Danes je zaokrožila žalostna novica, da je umrl David Tasić, član četverice JBTZ iz leta 1988. Kot podjetnik se je ukvarjal z založništvom, zadnje čase pa je bil predsednik Društva političnih zapornikov.
Rodil se je leta 1962 v Kruševcu v Srbiji in nato živel v Sloveniji. Po končani gimnaziji je študiral novinarstvo na tedanji FSPN in že kot študent začel delati na Mladini, kjer je bil tudi urednik za notranjo politiko, bil pa je tudi dopisnik drugih mladinskih glasil tedanje Jugoslavije. Leta 1986 je bil v skupnem izboru vseh mladinskih tiskanih medijev izbran za najboljšega mladinskega novinarja v Jugoslaviji. Spremljal je tudi glasbeno novovalovsko rock in punk sceno, tudi pojav skupine Laibach, redno je objavljal intervjuje z znamenitimi političnimi disidenti tistega časa. Leta 1987 je objavljal znameniti feljton o Golem otoku, ki je prvi dokumentarni publicistični prikaz dogajanja v štiridesetih letih prejšnjega stoletja.
S svojim angažiranjem je hitro postal tudi tarča tedanje jugoslovanske politične policije. Leta 1987 ga je namreč prvič obiskal praporščak JLA Ivan Borštner, ki je iskal primernega sogovornika ob svojem izstopu iz zveze komunistov. Leta 1988 je Borštner obiskal uredništvo Mladine še enkrat, tokrat zaradi vojaškega ukaza o premeščanju orožja iz mejnega območja v notranjost Slovenije. Kopija vojaškega ukaza je postala corpus delicti kasnejšega procesa proti četverici na vojaškem sodišču v Ljubljani. Po odzivu JLA na pisanje Mladine o admiralu Branku Mamuli je namreč odgovorni urednik Mladine Franci Zavrl od Tasića prevzel omenjeno kopijo in jo dostavil v podjetje Mikro Ada, ki se je ukvarjalo z računalniki in namiznim založništvom. Že tako ali tako pa je Udba takrat budno spremljala in preiskovala Janeza Janšo, ki je bil tam zaposlen, povrh vsega pa je deloval v uredništvu Časopisa za kritiko znanosti (ČKZ) in pisal različne kritične kolumne, predvsem s področja obrambnih vprašanj ter odnosa do tedanje JLA. Notranji vir je SDV sporočil, da so tudi pri Janši “neki vojaški ukazi”. O vsem tem je Igor Omerza podrobneje pisal o svoji knjigi o JBTZ, v knjigi “JBTZ – 25 let kasneje” pa je tudi objavljeno pričevanje Davida Tasića, ki je bil dva dni po aretaciji Janše tudi sam aretiran. Čeprav sam ni služil niti vojaškega roka, je bil poslan v vojaški zapor.
Leta 1989 se je po prestani zaporni kazni odločil zapustiti Mladino in je začel ustanavljati lastno založbo Karantanija, ki je formalno postala samostojna založba šele leta 1991. Sprva je založba objavljala aktualna publicistična in literarna dela, ki so bila prepovedana ali zamolčana v totalitarnem socialističnem sistemu (recimo Toplo gredo Marjana Rožanca in Črno mašo za pobite v Rogu Tineta Debeljaka), od leta 1992 pa se je posvetila skoraj izključno slovenskim klasikom (Prešernu, Cankarju, Tavčarju, Trdini, Jurčiču, Kersniku, Kosovelu, Gregorčiču, Jenku, Levstiku, Deteli, Jerajevi, Mencingerju, Erjavcu, Murniku in drugim) ter mladinskim in otroškim sodobnim slovenskim in svetovnim avtorjem. Ves ta čas je bil Tasić direktor založbe, ki je izdala več kot tisoč knjig, med njimi tudi njegove avtorske.
Od leta 1999 se je Tasić ukvarjal faleristiko, vedo, ki preučuje odlikovanja in njihovo zgodovino. Ob tem je ustvaril kar precej reprezentativnih zgodovinskih zbirk odlikovanj iz obdobja socialistične Jugoslavije, Kraljevine SHS, Kraljevine Jugoslavije, Kraljevine in Kneževine Srbije, Kraljevine in Kneževine Črne Gore ter avstro-ogrske monarhije, evropskih odlikovanj in sokolskih značk s področja nekdanje Jugoslavije. Sodeloval je tudi s strokovnimi revijami s področja faleristike in numizmatike.
Poslovil se je David Tasić, junak Slovenske pomladi 1988 in 2014, dober in pokončen človek, bojevnik svobode in luči. Počivaj v miru, dragi David. pic.twitter.com/SkXGY9L8PB
— Janez Janša (@JJansaSDS) October 24, 2019
Zadnja leta se je predvsem ob procesu v zadevi Patria Tasić znova začel vračati v javnost. Nekajkrat je nastopil tudi kot govornik pred sodiščem, večkrat je tudi dal intervju za tednik Demokracija. Bil je tudi predsednik Društva političnih zapornikov, razmere v Sloveniji pa je opisoval zelo trezno in realno. Številni sodelavci in znanci se ga bodo spominjali kot človeka, ki je bil vedno za akcijo. Njegov nenadni odhod je v pomladnem taboru pustil veliko praznino. Naj počiva v miru.
G. B.