Sodni konstrukt Trenta oz. Patria 2 še vedno razburja, kritiki pa so jo vsak s svojega vidika že temeljito razbili. Ugledni pravnik jo je preizkusil tudi z metodami za razlago kazenskega zakona in tako po jezikovni, logični, sistematični, primerjalni, racionalni, ekstenzivni in restriktivni razlagi potrdil svoje razmišljanje. “Oseba, ki ni bila zaposlena v gospodarski družbi (ki je od nje kupila nepremičnino v Trenti), ne more biti storilec kaznivega dejanja zlorabe položaja pri gospodarski dejavnosti.”
Metodološko je dokazal, da Janez Janša ni storil kaznivega dejanja, opredeljenega kot zlorabo položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti, saj ni bil nikoli zaposlen, prav tako ni opravljal nobene funkcije. Poleg izpostavljenega ni imel nikakršnega položaja v gospodarski družbi, ki je od njega odkupila njegove nepremičnine v Trenti. Svoje ugotovitve je kazenski strokovnjak delil tudi z javnostjo.
Vloga glavnega obtoženca je bila izključno in samo v čistem civilnopravnem poslu, piše v mnenju. Kljub temu ne ve, ali bo zaradi neupravičenih sumov za obtoženca zadostovala oprostilna sodba.
“Ali bo to zanj zadostna satisfakcija?” se sprašuje. Sam sebi odgovarja: “Najbrž ne, saj je bila škoda že storjena, zato bi se morali vsi, ki se ubadajo s kazenskim pravom, resno zamisliti, kako bi morali zakonito ravnati s ključnimi pravnimi dejstvi, kot so razlogi za sum oziroma utemeljenost suma, ki je potrebna za vložitev zahteve za preiskavo in obtožnice.”
Kot razlaga, mora biti sum upravičeno utemeljen. Ta že zato, da obtoženi nikoli ni opravljal gospodarske dejavnosti, kot mu očitajo, ni bil nikoli izkazan, kar je bila očitno posledica (lahko tudi zlonamernega) dejanja iz nepravnih razlogov. Kazenski strokovnjak se sprašuje, ali so vsi prodajalci svojih nepremičnin, ki so jih prodali gospodarskim družbam ali državi, storili enakovrstno kaznivo dejanje.
Da bi lahko pojasnil, kako je obravnaval oziroma preizkusil elemente kaznivega dejanja, povezane z zlorabo položaja, je razčlenil elemente kazenske določbe, kot sledi:
Pregovarjanje cenilcev o razliki med nakupno in prodajno vrednostjo nepremičnine je brezplodno
Da je obtoženec obogatel za razliko med nabavno in prodajno ceno, je zaslepilo mnoge, in sicer organe odkrivanja in pregona ter tudi sodišče. Kot kaže, so pozabili na zakonske znake zlorabe položaja kot kaznivega dejanja, ki so ključni.
Hkrati izpostavlja, da je ustavno sodišče razveljavilo cenitve GURS, kar je pomemben element, ki bi ga morala upoštevati že preiskovalna sodnica. Pregovarjanje cenilcev o razliki nakupne in prodajne vrednosti nepremičnine je brezplodno, saj ne gre za pravdno zadevo, kjer bi “se dajali” okoli cene. Če bi obtoženec zlorabil svoj položaj, bi morala obtožba dokazati in v izreku opisati njegov položaj ter ga utemeljiti z blanketno določbo. Tega ni mogoče zaslediti iz nobenega podatka, ki je “pricurljal” v javnost, saj obtoženec ni imel nikakršnega položaja v gospodarskih družbah, v njih ni bil nikoli zaposlen.
Zastaralne sodbe stigmatizirajo javno izpostavljene osebe
Hkrati je poznavalec opozoril na problematiko zavrnilnih sodb, ki jih izrečejo zaradi zastaranja kazenskega postopka (“Patria 1”) v zvezi z medijsko odmevnimi kazenskimi postopki, v katere so vpleteni politiki, gospodarstveniki oziroma osebe javnega življenja. Te osebe so v javnosti, doma in v tujini stigmatizirane, saj jim v rednem postopku država nikoli ni dokazala ničesar, same pa zaradi pomanjkljivega postopka v ZKP ne morejo dokazati (in javno oprati svojega imena), da niso storile nobenega kaznivega dejanja. Medijsko širjenje polresnic v zadevi “Patria 2” lahko ljudi privede do zmote, saj si na osnovi slišanega eventualno zavrnilno sodbo razlagajo, kot da je nekdo kriv. Mnogi laično tolmačijo, da se bo obtoženec izmazal bodisi zaradi “luknje v zakonu” bodisi zaradi “dobrega odvetnika”. Zavrnilna sodba naj bi bila skladno s tem zgolj posledica časa, na kar je namignil državni tožilec v svoji javni izjavi, ki jo je bilo mogoče slišati na TV (v ljudskih očeh posreden sum na pomanjkljivo delo sodišča), kar je slaba popotnica za pravno državo.
