Za portal Nova24TV je ekskluzivno spregovorila dolgoletna slovensko-ameriška novinarka Terry Anzur. Pojasnila je razloge za politično polarizacijo v ZDA, Trumpov volilni triumf in spreminjajočo se naravo republikanske stranke. Opominja, da moramo Evropejci nekatere Trumpove besede razumeti v figurativnem smislu, predvsem pa nam polaga na srce, naj se ne odpovemo naši pravici do svobode govora.
V zadnjih letih lahko v ameriški politiki opazujemo vse večjo polarizacijo. Bidnova administracija je bila verjetno ena najbolj polarizirajočih. Kako bi ocenili, da je to obdobje oblikovalo politično krajino in družbo nasploh?
Ironično je, da je Biden kandidiral z idejo, da bomo po prvem Trumpovem mandatu ponovno poenotili državo, a je v resnici storil ravno nasprotno. Ne le, da je ljudi še bolj razdelil, potisnil jih je v leve in desne skrajnosti. Država je danes bolj polarizirana, kot je bila kadarkoli prej. To ste lahko videli že v prvem letu Bidnovega mandata, ko smo doživeli katastrofalen umik vojske iz Afganistana, kjer smo za sabo pustili ogromno vojaške opreme, ki je prišla v roke Talibanom, teroristom, in ta percepcija šibkosti Združenih držav je prispevala k vrsti drugih dogodkov, kot je bila invazija na Ukrajino, imeli smo težave s policijo … Američanom ni dobro delo spoznanje, da nas svet ne doživlja več kot silno močno državo.
Upoštevati pa moramo še dve veliki vprašanji, ki sta zaznamovali te volitve oz. skoraj vse volitve doslej – vprašanji migracij in ekonomije. Najprej o migracijah. Bidnova administracija je odprla južno mejo in sprejela še nekatere druge ukrepe, nastala je denimo aplikacija, s katero so se ljudje lahko prijavili za nezakonit vstop v Združene države. Organizirali so posebne letalske polete, da so ljudi pripeljali, ne le čez mejo, temveč v notranjost države. Govorim o milijonih in milijonih ljudi, število teh, ki so samo v zadnjih treh ali štirih letih nezakonito prestopili mejo, večkrat presega celotno prebivalstvo Slovenije. Zato je Trump poskušal zgraditi zid, Biden je gradnjo ustavil, kar je ponovno povzročalo delitve.
In potem, ekonomija! ZDA so v finančnih težavah. Nimamo denarja. Če ga želimo poslati Ukrajini, si ga moramo izposoditi. To zadolževanje in vladna poraba pa ima, kot veste, precejšen vpliv na gospodarstvo in inflacijo. Ljudje trpijo. Vse je dražje, gorivo, hrana, stanovanja, in ljudje tega preprosto niso mogli več prenašati. Nekaterim je to zadostovalo, da so zamenjali politično stran. Veliko ljudi je reklo – nekaj se mora spremeniti. In tako smo dobili drugi mandat Donalda Trumpa.
Nekdanje industrijsko jedro ZDA se je v času pospešene globalizacije spreminjalo v t. i. “rust belt” oz. “pas rje”. Izgubljale so se službe, številni so se počutili pozabljene. Bi rekli, da se je republikanska stranka spremenila, da bi pritegnila širši bazen volivcev? Stara GOP (Grand Old Party, Republikanska stranka) je bila namreč znana po politiki svobodne trgovine, sedaj pa lahko opazujemo premik k bolj socialnim politikam.
Volivci demokratov iz delavskega sloja, ki so se v zadnjih letih počutili zapostavljene, so na teh volitvah zamenjali stran. Republikanska stranka je namenoma skušala doseči ljudi, ki so jih demokrati vedno jemali za samoumevne. Ne le beli delavski razred iz “pasu rje”, temveč tudi temnopolte, Latinoameričane, mlade, generacijo Z … Trump je s svojo vizijo Republikanske stranke uspel nagovoriti te skupine in jih prepričati, da oddajo svoj glas za Republikansko stranko.
