Ustavno sodišče je podelilo precejšnjo zaušnico Svobodnjakom – njihova poslanka je namreč na ustavno sodišče vložila pritožbo zoper sklep o izvolitvi predsednika državnega zbora Zorana Stevanovića. Ustavno sodišče pa je njihovo pritožbo zavrnilo.
Ustavno sodišče pritožbe ni vsebinsko presojalo. Kot so pojasnili v sklepu o zavrnitvi: “Ustavno sodišče je ustavno pritožbo zavrglo, ker ne gre za posamičen akt državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil, s katerim bi bilo odločeno o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih pritožnikov”.
Pritožbo je vložila poslanka Gibanja Svoboda Nataša Avšič Bogovič s somišljeniki, sicer tudi podpredsednica Državnega zbora. Levi politični pol je bil namreč prepričan, da je bila z izvolitvijo Stevanovića kršena ustava. Zaradi domnevne kršitve pravice poslancev do tajnosti glasovanja. Šlo je za absurdno trditev, ki jo je tokrat, začuda, prepoznalo tudi Ustavno sodišče.
Do ustavne pritožbe je prišlo po tem, ko so se na nekaterih glasovalnih lističih pojavile oznake. Devet glasovnic je imelo krog v spodnjem desnem kotu, šest piko pri “ZA”, štiri glasovnice pa so imele zvezdico v zgornjem delu glasovnice. Levi politični pol je pograbil priložnost za politično dramo, dobro vedoč, da s tem ni bila kršena nobena pravica poslancev. A so se kljub temu obrnili na ustavno sodišče. Tudi sicer je politolog dr. Miro Haček opozoril, da bi bilo bolj smiselno, da bi Ustavno sodišče presojalo tiste politične stranke, ki svojim poslancem niso dovolile prevzeti glasovnice. Očitno iz strahu, da ne bi kdo glasoval za Zorana Stevanovića. Kot je nekdo iz levega političnega pola glasoval za vlado Janeza Janše. Prebežnika naj bi še zdaj intenzivno iskali.
Premier Janša, ki bo vsak čas potrjena tudi v Državnem zboru, je tedaj napovedal, da bo Stevanović ponovno izvoljen, ne glede na odločitev sodišča. Sedaj vemo, da ponovno glasovanje niti ne bo potrebno.
Jalov boj levice
Tega so se prav gotovo zavedali tudi na levici, ki pa je kljub temu vložila pritožbo. Zakaj? Zaradi ustvarjanja javne drame, paničnemu boju zoper izgubo ustvarjenih levih monopolov, vzbujanja občutka nelegitimnosti nastajajoče oblasti pri prebivalstvu.
Podobno metodo so ubrali tudi pri vložitvi ustavnih pritožb zaradi domnevne kršitve pravice do svobodnih in demokratičnih volitev. Prepričani so namreč, da so korupcijo razkrivajoči posnetki v njihovih lastnih vrstah predstavljali tuji vpliv na demokratični proces v Sloveniji. Pravniki iz vseh političnih vetrov so skoraj brez izjeme napovedali, da ima ustavna pritožba izjemno majhne možnosti za uspeh in da cilj pritožnikov, razveljavitev rezultata volitev, ne bo dosežen.
Resnični namen pritožb je torej jasen – brezplodna propaganda.
Ž. K.