tudi Vi ste najbrž morali vložiti ogromno truda, časa in pa tudi finančnih sredstev, ko ste začenjali?
Ja, zagotovo. Že tako prihajam iz majhnega kluba. Mogoče pogoji niso bili tako urejeni kot v večjih klubih, bila sem bolj odvisna sama od sebe – predvsem potem, ko se je vse skupaj začelo malo bolj resno. Ko sem prišla v reprezentanco, je bilo vse lažje, ker smo imeli skupne treninge, dobili smo vedno več opreme in potem je bilo veliko lažje. Na začetku pa je bilo precej težje, ampak je bilo po eni strani tudi lažje zaradi brata, ker sem potem od njega dobila veliko opreme.
Vas on sedaj spremlja tudi na tekmah?
Na tekmah ga ni zraven. Me pa spremlja doma po televiziji in ko pridem domov, mi da tudi kakšen nasvet.
Sprejmete njegov nasvet?
Ja. V bistvu se kar strinjava, ker tiste napake, ki jih delam, vidiva oba.
Kdo je Vaš smučarski idol? Je kateri izmed Slovencev?
Sigurno je Peter Prevc nekaj posebnega. Pri njem občudujem to: ne glede na to, kakšen je pritisk in kaj se dogaja okoli njega, vedno uspe narediti vrhunske skoke, vedno se zbere. Na večjih tekmovanjih praktično ne dela napak in zdi se mi, da je to res občudovanja vredno. Vsak športnik si tega lahko samo želi.
Vi ste povsem pri vrhu, vendar imate tudi v ženski konkurenci ‘Petra Prevca’ po imenu Sara Takanashi. Zdi se nepremagljiva – je z drugega planeta?
Ne. Sara je v tej sezoni res močna, ima prednost, da je majhna tekmovalka in tudi tehniko ima zelo dovršeno. Sama sicer gledam tako: ona nima toliko možnosti za napredovanje, kot jih imajo recimo ostale. Še vedno pravim, da je vsak premagljiv, le trenirati je potrebno in stremeti k temu, da bomo še boljši. Zdaj se ne smemo ukvarjati s tem, kako premagati Saro ali pa kopirati njeno tehniko, ker ima vsak neko svojo tehniko in bomo videli. Jaz se bom trudila po najboljših močeh še naprej.
Vam – Slovenkam – štirikrat zapored ni uspelo priti na oder za zmagovalke, vedno ste bile tik pod odrom. Boste zdaj skupaj stopile na stopničke?
Bomo videli, to je zelo nehvaležno napovedovati. Sama nočem preveč razmišljati o tem ali pa jih pričakovati, ker gre potem hitro v drugo smer. Vsi rezultati med šest ali pa tudi med deset so res dobri rezultati. Zelo sem vesela, da ohranjam to šesterico tudi s temi manjšimi napakami. Za stopničke se mora pa vse poklopiti, tudi dejavniki, na katere sama nimam vpliva: od vetra, sodnikov in tako dalje. Zagotovo je vsaj deset tekmovalk sposobnih skočiti na stopničke in zato so te malenkosti zelo pomembne. Sama se bom trudila, da bom še naprej skakala po svojih najboljših močeh in tako, da bo čim manj napak, potem pa upamo na čim boljši rezultat.
Ste Slovenke v svetovnem pokalu tretirane kot velesila, kot najmočnejša nacija?
Ne vem, če kot najmočnejša nacija, toda vem, da nas ostali gledajo na nas kot na zelo močno ekipo, ker sem sedaj v tem letu velikokrat dobivala vprašanja, v čem je skrivnost, da smo tako dekleta kot tudi fantje tako zelo močni. Mislim, da nas vsi ostali gledajo s spoštovanjem.
In v čem je skrivnost?
Mislim, da ni nobene posebne skrivnosti. Samo pravi pristop in pravilen način treninga čez poletje. Tudi dobra psihološka pripravljenost je pomembna, ni pa neke posebne skrivnosti.
Kakšni pa ste zasebno?
Se mi zdi, da sem na skakalnici in po reakcijah na tekmi takšna, kot sem tudi zasebno. Če je kakšen skok slabši, to pokažem, če pa sem vesela, pa tudi to pokažem. Drugače sem vztrajna – če ne bi bila, danes ne vem, če bi bila tukaj. Po eni strani sem trmasta, kar je včasih dobro, včasih pa je to tudi slabost. Poizkušam biti čim bolj naravna oz. takšna, kot sem. Ne maram kazati tistega, česar ni, ne maram kazati, da sem zadovoljna, če nisem ali obratno.
Kašni pa so preostali Vaši življenjski cilji?
V letošnjem letu ima cilj končati faks in diplomirati. Poleg skokov mi je, kratkoročno, to zdaj najbolj pomembno.
Kakšni pa so zaslužki v ženskih smučarskih skokih – se da s tem športom preživljati?
Tako bom rekla: zdaj, ko imam zadnje sezone bolj uspešne, se s tem da preživeti, je pa res, da potem veliko teh sredstev tudi porabiš za dodatne stvari, kot so masaže, fizioterapije in tako naprej. So pa naši zaslužki precej manjši kot zaslužki pri moških. Da bi dolgoročno od tega živela, ne bo šlo, bolj za sproti pa gre.
Vedno velja, da preveliko deklet na kupu ni dobro, kako je s tem pri vas tekmovalkah?
Zdi se mi, da se dobro znajdemo in se razumemo med seboj. To je pa to, saj imamo dva trenerja in potem se to razbije. (smeh)
Ko sva ravno pri trenerjih. Primož Peterka je znan zabavljač in se rad tudi pošali z dekleti. Na novinarski konferenci ste pošteno prestrašili novinko (Niko Križnar – op. a.), da jo čaka krst ob debitantskem nastopu v svetovnem pokalu.
Ah, saj ga vsi poznamo. Rad se malo pozabava, če bi resno mislil, takšnih stvari seveda ne bi govoril. Dekleta ga že poznamo. (smeh)
Rok Virag