Tokrat je morala biti zmaga tako velika, da bi preprečili kakršnokoli možnost volilne goljufije. Kot veste, polemike o tem, kako poštene so bile volitve leta 2020, in o obravnavi dogodkov 6. januarja so še vedno žive. Med covidom so številne zvezne države spremenile način, kako ljudje glasujejo. Ni bilo tako, kot je tukaj v Sloveniji, kjer ste avtomatično registrirani za volitve, prejmete vabilo, s katerim se lahko na določen dan pojavite na volišču z osebno izkaznico in oddate svoj glas. To se ni dogajalo leta 2020. Glasovnice so se pošiljale na vsak dom brez pozornosti, kdo tam živi, ali gre sploh za državljane ZDA. Kdorkoli je lahko oddal svojo glasovnico, ne da bi moral pred tem pokazati osebno izkaznico. Utemeljeno se lahko vprašamo, ali je bila to dobra ideja ali ne, in ali je to imelo vpliv na rezultate. Ravno zato je Trump napovedal, da se kaj takega več ne sme ponoviti. Njegova rešitev je bila zmaga s tako veliko razliko, zmagal je namreč tako po elektorskih glasovih kot tudi po preštetih glasovnicah, da o njej nihče ne bi mogel podvomiti.
Trump ni pridobil zgolj pristašev med delavstvom, temveč tudi med temnopoltimi in Latinoameričani. Obojim se je v govoru med inavguracijo še posebej zahvalil za zaupanje in jim obljubil, da jih ne bo razočaral.
Trump je resnično skušal preoblikovati republikance v široko (“big tent”) stranko, podobno kot je bila v času Reagana. Kasneje so se nekateri republikanci spremenili v t. i. “RINOs” (Republicans in name only; Republikanci zgolj v imenu). Pogosto so izbrali kandidata s slabimi možnostmi za uspeh, na primer Mitta Romneya in Johna McCaina. Trump je nastopil s povsem drugačno miselnostjo, iščoč glasove tam, kjer jih republikanci navado niso iskali. Delal je v McDonald’su, vozil se je s smetarskim tovornjakom, da bi le pokazal, da ni tipični republikanski politik, ki ignorira temnopolte ali latinske volivce.
Zanimiva je delitev na področju spola. Ženske so po večini levičarke, medtem ko so med tistimi, ki so zamenjali demokrate za republikance, bolj pogosto moški. Med moškimi in ženskimi volivci zeva velik prepad.
Omenili ste, da so republikanci izbirali šibke kandidate s slabimi možnostmi za uspeh. Zdi se, da so se skušali približevati demokratom. Podoben trend približevanja tradicionalno konservativnih strank levici je mogoče opaziti tudi v Evropi. Na primer, Evropska ljudska stranka (EPP) se je v zadnjem obdobju opazno premaknila v levo, posvojila mnoga stališča, ki so jih tradicionalno zastopale leve politične stranke. Ta trend se je delno popravil po zadnjih evropskih volitvah. Bi rekli, da Trumpova zmaga predstavlja globalni premik v politiki?
Ta premik zelo verjetno ni omejen zgolj na ZDA. V Evropi so vedno obstajali konservativni voditelji, recimo Viktor Orban na Madžarskem. Nedavne parlamentarne volitve na Nizozemskem, v Franciji, so pokazale, da desničarske stranke pridobivajo na moči, podoben razvoj je pričakovati v Nemčiji z AfD. Nemčiji sicer sledim precej natančno, ker sem del programa, ki spodbuja prijateljstvo med nemškimi in ameriškimi novinarji. Tako imam priložnost, da grem vsakih nekaj let v Nemčijo, srečam politike in iz prve roke preverim, kaj se tam dogaja. Po moji oceni resnično prihaja do premika, ki temelji na istih stvareh, ki so pripeljale do Trumpove do zmage: zaskrbljenosti glede migracij, razmer v gospodarstvu ter splošne skrbi, da tisti na oblasti ne poskušajo več izboljšati življenja navadnih ljudi.
