V Boliviji se dogajajo velike politične spremembe. Novi predsednik Republike Bolivije je Rodrigo Paz Pereira, ki je v drugem krogu volitev prekinil skoraj dvajsetletno vladavino skrajne levice. Paz je senator stranke Partido Demócrata Cristiano (PDC) s sredinsko do desno usmerjeno ekonomijo in družbenimi politikami. V kampanji je poudarjal, da “ideologija ne daje hrane na mizo. To daje pravica do dela, močne institucije, pravna varnost in spoštovanje zasebne lastnine”. Paz je napovedal reforme: spodbujanje zasebnega sektorja, decentralizacijo, postopno odpravo subvencij za gorivo in krepitev institucij.
Gospodarska situacija je bila glavni sprožilec volilnega premika. Leta socialistične stagnacije so naredila svoje, država pa se je znašla v stanju kronične recesije in revščine. Nacionalizirana državna naftna podjetja delujejo neracionalno, koruptivno, vodilni kadri so običajno nepotistično nastavljeni s strani socialističnega režima.
Posledično je – podobno kot v Venezueli – prišlo do velike izgube pri izvozu plina in nafte, produkcija je močno padla. Državi zato zmanjkuje deviznih rezerv, saj ni zmogla financirati uvoza in plačevati zunanjega dolga. Posledična visoka inflacija in pomanjkanje osnovnih dobrin ter goriva sta generirali nezadovoljstvo med volivci. To je ustvarilo ozračje za spremembo – volivci so iskali alternativo statusu quo, ki so ga povezovali z MAS.
Katastrofa za MAS
Od leta 2006 naprej je v Boliviji prevladovala stranka Movimiento al Socialismo (MAS), ki jo je vodil predvsem nekdanji predsednik Evo Morales. Kot vsak socialistični režim je Morales v zameno nacionalizacije energetskega sektorja ponudil številne socialne modele, a se je – kot vsak drugi socialistični do zdaj – izčrpal. Zaradi padca prihodkov iz plina in nafte, znižanja tujih rezerv in povečane inflacije je gospodarska kriza postajala vse bolj otipljiva. Hegemonije MAS je konec.
Stranka MAS je na volitvah utrpela katastrofalen rezultat – njen kandidat je zbral le približno tri odstotke glasov v prvem krogu, kar je največji poraz v več kot dvajsetih letih.
S tem se je odprla politična praznina za sredinske in desne opcije.
Paz bo deloval protržno in prozahodno
Pazova programska izhodišča vključujejo podporo zasebnemu sektorju, zakonodajo za zmanjšanje števila neprofitnih državnih podjetij, spodbude malim podjetjem in odpravo ekonomskih ovir. To pomeni odmik od močno nacionaliziranega modela, kakršnega je zagovarjala levica.
Paz je nakazal, da želi obnoviti odnose z ZDA ter se bolj vključiti v zahodne integracije – kar je prelom z bolj antizahodno držo prejšnjih vlad. Tako lahko premik razumemo tudi kot geopolitični zasuk v desnosredinsko smer.
Izzivi za PDC
Kljub zmagi PDC nima samostojne večine, zato bo moral predsednik graditi široko koalicijo. Morebitne odprave subvencij ali rezanje socialnih programov bi lahko sprožilo proteste, ki jih v Latinski Ameriki navadno organizira skrajno levi Forum Sao Paolo. Pri tem je pomembno poudariti, da kljub porazu Moralesov MAS ostaja močna ideološka baza, ki se lahko hitro ponovno mobilizira.
Volitve v Boliviji predstavljajo pomembno prelomnico. Z izvolitvijo Rodriga Paza se odpira novo poglavje, kjer država po skoraj dvajsetih letih enostranskega levosredinskega vodenja išče drugačno pot – bolj tržno, manj subvencionirano in bolj odprto za mednarodno sodelovanje.
Novo vodstvo pa se sooča z zahtevno nalogo, kako uvesti reforme v času, ko so pričakovanja visoka, a politična podpora razpršena. Paz nima večinske podpore v parlamentu, zato bo moral sklepati koalicije in kompromisne rešitve. Analitiki opozarjajo: “Če vlada ne bo pravočasno uvedla učinkovitih ukrepov, bi se trenutna situacija lahko hitro razvila v večjo gospodarsko katastrofo.”
Vedno več latinskoameriških držav se obrača od socializma
Izvolitev Paza se umešča v širši vzorec: več držav Latinske Amerike je v zadnjih letih izkazalo nagnjenost k desnim ali centrističnim voditeljem, ki obljubljajo učinkovitost, tržno naravnanost in varnost. To pomeni, da Bolivija ni osamljena – premik kaže na možno širše prestrukturiranje političnega polja v regiji. Po enaki poti sta šla tudi Argentina in El Salvador, velika verjetnost je, da bo do spremembe prišlo tudi v Kolumbiji, v Braziliji pa je skrajno leva oblast v navezi s skorumpiranim pravosodjem v strahu pred desnico celo zaprla njenega voditelja Bolsonera.
Bolivija ima velike zaloge litija in drugih kritičnih surovin, zato politične spremembe lahko vplivajo tudi na globalno tekmo za strateške vire. Pazova zaveza k tesnejšim odnosom z ZDA lahko pomeni preusmeritev v načinu sodelovanja, kar bi lahko zmanjšalo vpliv Kitajske v državi.
I. K.