S sveto mašo, ki jo bo v mariborski stolnici popoldne vodil nadškof Alojzij Cvikl, se danes uradno začenja kar triletno praznovanje okrogle obletnice ustanovitve lavantinske škofije. Vrhunec dogajanja bo leta 2028, ko bo minilo točno 800 let, odkar je salzburški nadškof Eberhard ustanovil škofijo in za prvega škofa postavil Ulrika I.
Južna meja škofije je leta 1228 potekala po reki Dravi, pod njo pa se razteza cerkvenoupravno ozemlje oglejskega patriarhata. Tako je ostalo vse do leta 1788, ko so jožefinske reforme spremenile meje škofij. Tedaj se je enotnejše ozemlje škofije večinoma pokrivalo s takratnimi političnimi mejami.
Ker je bil prvotni sedež v Šentandražu na avstrijskem Koroškem geografsko zelo odmaknjen, poleg tega je kar 200.000 štajerskih Slovencev bivalo pod sekovsko oziroma današnjo graško škofijo, je škof Anton Martin Slomšek izpeljal odločilno prenovo. 4. septembra 1859 je Maribor tako postal novi sedež škofije. Prenos škofijskega sedeža je bil krona Slomškovega dela, saj so se tako uresničile njegove želje, da bi Slovence povezal med sabo.
Naslednji pomemben mejnik je škofiji predstavljalo leto 1964, ko se je preimenovala v mariborsko-lavantinsko škofijo, njen del pa je tudi uradno postalo Prekmurje. Štiri leta pozneje se je škofija vključila v ljubljansko cerkveno pokrajino.
Škofijske meje so dokončno izoblikovali leta 2006, ko sta na tedanjem ozemlju nastali murskosoboška in celjska škofija, mariborska pa je postala nadškofija in metropolija. Dotedanji škof Franc Kramberger je postal nadškof in metropolit, mariborska stolnica pa sedež metropolije. Slovesna razglasitev je potekala na Slomškov god, tj. 24. septembra 2006.
Temelje nadškofije je dodobra zamajalo leto 2011, ko je v času globalne finančne krize zaradi prevelikih preteklih apetitov po – za cerkvene ustanove sicer netipičnih – finančnih poslih skoraj povsem bankrotirala. Kmalu zatem je moral oditi takratni nadškof Kramberger, sanacija pa je nadškofiji vzela skoraj vse premoženje, in sicer vključno s sakralnimi objekti.
Na pomoč so ji priskočile sosednje škofije, tako da je cerkev sv. Alojzija, ki stoji na Glavnem trgu v Mariboru, kupila Hrvaška katoliška misija v Mariboru, ki je v rokah avstrijske fundacije, ta pa je v lasti škofij iz Salzburga, Celovca in Gradca. V njenih rokah je pristala glavnina ostalega nepremičnega premoženja, med drugim tudi sedež nadškofije na Slomškovem trgu, sosednji Andreanum, kjer domuje več cerkvenih ustanov, in sicer vključno s teološko fakulteto, prostori škofijske gimnazije in dijaški dom na Vrbanski.
Čeprav omenjeno dogajanje ni razlog za slavje, aktualni nadškof Alojzij Cvikl, ki je v Maribor prišel tudi z namenom sanacije stanja, po desetletju in pol pravi, da je tudi v preteklosti bila že kakšna resna težava, vendar meni, da vsaka takšna težava pomeni tudi čas prečiščenja.
“Tudi visoka obletnica škofije bo hkrati priložnost, da se zahvalimo, da smo ta vihar prestali, preživeli in se tudi marsikaj iz njega naučili. Tudi ta kriza, ki smo jo preživeli, nas je naučila biti ponižni, biti še bolj zaupljivi v božjo previdnost,” je povedal nadškof Cvikl.
Na današnji maši bodo hkrati blagoslovili mariborsko stolnico po opravljenih obnovitvenih delih. Med drugim so od marca potekala pleskarska dela, modernizirali so tudi osvetljavo. Kot je povedal duhovnik stolnice Danijel Lasbaher, želijo v prihodnosti izvesti še nekatera restavratorska oziroma konservatorska dela, na obnovo pa čakajo tudi orgle.
C. Š.