Evropski konservativci so zelo navdušeni nad Trumpovo zmago in spreminjajočo se politično klimo. Kako naj Evropejci razumemo Trumpa? Nekateri so zaskrbljeni zaradi njegovih komentarjev o Grenlandiji in uvedbi carin. Kako naj, po vašem videnju, razumemo dogajanje v Beli hiši?
Ko se o tem pogovarjam z ljudmi tukaj v Sloveniji, novinarji ali ne, opažam, da se večina informira v medijih, ki so naklonjeni levici, bodisi na RTV ali v medijih tipa CNN, ki so zelo levo usmerjeni. Zavedam se, da je Nova24TV alternativni medij, ki predstavlja bolj desno usmerjene poglede, vendar ljudje poslušajo samo medije, ki so naklonjeni levici. To povzroča, da so bolj prestrašeni, kot bi morali biti. Dejansko sem spoznala precej inteligentnega, dobro izobraženega Slovenca, ki me je vprašal: “Oh, je res, da bo Trump vzel vojsko in prevzel Grenlandijo?” In sem odvrnila: “Ne, kje ste to slišali?” No, za to je nekje slišal ali prebral kak strašljiv naslov in se ni poglobili v zgodbo, da bi ugotovili, za kaj v resnici gre.
Morate razumeti, da se o Trumpu poroča na dva načina. Obstajajo levičarski mediji v ZDA, ki vse, kar naredi, obravnavajo kot slabo, in desničarski mediji, ki vse, kar naredi, obravnavajo kot fantastično. Sama sem se kalila v tradicionalnih ameriških medijih, ki so bili odprti, predstavili so vsak pogled in omogočili občinstvu, da se o nečem odloči samo. To se danes več ne dogaja. Novinarji se postavljajo bodisi na desno bodisi na levo stran. Potrošnik, Američan ali Evropejec, pa se mora vprašati, kam se članek nagiba in ali si želi prebrati še druge perspektive, preden si ustvari mnenje. Zato mora biti v Evropi nujno več izpostavljenosti različnim vrstam medijev.
Omenili ste preobrazbo tradicionalnih medijev. Dobro se spomnim, kako se je CNN postopoma spreminjal v nekaj, kar danes spominja na propagandni kanal.
Ko sem sama zorela v medijih, v 70-ih letih, je bilo povsem normalno, da so bili novinarji na levi politični strani. V redakciji smo se vsi nekako strinjali med seboj, vendar smo bili tudi zelo profesionalni pri svojem delu. Vedno sem bila tista srečnica, ki je poročala o republikancih. Ker je vsak želel poročati o demokratih, sem si rekela, prav, bom pa poročala o drugi strani. Potem pa je prišel možakar po imenu Roger Ailes, za katerega sem imela priložnost delati na televizijskem kanalu America’s Talking (“Amerika govori”). Prepričan je bil, da obstaja velik del ameriške javnosti, ki ga levičarski mediji ne naslavljajo v zadostni meri, in imel je prav.
Ko je iz različnih razlogov “America’s Talking” prenehal z oddajanjem, je vzel ideje, ki jih je tam razvil, ustanovil Fox News in bil pri tem zelo uspešen. Fox News ima ogromno občinstvo na desni strani, medtem ko je na levi strani občinstvo zelo fragmentirano, saj spremlja več različnih televizijskih kanalov. In zdaj se ti mediji borijo za svoje življenje. Ne borijo se toliko za novinarsko integriteto kot za klike.
Na kakšen način mislite, da so družbeni mediji spremenili informacijsko krajino?
