V Sloveniji ni anketarja, ki vladajoči Svobodi ne bi izmeril opaznega padca priljubljenosti. Iz višav, kamor so jih popeljali mediji in ponovno zavedeni navdušenci nad novimi obrazi, so strmoglavili na politično dno. Da se tega akutno zavedajo, priča zadnja izjava za javnost, ki je priromala v elektronski nabiralnik več različnih medijskih delavcev. Ne boste verjeli, a v Gibanju Svoboda so prepričani, da so izboljšali “kakovost življenja ljudi”.
Tako so zapisali: “Gibanje Svoboda je na volitvah lanskega aprila dobilo mandat za vodenje vlade, ki je imela ključno nalogo vrnitev normalnosti v Sloveniji in odpravo krivic. Zaradi široke podpore na volitvah se je koalicija zavezala tudi k izvedbi reform, ki se jih politika pred tem ni zmogla ali upala lotiti dve desetletji, tako obsežne spremembe pa terjajo svoj čas.”
Vlada Roberta Goloba od svoje zaprisega ni uvedla omembe vrednega ukrepa, ki bi izboljšal življenje ljudi. Poskusi v tej smeri so se izjalovili. Niti ena reforma, ki so jo napovedovali, še ni bila izvedena. Napovedanih jih je bilo več. Začenši z reformo plačnega sistema v javnem sektorju, davčno reformo, pokojninsko reformo, zdravstveno reformo itd.
Reformo javnega plačnega sistema je torpediral sam predsednik vlade, ko je pravosodnim delavcem napovedal izredno povišico. Davčna reforma je propadla, ko je oblast ugotovila, da (kdo bi si mislil) volivci niso navdušeni nad reformami, ki jim zmanjšujejo razpoložljivi dohodek. Starejši pozitivnih sprememb ne čutijo, ker prosto po Luki Mescu niso prioriteta. Pri zdravstveni reformi se je zataknilo, ker minister za zdravje v Golobovi vladi ni pristajal na socialistične doktrine koalicijskih partnerjev. Da se o smeri slovenskega zdravstva na vladi ne strinjajo, so ugotovili več kot leto po zaprisegi vlade. Ko je na vroči sedež zdravstvene ministrice sedla Valentina Prevolnik Rupel, je predlagala spremembe, ki razburja tiste, ki sploh omogočajo delovanje zdravstva – zdravnike. Te nameravajo prisiliti v delo v javnem zdravstvenem sistemu. Jih nacionalizirati, če želite, kot blago ali proizvodne obrate.
Politični pogrom kot uspeh?
Golobovi vladi pa je vseeno treba priznati vsaj eno področje, kjer je dosegla velike uspehe. To je na področju kadrovanja in političnih prevzemov države. Golobova vlada je čiščenje države drugače mislečih napovedala pred prevzemom mandata in ga nato potrdila ob samem začetku prevzema oblasti, ko se je začela pripravljati sezname oseb, ki so se v času zadnje vlade Janeza Janše zaposlile ali napredovale v javni upravi. Sledil je kadrovski pogrom in brezkompromisen napad na javno RTV. Pripravile so se spremembe zakona o RTV, s katero so se ukinjali organi vodenja in nadzora, kot jih je določala stara verzija zakona in se uvedla nove organe. S tem pa so se prekinili zakoniti podeljeni mandati še v času prejšnje vlade. Ker je novo “depolitizirano” vodstvo umaknilo zahtevo za presojo ustavnosti novele zakona, verjetno ne bomo nikoli izvedeli, tudi na legalni ravni, ali je šlo za protiustavni poseg v avtonomijo zavoda. Podobnega pogroma se je vlada Roberta Goloba lotila tudi v policiji. Predsednik vlade se je, tako Tatjana Bobnar, vmešaval v kadrovske odločitve na policiji, kjer je zahteval čiščenje t. i. “janšistov”. Bobnarjeva je morala zaradi svojeglavosti na koncu odstopiti.
Komunikacijska strategija svobodnjakov je tako jasna. Ker niso sposobni izboljšati kakovosti življenja, potrebujejo “antijanšizem”, poneumljeno uporabo termina “normalnost” in lahkoverne vernike, ki jih lahko naplahtajo, da potrebne reforme šele prihajajo. Zakaj lahkoverne? Vsako politično gibanje mora imeti še pred prevzemom oblasti pripravljene reforme in načrt izvedbe. Gibanje Svoboda je svoje časovnice začelo sestavljati šele po prevzemu oblasti, te pa se podaljšujejo v nedogled, saj gre za neenotno politično gibanje, sestavljeno iz naključno izbranih posameznikov iz kadrovskega bazena levice. Pogosto je nesposobnost oblasti svojevrsten blagoslov za volivce. Reform, kot si jih zamišlja socialistična oblast, Slovenija ne potrebuje.
Zato je “normalnost”, ki jo ustvarjajo, za večino Slovencev in Slovenk razmeroma tragična. Zato bo tudi “antijanšizem” v prihodnje svobodnjakom vse manj zadoščal. Treba bo pokazati rezultate. Recimo 30 tisoč stanovanj, ki jih je Luka Mesec obljubil pred volitvami. Ukrotiti draginjo, ki je najbolj prizadela osnovne dobrine življenja, torej hrano in energijo. Glede na dinamiko v koaliciji in znotraj stranke so možnosti za to izredno majhne.
Ž. K.