Preiskovalna komisija o domnevno ukradenih otrocih v porodnišnicah med letoma 1965 in 1991 je včeraj kot priče zaslišala ginekologa Elka Borka, pediatra Emilijana Milana Strojana in patronažno sestro Majdo Nešić, ki so v tem obdobju delali v mariborski oz. novomeški bolnišnici. Vsi so zatrdili, da so o ukradenih otrocih prvič slišali iz medijev.
Mediji sicer ne poročajo pogosto o omenjeni preiskovalni komisiji, saj je kritična do oblasti v bivši Jugoslaviji, tokrat pa o pričanjih zdravstvenih delavcev, ki zanikajo vse srce parajoče zgodbe na stotine mater, vsi poročajo. Sicer pa je malo verjetno, da o tem niso nikoli slišali, saj te zgodbe odmevajo že desetletja. Izreklo pa se je tudi Evropsko sodišče za človekove pravice, sicer na primerih na Hrvaškem, kjer so potrdili, da so bile materam ukradenih dojenčkov kršene pravice pri preiskavi tovrstnih dogodkov.
Danes 90-letni Elko Borko je predstojnik ginekološkega oddelka mariborske bolnišnice postal po končani specializaciji leta 1974. O ukradenih otrocih v bolnišnicah je, kot pravi, prvič slišal iz medijev. Tem zgodbam težko verjame, saj da je bil na najrazličnejših konferencah in odborih v bivši Jugoslaviji in je o ukradenih otrocih “prvič zdaj slišal”.
V bran je stopil dr. Igorju Japlju, katerega so mnoge mame omenile, češ da jim je ravno on povedal novico, da so dojenčki umrli. Ena izmed zgodb gre tako: “Popoldne pa je prišel k Slavici Kos dr. (Igor) Japelj in ji dejal, da sta otroka umrla. Rekel mi je, naj se usedem k umivalniku, odprem mrzlo vodo in si jo točim po prsih, da ne bom dobila vnetja, saj sem imela veliko mleka. Tako sem sedela vso noč in nihče ni več prišel pogledat, kaj je z mano. Čez dva dni sem odšla domov. Ko sem prišla domov, je k meni v Radvanje prišla patronažna sestra. Mislim, da ji je bilo ime Bolka ali Branka – mala, luštna punca. Prišla je pogledat moje otroke. Rekla sem ji, da sta umrla. Bila je zaprepadena.”
Borko je dejal, da je bil Japelj njegov osebni prijatelj, ter da je vse to fantazija in izmišljotina. “Ta gospa, ki je to začela, fantazira in to dela, da pridobi popularnost,” je dejal in povedal, da so se napake dogajale ter da se je pri kakšnem datumu poroda lahko zgodila napaka.
Babica je v nekaj primerih še pred porodom zdravnikom povedala, da gre otrok v posvojitev
Predsednico preiskovalne komisije državnega zbora Alenko Jeraj je zanimalo, kako je izgledalo njegovo delo. “Ob porodu je prisotna babica, ki otroka takoj položi na trebuh matere, ga uredi. Če je bil otrok prizadet, se je začela reanimacija,” je opisal Borko. Zgodbe, po katerih je otrok zajokal in bil zdrav, nato pa umrl, je pripisal sindromu nenadne srčne smrti. Spomnil se je tudi dveh primerov, ko je babica oz. socialna služba dejala, da gresta otroka v posvojitev. Poudaril je, da je vse posvojitve vodila socialna služba, da bi se prodajali nedonošenčki, pa je po njegovem mnenju neumnost.
So mame res dobile dokumentacijo o umrlem otroku?
Borko sicer dopušča možnost administrativnih napak, ker so vse pisali na roko. Bistvena je medicinska dokumentacija, je izpostavil, obstaja knjiga rojstev, prav tako odpustnice, saj so se vse mamice po odpustu iz bolnišnice morale javiti svojemu ginekologu, tudi patronažne sestre so jih obiskovale, je pojasnil. A praksa je bila v mnogih primerih drugačna. V tej preiskovalni komisiji smo tudi poslušali zgodbo matere, ki so jo poslali domov brez vsake dokumentacije, katero je dobila (sicer pomanjkljivo) čez desetletja, ko se je začela spraševati, kaj se je zgodilo z njenim otrokom.