Zdravilo za slab govor je več govora, internet pa, z vsemi različnimi platformami, daje vsakemu glas. Težko je biti slišan, ker vsi kričijo in nihče ne posluša, pa vendar, vi imate glas, jaz imam glas, in nihče ne sme reči, da nimamo pravice do svobode govora. Nimamo zagotovljene pravice do občinstva dveh milijonov ljudi, vendar imamo pravico govoriti. Družbeni mediji so to omogočili. Ni več potrebno imeti drage tiskarske naprave in tovornjakov za dostavo časopisov, ni potrebno zgraditi drage televizijske ali medijske postaje in pridobiti državne licence za njeno delovanje, zdaj lahko preprosto ustanovite kanal na YouTubu. Lahko preprosto začnete objavljati na X, Facebooku ali Instagramu, Telegramu ali kateri koli drugi platformi, ki vam je všeč. Prav to je omogočilo kandidatom, kot je Trump, in gotovo tudi nekaterim desnim kandidatom v Evropi, da obidejo leve medije in z ljudmi komunicirano neposredno.
Levica se je lotila regulacije govora na družbenih medijih, eden od pristopov je t. i. “preverjanje dejstev”. Po mojem mnenju to povzroča več škode kot koristi, saj je zelo dovzetno za manipulacijo.
Najstarejše pravilo v novinarstvu je: “sledi denarju”. Lastništva spletnih strani za “preverjanje dejstev” so praviloma povezana z levimi mainstream mediji, ki več kot očitno niso uravnoteženi, pristranski so, kot je pristranska tudi Wikipedia. Iz izjav, ki sta jih podala Mark Zuckerberg in Elon Musk vemo, da je ameriška vlada dejansko stopila v stik z njunimi platformami s pozivom, naj cenzurirajo govor, ki se nanaša na covid, na cepiva in tudi na druge stvari. Zuckerberg zdaj priznava, da je cenzura, skupaj z denarjem, ki ga je vložil, morda vplivala na izid volitev leta 2020.
Bi želeli slovenskemu občinstvu še kaj sporočiti? Bi se morali v Sloveniji česa začeti zavedati, a se morda ne?
Da – demokracija ni vedno nekaj urejenega. Prav je, da ljudje razpravljajo, prav je, da slišijo poglede, s katerimi se ne strinjajo, in razmislijo, ali morda boljše odsevajo resnico. To je veliko bolje kot vladno vsiljevanje nekakšnega “reda”, kot to poskušata Evropska unija z aktom o digitalnih storitvah in Slovenija z novelo zakona o medijih, po kateri morajo biti vsi mediji registrirani, vključno s spletnimi vplivneži. Sprašujem vas: ali res želite živeti v svetu, v katerem lahko edino vladna trobila, ali tisti, ki jih oblast odobrava, zase trdijo, da so novinarji?
Ne, želite živeti v svetu, v katerem obstaja veliko različnih glasov in v katerem imate tudi vi svoj glas! To bi rada sporočila. Ne omejujte se na samo en tip medijev. Dovolite si biti izpostavljeni vestem na družbenih medijih. Občasno si oglejte televizijsko postajo, s katero se ne strinjate, ali vzemite v roke časopis, ki prikazuje drugo plat medalje. Vzemite Demokracijo namesto Mladine. Poskusite nekaj drugačnega in ne jemljite naslovov povsem dobesedno, ker je namen teh predvsem nabiranje klikov. Vzemite si čas, da preberete članek do konca, in se seznanite s podrobnostmi, preden ga delite z drugimi.
Terry Anzur je bila več kot 30 let televizijska novinarka. Kot poročevalka in voditeljica informativnih oddaj se je kalila v New Yorku, Chicagu, Los Angelesu, Washingtonu, večji del časa na CBS in tudi na nacionalnem programu NBC. Bila je profesorica novinarstva na Univerzi Južne Kalifornije, nato pa se je podala v podjetniške vode in ustanovila podjetje za poučevanje novinarskih veščin. Na Amazonu lahko kupite njeno knjigo “Izumljanje televizijskih novic” o zgodovini in prvih korakih televizijskega poročanja. Je Američanka slovenskih korenin z dvojnim državljanstvom. Skuša se naučiti slovenskega jezika.
Najdete jo na družbenem omrežju X (@terryanzur), njenim aktivnostim lahko sledite tudi na blogu Strangers in the Living Room.
Žiga Korsika