V Morgantonu, malem mestecu pod vznožjem Apalačev v Severni Karolini, ZDA, pozimi možnosti za preživljanje prostega časa ni ravno na pretek. Nekaj restavracij, cel kup raznoraznih krščanskih cerkva, par studiev, kjer ti lahko napravijo tatu, nekaj lokalnih mikro pivovarn, en kino in nakupovalno središče, nato pa se izbor možnosti že počasi zaključi.
K sreči je Charlotte – po številu prebivalcev največje, vendar ne tudi glavno mesto Severne Karoline – oddaljeno le dobro uro vožnje. Ob trenutnih cenah bencina – liter stane med 0,4 in 0,5 evra – in ob dobro vzdrževanih cestah obisk kulturne ali športne prireditve, ki se odvija v Charlottu, ne predstavlja prevelike ovire.
Tako sva se z ženo v petek popoldne odpravila na košarkarsko tekmo lige NBA med Charlotte Hornets in Miami Heatom. Avto sva parkirala na velikem parkirišču pred Time Warner Cable Areno, ki se nahaja med stolpnicami v samem središču Charlotta. Parkirnino po enotni tarifi 10 dolarjev sva morala plačati vnaprej in je veljala do konca dneva. Sistem, da plačaš vnaprej, se izkaže za premišljenega predvsem pri odhodu, ker bi se drugače naredila dolga vrsta pri obeh blagajnah.
Dejstvo je, da ljudje prihajajo na prireditve v daljšem časovnem obdobju, ko pa je le-te konec, bi radi vsi čim prej odšli domov. Parkirnino lahko poravnaš s kartico ali gotovino na parkirnem avtomatu in nato parkirni listek pustiš v avtu. Ali pa plačilo opraviš s pomočjo aplikacije na pametnem telefonu, kamor vneseš registrsko številko avta. Nato sva se peš odpravila do vhoda v dvorano. Kljub gneči, dvorana sprejme 19.000 gledalcev, je vse, tudi varnostni pregled skozi detektor, potekalo gladko in hitro.
Američani – domoljubi: Ob začetku pouka izrečejo prisego zvestobe ameriški zastavi in republiki
Pred začetkom tekme so bučno pozdravili domače Sršene, na gostujoče moštvo pa so kar pozabili. Tako je tudi moja slovenska zastava, ki sem jo prinesel, da bi pozdravil Gorana Dragića in Bena Udriha, ki igrata pri Miami Heat, ostala neopažena. Gledalci smo nato vstali ob petju himne, ki jo je, ob ameriški zastavi, ki so jo nosili trije vojaki, zapela meni neznana pevka.
Američanom lahko – včasih upravičeno, velikokrat pa tudi ne – očitamo marsikaj. Vsekakor pa jim ne moremo očitati, da niso domoljubni. Seveda je vprašanje, koliko so ta čustva iskrena? Koliko pa je vse skupaj posledica domovinske vzgoje in tega, da učenci že v osnovni šoli vsako jutro ob začetku pouka izrečejo prisego zvestobe ameriški zastavi in republiki ter se z molkom spomnijo vseh, ki so zanjo dali življenje.
Če bi pri nas duhovnik v cerkev obesil slovensko zastavo …
Zanimivo je tudi, da se med mašo med prošnjami za vse potrebe redno prosi za vojake, ki služijo domovini. Če bi pri nas kakšen duhovnik v cerkev obesil slovensko zastavo – ki bi po mojem morala viseti v vsaki cerkvi – ali pa bi med prošnjami prosil za slovenske vojake, ki so na misijah v tujini, bi bil v slovenskem asimetričnem prostoru takoj proglašen za ekstremista, desničarja, janšista, domobranca, fašista, nacista, katolibana …, ki ne spoštuje ločitve cerkve od države in ki provocira ter v cerkev vnaša politiko.
Preko luže je s pesmijo v arabščini ne bi odnesla. Pri nas pa …
V ZDA so simboli, ki predstavljajo državo – torej zastava, grb in himna – sveti in se iz njih ne norčuje. Pika. Niti se jih v imenu umetniške svobode ne interpretira ali celo zlorablja za provokacije. To je jasno celo kontroverzni pevki Lady Gaga, ki le redko zamudi priložnost, da ne bi provocirala. Če je treba, tudi z obleko, sešito iz kosov svežega mesa.
Ampak ko jo je preteklo nedeljo doletela čast, da na otvoritvi finalne tekme Superbowla v ameriškem nogometu odpoje himno, je bila spoštljivo oblečena, himno pa je odpela v angleščini. Če bi jo odpela v španščini ali – bog ne daj – arabščini, bi to gotovo pomenilo zaključek njene kariere. Čeprav bi morda nato pojasnjevala, da je himno zapela v tujem jeziku zato, ker nasprotuje Trumpovem mnenju glede migrantov. Ali pa da ne podpira ameriške politike do arabskega sveta. Ter da je šlo le za njeno provokacijo, ki si jo kot umetnica lahko privošči, ali pa se je celo mora poslužiti.
Američani pač znajo narediti šov – iz vsega!
Sama tekma med Sršeni in Vročico je bila bolj mučenje žoge. Igralci so delovali utrujeno, kar je ob ritmu 3 ali 4 tekem na teden razumljivo. Imel pa sem občutek, da gledalcev to niti ni preveč motilo. V ZDA, hočeš nočeš, iz vsakega dogodka naredijo šov, ki osrednje dogajanje, v tem primeru košarkaško temo, postavi skoraj na stranski tir. Bolj pomembno postanejo tekmovanje o glasnosti posamezne tribune, nastopi navijačic in nagradne igre. Ob polčasu so na igrišču pripravili sprejem za upokojenega igralca Alonza Mourninga, ki je v svoji dolgi in uspešni karieri igral tudi za obe nastopajoči moštvi. V spomin smo vsi obiskovalci dobili majice z njegovim imenom in številko 33, ki jo je nosil na svojem dresu.
Obisk košarkaške tekme je dogodek, na katerega pridejo družine; pogosto so vsi člani oblečeni v drese ali barve moštva, ki ga podpirajo. Samo spodbujanje gledalcev je bučno, se pa zaploska tudi nasprotni ekipi, če izvede kakšno privlačno akcijo. Tako ob porazu domačih Sršenov in zmagi Vročice z rezultatom 98 : 95 tudi navijači gostujoče ekipe, ki smo bili v veliki manjšini, nismo bili deležni kakšnih posebno grdih pogledov ali celo česa hujšega.
Zanimivo je, da na tekmi prodajajo tudi pivo, ki si ga lahko kupil točenega v plastičnem kozarcu ali v pločevinki. Kljub temu pa nisem ne med tekmo ne po njej opazil nikogar, ki bi kazal vidne znake alkoholiziranosti. Verjetno bi ga redarji hitro odstranili iz dvorane, dobil pa bi tudi doživljenjsko prepoved vstopa v dvorano. Ob koncu tekme se je dvorana hitro izpraznila, hostese pa so ob izhodu delile pločevinke z osvežilno pijačo.
Gal Kušar