Obtožnica nesklepčna, ker ne temelji na utemeljenem sumu
Pravni strokovnjak je prepričan, da je obtožnica nesklepčna, saj glede na kazensko določbo in v izreku (tenorju obtožnice) neopredeljeno subsumpcijo konkretnega dejanskega stanja z vsemi objektivnimi in subjektivnimi znaki ne temelji na utemeljenem sumu oziroma očitek sploh nima znakov kaznivega dejanja.
Mediji krivdo pripisujejo Janši
V zvezi s tem pravnim stavkom pripominja, da mediji, poklicani in nepoklicani, prodajo nepremičnine v Trenti obravnavajo kot historični dogodek, pri čemer krivdo za kriminaliziran civilnopravni posel prodaje nepremičnine pripisujejo prvaku največje politične stranke v državi iz drugih razlogov. V zvezi z objektivnostjo poročanja je izostala skrbna presoja nastanka “zadostne nevarnosti” za pravno zavarovano dobrino z domnevnim storilčevim ravnanjem.
Opredelitev kaznivega dejanja zasleduje pregon storilca, ki je opravljal gospodarske dejavnosti
Očitano kaznivo dejanje posledično lahko stori le gospodarska oseba, zlasti po jezikovni razlagi, saj že iz imena kaznivega dejanja izhaja, da kazenska norma zasleduje pregon storilca pri opravljanju gospodarske dejavnosti.
Je šlo za zlorabo kazenskega postopka?
Ob vsem tem se ugledni strokovnjak vpraša, ali ne gre morebiti za zlorabo kazenskega postopka zoper določene osebe iz drugih razlogov, ki lahko povzroči resne pretrese v družbi. V vsakem primeru žrtve tovrstnih nezakonitih in nelegitimnih postopkov niso zaščitene in trpijo nesorazmerne posledice.
Nihče ne sme biti kaznovan za dejanje, ki ni bilo določeno kot kaznivo v času storitve
Bistveno je, da kazensko pravo deluje skladno z načelom pravne države in spoštovanjem temeljnih človekovih pravic. Meje dopustnih posegov opredeljuje načelo zakonitosti (lat. nullum crimen, nulla poena sine lege). Nihče ne sme biti kaznovan za dejanje, ki ni bilo določeno kot kaznivo v času njegove storitve, prav tako ne sme biti v procesu, če v njegovih ravnanjih ni znakov kaznivega dejanja, kot ga določa pravna norma v kazenskem zakoniku.
V zvezi z zadevo “Patria 2” se prav zato poraja legitimno vprašanje, ali so v obtožnici opisane relevantne okoliščine in ali so skladne z objektivno-subjektivno koncepcijo kaznivega dejanja.
Nato zaključi, da na podlagi subjektivnih okoliščin (obtoženčev notranji odnos do dejanja, kot so oblika krivde, naklep, malomarnost, motivi, zaradi katerih naj bi izvršil dejanje, njegova zavest o protipravnosti in posledicah lastnega dejanja, vključenost drugih v dejanje – opis njihove vloge in odnos do obtoženca …) teh okoliščin v zadevi “Patria 2” ni mogoče zaznati oziroma jih sploh ni, saj je celovita vključitev teh okoliščin v obtožnico ključnega pomena za zakonitost kazenskega postopka in zagotavljanje obtoženčevih pravic. Te bi mu moralo sodišče zagotavljati zlasti zato, da bi se ustrezno pripravil na obrambo, kar pa je bilo okrnjeno, saj sodišče že v preiskavi ni sledilo njegovim obrambnim predlogom.
Naklep ni bil mogoč
Nadalje razloži, zakaj naklepa sploh ne bi moglo biti. Za zlorabo položaja je namreč odločilnega pomena oblika krivde, ki se pri zlorabah zahteva v obliki dolus coloratus (obarvani naklep) ali dolus preameditatus (premišljeni naklep). Tega pri civilnopravni prodaji nepremičnine nikakor ni in ne more biti po logiki stvari in pravilni pravni razlagi.
Kršili so temeljne pravice in svoboščine
Že groba analiza očitkov iz obtožnice izkazuje, da je bilo kršeno tudi načelo sorazmernosti, saj skladno s pravnimi standardi ni bilo zagotovljeno, da kazensko pravo deluje pravično in hkrati ščiti temeljne pravice in svoboščine posameznikov. To potrjujejo tudi misli dr. Antona Trstenjaka: “Vere arduum est, vere fiere virum bonum.” Z drugimi besedami: “Zares je težko biti dober človek.”
I. K.