Mnogo mater je poročalo, da mrtvih otrok niso smele videti, da niso vedele, kje so njihovi grobovi, in vsa ta dejstva so jim vzbudila sum, da se je nekaj dogajalo, kar dokazuje, da to ni bila le izmišljotina ali fantazija. Eno od vprašanj je bilo, kako bi se lahko, če se je to zares dogajalo, to praktično izvedlo. Borko je dejal, da bi bila sicer to prava umetnina, a bi bilo teoretično možno, vendar si tega ne zna predstavljati, “sicer pa je na svetu vse možno”.
Borko je bil pri socialistični zvezi v odboru, kjer se je zavzemal za splav
Alenka Helbl je uvodoma povedala, da so napake v dokumentaciji prevelike, da bi bile to le administrativne napake. Povedala je, da je bil Borko pri socialistični zvezi v posebnem odboru zagovornik splava, sicer pa pravi, da je vsakič, preden je naredil splav, ženskam povedal, da je to najslabša možnost. Zanimalo pa jo je, kako to, da patronažna sestra pri enem primeru ni vedela, da je mamici otrok umrl, in je za to izvedela šele ob obisku mamice. “V zdravstvu se delajo napake, verjetno je šlo za nepravilno komunikacijo pri obveščanju, to je čisto možno,” je odgovoril Borko.
Svoje delo je na komisiji opisala tudi Majda Nešić, nekdanja patronažna medicinska sestra v mariborski bolnišnici. Za komisijo, ki preiskuje krajo otrok v bolnišnicah, je slišala od kolegic oz. medijev. Kot ključno pri svojem delu je izpostavila obiske mam, ki so težki in zelo čustveni, zato jim patronažne sestre nudijo tudi psihično podporo.
Jerajeva je na seji prebrala izjavo ene od prejšnjih prič in jo vprašala, ali se spomni primera, ko je šele ob obisku mame presenečeno izvedela, da je otrok umrl. Odgovorila je, da jo ta izjava zelo čudi, saj se ne spomni, da bi kakšen otrok umrl in da se to ni dogajalo. Nad obtožbami zdravnika, ki naj bi prodajal otroke, pa je presenečena, saj je bil “ikona slovenskega zdravstva”. Za razsvetlitev teh primerov je Nešićeva spomnila na knjige porodov, kamor so vpisana vsa rojstva in jih hranijo zdravstveni domovi.
Strojana čudi, da materam niso pokazali mrtvega dojenčka
Emilijan Milan Strojan, ki je za primere ukradenih otrok prav tako izvedel iz medijev, je članom komisije osvetlil svojo vlogo pediatra v novomeški bolnišnici, kjer je na otroškem oddelku deloval od leta 1965. Ob porodu praviloma ni sodeloval, le v primerih rizičnih porodov. “Pediater se vključi, ko gre otrok na oddelek. Čudi me, da materi ne bi pokazali mrtvega otroka, morda je bil carski rez,” je dejal na pričanja preteklih prič. Komisiji je svetoval, naj v konkretnem primeru poiščejo porodničarja, ki da je še živ.
Mamo označil za lažnivko
Jerajeva ga je vprašala, ali se spomni, da bi na njegovem oddelku otrok ob porodu umrl. “V celotni karieri noben otrok ni umrl na mojem oddelku,” ji je odgovoril. V nadaljevanju je zanikal, da bi mami ob smrti njene deklice povedal, da jo lahko pokoplje na ljubljanskih Žalah, kot je na eni od prejšnjih sej zatrdila priča. Označil jo je za laž in izmišljotino. “S to mamo bi rad govoril,” je dodal.
Andrej Hoivik mu je odvrnil, da ne gre za osamljen primer in da so bile Žale večkrat omenjene v zgodbah prič. “V najboljšem primeru nekaj ni šlo po pravilih, ključno je, da mamice izvejo, kaj se je zgodilo z njihovimi otroki, namen je odkriti resnico,” je pojasnil Hoivik.
Sara Kovač