Junija 2014 sem poslal SMS-sporočilo podpore Urški Bačovnik Janša (da ne bo pomote, njeno ime objavljam z njenim dovoljenjem). Bilo je na dan odhoda njenega moža Janeza Janše v zapor. Prepričan sem bil, da Janez Janša ni kriv. Mojo domnevo je tudi sodno potrdil čas. Urška mi je odgovorila precej čustveno, svoje sporočilo pa je končala z besedami: “Resnica lahko zboli, umreti pa ne more.” Zelo globoka misel. Pa naj bo to neke vrste iztočnica za moj današnji prispevek.
Veste kdo je bil Galileo Galilei? Bil je tisti mož, ki je leta 1616 prvi dejal, da se zemlja vrti okoli sonca, kar je bilo v hudem nasprotju s takratnimi cerkvenimi nauki. S to svojo izjavo je prišel v nasprotje s cerkvenimi oblastmi, ki so ga prisilile, da je svoje znanstveno dognanje javno preklical, ob tem pa menda dejal “in vendar se vrti”. Danes vemo, da se zemlja vrti okoli sonca in temu nihče več ne oporeka, niti cerkev ne. Ta ga je rehabilitirala šele leta 1992. Galileo Galilei je torej živel in umrl v času, ko je bila njegova resnica hudo bolna, a ni umrla.
Kaj pa Martin Uhernik iz Gabrske gore pod Gorjanci? Leta 1974 so ga obdolžili umora Jakoba Luzarja in ga tudi pravnomočno obsodili ter za osem let strpali v zapor. Uhernik je vseskozi zatrjeval, da Luzarja ni umoril, toda takratna “roka pravice” je bila neizprosna. Uhernik je moral v zapor. Leta 2007 je bil Uhernik na sodišču spoznan za nedolžnega. Uhernikova resnica je bila hudo bolna več kot trideset let, umrla pa ni.
Verjamem pa, da poznate usodo nadškofa Gregorija Rožmana. Po drugi svetovni vojni je pred komunističnimi oblastmi pobegnil v ZDA, v Ljubljani pa so ga obsodili na osemnajst let zapora, ker naj bi sodeloval z okupatorjem. Umrl je leta 1959 v ZDA. Vse do leta 2007 je veljal za zločinca in sodelavca okupatorja. Šele leta 2007 je bil na sodišču spoznan za nedolžnega. Resnica o nadškofu Gregoriju Rožmanu je bila torej hudo bolna več kot pol stoletja, umrla pa ni.
Ime dr. Jožeta Pučnika vam je zagotovo poznano. Leta 1958 je bil na sojenju, ki je trajalo le nekaj ur, obsojen na devet let zapora zaradi “spodkopavanja socialistične ureditve”. Po petih letih zapora je bil izpuščen, takoj za tem pa so mu ponovno sodili in ga tudi obsodili na dve leti zapora zaradi kritičnega časopisnega članka o neučinkoviti kmetijski politiki. Ljubljanska univerza mu ni izdala diplome, čeprav je diplomiral, zato je še enkrat diplomiral in doktoriral v Nemčiji. V Slovenijo se je vrnil pred osamosvojitvijo in formiral Demos, ki je pripeljal do osamosvojitve Slovenije. Resnica o dr. Jožetu Pučniku je bila hudo bolna kar trideset let, umrla pa ni, precej bolna je še danes in čaka na popolno ozdravitev, ne glede na to, da dr. Jožeta Pučnika ni med nami.
In kaj je z vsemi tistimi, ki jih je vse do leta 1990 umorila Udba? Uradno sploh ne obstajajo. Njihovi krvniki, ubijalci in naročniki umorov, ter njihovi šefi so še danes najvplivnejši ljudje samostojne Slovenije. Še ena hudo bolna resnica, ki ne bo umrla.
Kaj pa primer JBTZ (Janša, Borštner, Tasič, Zavrl)? Konec maja 1988 so bili aretirani in tudi obsojeni zaradi domnevne kraje in objave zaupnega vojaškega dokumenta. Tudi zaprti so bili. Njihova resnica je bila za Slovenijo zelo dobrodošla, saj sta bila njihova aretacija in priprtje uvod v osamosvojitvene procese Slovenije. Bolna je bila le nekaj let, saj je bila njihova obsodilna sodba nekaj let za tem razveljavljena in so bili oproščeni vsakršne krivde.
Zgodovina torej potrjuje sporočilo Urške Bačovnik Janša, resnica lahko torej res zboli, ne le za nekaj dni, ampak tudi za več desetletij ali celo stoletij, toda umreti ne more. Hvala, Urška, za to misel.
dr. Vinko Gorenak